Jedro

Organ za BPP je prekoračil standard očitnosti pri ugotavljanju, ali je zadeva očitno nerazumna, kar je v nasprotju s 24. členom ZBPP in namenom, ki izhaja iz teh določb, to je, da se iz postopkov dodeljevanja BPP izključijo tiste zadeve, pri katerih prosilec že na prvi pogled nima verjetnih izgledov za uspeh, torej brez da bi se organ podrobno spuščal v vsebinsko presojo posameznih dokazov. To pa je organ storil v tem primeru in celo (po opravljeni pravni presoji dokazov) podal zaključek o neobstoju znakov kaznivih dejanj pri naznanjenih dejanjih, torej da gre za dejanja, ki niti niso predmet pregona, in se s tem postavil v vlogo organov in sodišč, pristojnih za kazenski pregon. Taka ocena po presoji sodišča ni očitna.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 936/2016 z dne 20. 5. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za prevzem kazenskega pregona zoper A.A. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za prevzem kazenskega pregona zoper imenovano. Organ je presojo tožnikove prošnje opravil v skladu z 11. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in v nadaljevanju s 24. členom istega zakona. Povzel je vsebino sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Kt/20020/2015/KT/nn z dne 11. 11. 2015, navedel, da nestrinjanje tožnika s sklepom ne predstavlja podlage za začetek subsidiarnega kazenskega pregona zoper imenovano osebo. Glede na sklep tožilstva in navedbe tožnika v konkretnem primeru ni bil podan niti utemeljen sum, da bi osumljena storila kakšno kaznivo dejanje. Zato ni verjetno pričakovati, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspel in v eventualnem kazenskem postopku uspel dokazati, da je osumljena kriva storitve očitanega kaznivega dejanja. Ne gre le za pomanjkanje utemeljenega suma, gre za to, da naznanjena dejanja niso predmet pregona kazenskega pravosodja. Tako tudi sodba naslovnega sodišča, I U 505/2012 z dne 6. 6. 2012. Ker tako ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, je organ prošnjo tožnika, brez ugotavljanja finančnega pogoja, zavrnil. 2. Tožnik je vložil tožbo iz tožbenih razlogov nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navedel je, da je bil zaradi lažne prijave njegove bivše prijateljice zoper njega uveden kazenski postopek, ki se je nato nadaljeval na Okrožnem sodišču v Ljubljani (I K ...). V kazenskem postopku je bilo zaslišanih več prič, tudi B.B. in A.A. Njuna izpovedba je diametralno nasprotna izjavam drugih prič, njunim izpovedbam v predkazenskem postopku in preiskavi ter drugim izvedenim dokazom. Iz tega izhaja sum, da sta imenovani krivo pričali. Zato je zoper obe podal kazensko ovadbo, ki jo je tožilstvo s sklepom z dne 11. 11. 2015 zavrglo. V nadaljevanju je nato povzel vsebino določenih dokazov glede njegovih trditev. Poudaril je, da obsodilna sodba temelji na krivi izpovedbi prič. V drugih primerih krivih izpovedb tožilstvo še ni sprejelo sklepa. Spregledano je bilo dejstvo, da obsodilna sodba temelji na povsem nasprotujočih se izjavah, pri tem pa tožilstvo ni povzelo konkretnih izpovedi in jih primerjalo z ugotovitvami izvedencev, izpovedmi drugih prič in neodvisnih organizacij. Zaradi kazenskega postopka je ostal brez zaposlitve, zapadel je v hudo finančno stisko, postal je nesposoben plačevati finančne obveznosti, zato mu je sodišče v izvršbi prodalo po polovični ceni premoženje. Zato je tudi vložil prošnjo za dodelitev BP. Meni, da mnenje tožilstva (ki je za tožnika sporno) ne more in ne sme biti edino merilo za odločitev v upravnem postopku. Organ se ni opredelil do njegovih navedb iz kazenske ovadbe in zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Tako je podana tudi bistvena kršitev pravil postopka, saj je kršen 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne organu v ponoven postopek ter naloži organu preučitev celotne dokumentacije, ki naj nato sprejme sklep, da zadeva ni očitno nerazumna in mu dodeli BPP. Prosil je tudi za oprostitev plačila stroškov postopka.

3. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP v kazenski zadevi tožniku kot subsidiarnemu tožilcu zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP.

6. Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in – je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

7. Iz povzetih določb ZBPP torej izhaja, da je treba v okviru odločanja o dodelitvi BPP preveriti, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec verjetne izglede za uspeh v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP, pri čemer pa je obseg tega ugotavljanja omejen na očitne okoliščine in dejstva, ki jih lahko organ presodi prima facie; to zarisuje standard očitnosti. Pristop organa pri uporabi prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP mora biti benevolenten, njegova prosta presoja pa v načelu zadržana. Po presoji sodišča te določbe organu ne dajejo podlage (pooblastila) za podrobno vsebinsko presojo dokazov ali posameznega dokaza in preko tega verjetnosti uspeha v zadevi prosilca za dodelitev BPP, če presoja (dokazna ocena) pripelje do razlogov, ki niso očitni že na prvi pogled. Tako tudi naslovno sodišče v sodbi, I U 507/2016 z dne 12. 5. 2016. 8. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ po preučitvi sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Kt/20020/2015/LT/nn z dne 11. 11. 2015, in navedb prosilca v konkretnem primeru ugotovil, da ni podan niti utemeljen sum, da bi osumljena storila kakšno kaznivo dejanje, še toliko manj torej gotovost, kar se zahteva za obsodilno sodbo, in še, da ne gre le za pomanjkanje utemeljenega suma, temveč za to, da naznanjena dejanja – tudi če bi jih osumljena dejansko res storila, pa jih ni –- niso predmet pregona kazenskega pravosodja. Zaključil je, da kazenski pregon zoper osumljene osebe zato nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati. Tožnik ugovarja napačno sprejetemu zaključku organa, saj meni, da je organ dal preveliko težo sklepu ODT z dne 11. 11. 2015 o zavrženju njegove kazenske ovadbe in premajhno s strani tožnika predloženi dokumentaciji.

9. S postopanjem, opisanim v prejšnji točki obrazložitve, je po presoji sodišča

10. Organ za BPP je v odločbi še izpostavil, da nestrinjanje tožnika z navedenim sklepom ne predstavlja podlage za začetek subsidiarnega kazenskega pregona zoper izpostavljeno osebo, s čemer se sodišče sicer načeloma strinja, vendar pa ob tem še dodaja, da odločitev tožilca, da ne bo vztrajal pri kazenskem pregonu, še ne pomeni, da je zadeva, za katero prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, očitno nerazumna, saj sam zakon (60. člen Zakona o kazenskem postopku) daje oškodovancu možnost, da prevzame pregon. Organ mora zato tudi v takem primeru opraviti presojo okoliščin zadeve, ne glede na odstop od pregona državnega tožilca, kar smiselno ugovarja tudi tožnik, vendar – kot že povedano - ob upoštevanju začrtanega okvira presoje glede na predpisani standard očitnosti.

11. Sodišče še v zvezi z obširnimi tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na sam sklep ODT z dne 11. 11. 2015, tožniku pojasnjuje, da le-te v zadevi, kjer je sodišče presojalo zakonitost odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za BPP, niso pravno relevantne za odločitev v zadevi.

12. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je organ za BPP pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabil materialno pravo (prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP), zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

13. Sodišče ni posebej odločalo o tožnikovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, saj je tožnik že po zakonu v tem sporu oproščen njihovega plačila (10. člen Zakona o sodnih taksah).