Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je toženka uporabila obseg in namen podeljenega prostega preudarka z vidika razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta. Odločba prav tako ne vsebuje nobenih pojasnil v zvezi z dejstvom, koliko je bilo razpoložljivih proračunskih sredstev in kdaj so bila ta porabljena. Opisana bistvena pomanjkljivost izpodbijane odločbe je glede na predstavljeno tudi očitna (prima facie spoznavna) ter se tako za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 303-70/2021/34 z dne 30. 12. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju toženka) odločilo, da se ne ugodi vlogi tožnice za dodelitev finančne spodbude z dne 7. 5. 2021 (1. točka izreka) in da stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica pri toženki vložila vlogo za dodelitev regionalne državne pomoči na podlagi 31. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2) in da je predmet vloge „Investicijski projekt Hotel ...“. Skupna (ocenjena) vrednost projekta znaša 5.038.600,00 EUR (z DDV) oziroma 4.130.000,00 EUR (brez DDV), od tega upravičeni stroški znašajo 3.880.000,00 EUR, tožnica pa je zaprosila za pridobitev regionalne državne pomoči v višini 1.164.000,00 EUR, kar je 30 % upravičenih stroškov. Vlogo je obravnavala strokovna komisija, ki je ugotovila, da vloga tožnice, skupaj s prejetimi dopolnitvami, izpolnjuje vse zahtevane pogoje in merila, ki jih določajo relevantni veljavni predpisi, zato je komisija sprejela stališče, da je projekt mogoče podpreti. Kljub zavzetemu stališču strokovne komisije je toženka ugotovila, da za projekt tožnice ni več na razpolago razpoložljivih proračunskih sredstev, zato je na podlagi prostega preudarka odločila, da se vlogi ne ugodi.

2. Tožnica se z odločitvijo toženke ne strinja in zoper izdano odločbo vlaga tožbo v tem upravnem sporu. V njej navaja, da izpodbijana odločba nima obrazložitve, zato ni mogoče preizkusiti njene pravilnosti. Zgolj dejstvo, da je zakonodajalec v skladu z 31. členom ZSRR-2 pri odločanju v konkretnem primeru toženki podelil diskrecijsko pravico, ne pomeni, da organu svoje odločitve ni treba obrazložiti. Toženka bi morala pojasniti, koliko je bilo razpoložljivih proračunskih sredstev, kdaj so bila ta porabljena in ali so ta za tožnico izostala v celoti ali zgolj delno. S tako pomanjkljivo obrazložitvijo tožnici ni bila kršena le pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), temveč tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odsotnost obrazložitve v konkretnem primeru tudi onemogoča presojo, ali je toženka pri odločanju spoštovala načelo enakosti in načelo vezanosti na lastne odločitve ter ali ni prišlo do zlorabe ali prekoračitve prostega preudarka. Nadalje navaja, da je toženka v času, ko je zavrnila vlogo tožnice, odobrila vloge drugim prosilcem, kar pomeni, da je toženka v kritičnem času še razpolagala z določenimi proračunskimi sredstvi. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Prav tako zahteva, naj sodišče toženki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis v zadevi.

4. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpolnjene. Tožba zoper izpodbijano odločbo (izdano dne 30. 12. 2021) je bila vložena dne 2. 2. 2022, s čimer je bila – ob upoštevanju 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 ter okoliščine, da je bila izpodbijana odločba tožnici vročena dne 4. 1. 2022 – vložena pravočasno. Izpodbijana odločba je bila izdana v zadevi, ki se nanaša na sofinanciranje iz javnih sredstev po Zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2) in tako predstavlja dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu. Slednji je bil tudi izdan tožnici kot stranki postopka in je torej ta legitimirana za vložitev tožbe, z izpodbijano odločbo pa se tudi posega v njen pravni položaj. Za dopustnost upravnega spora so podane tudi druge procesne predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. _K I. točki izreka_

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1, ki določa, da sme sodišče, kadar ima upravni akt take pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti že v fazi predhodnega preizkusa tožbe.

7. Predmet tega upravnega spora je odločitev toženke, s katero je zavrnila tožničino vlogo za dodelitev finančne spodbude z dne 7. 5. 2021 za „Invesitcijski projekt Hotel ...“. Toženka je odločitev sprejela na podlagi 31. člena ZSRR-2, ki ureja postopek podeljevanja regionalne državne pomoči in ki v drugem in osmem odstavku ministrstvu podeljuje pravico do prostega preudarka pri odločanju v konkretnih zadevah, pri čemer je prosti preudarek omejen na presojo razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta.

8. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da postopek dodeljevanja sredstev, subvencij in drugih oblik državne pomoči iz proračuna nima značaja upravne zadeve iz 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč gre za odločanje o drugi javnopravni stvari (4. člen ZUP).1 V primeru odločanja o drugi javnopravni stvari se določbe ZUP uporabljajo smiselno, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom, smiselna uporaba ZUP pa pomeni uporabo tistih institutov ZUP, ki so po naravi stvari smiselni in mogoči. 9. Med zadeve, ki predstavljajo odločanje o drugi javnopravni stvari, je mogoče uvrstiti tudi postopek odločanja o prošnji za dodelitev regionalne državne pomoči brez javnega razpisa, ki ga ureja 31. člen ZSRR-2. Tako se v konkretnem primeru poleg 31. člena ZSRR-2 na podlagi 4. člena ZUP upoštevajo predvsem tiste določbe ZUP, ki zagotavljajo uresničevanje temeljnih pravic udeležencem v postopku. Med takšne pravice sodita tudi pravica stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Učinkovito uresničevanje teh pravic stranki ni zagotovljeno, če obrazložitev ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stanja s presojo dokazov, pravnih predpisov in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, ki izhaja iz izreka upravne odločbe.

10. Tožnica v tožbi zatrjuje, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta ni v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 214. člena ZUP, na podlagi katerega mora obrazložitev vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. V obravnavanem primeru, ko je organ upravičen odločati po prostem preudarku, mora obrazložitev odločbe vsebovati tudi navedbo, kako je organ uporabil obseg in namen prostega preudarka (tretji odstavek 6. člena v zvezi s petim odstavkom 214. člena ZUP). Ustrezna obrazložitev odločbe je zaradi zahteve po zagotavljanju učinkovitega pravnega sredstva še posebej pomembna v primeru, ko organ zahtevi stranke ne ugodi oziroma ji ne ugodi v celoti.

11. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v prvem delu sestavljena iz kratkega povzetka vsebine tožničine vloge in navedbe, da je strokovna komisija, ki je vlogo obravnavala, sprejela mnenje, da vloga izpolnjuje vse zahtevane pogoje in merila, ki jih določajo relevantni veljavni predpisi, zato je projekt mogoče podpreti. Po sklicu na določbo osmega odstavka 31. člena ZSRR-2, ki toženko pooblašča, da odločbo o dodelitvi regionalne državne pomoči izda po prostem preudarku, sledi le še pavšalna obrazložitev, da za projekt tožnice ni več na razpolago razpoložljivih proračunskih sredstev, zato se vlogi tožnice ne ugodi. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je toženka uporabila obseg in namen podeljenega prostega preudarka z vidika razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta. Odločba prav tako ne vsebuje nobenih pojasnil v zvezi z dejstvom, koliko je bilo razpoložljivih proračunskih sredstev in kdaj so bila ta porabljena. Opisana bistvena pomanjkljivost izpodbijane odločbe, ki se torej kaže v odsotnosti dejanske in pravne podlage izreka odločbe, je glede na predstavljeno tudi očitna (prima facie spoznavna) ter se tako za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.2

12. V okviru predhodnega preizkusa sodišča, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da zaradi predstavljenih bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi, ki so spoznavne takoj, brez podrobnejše analize, izpodbijana odločba ne more biti predmet presoje zakonitosti in s tem predmet upravnega spora.

13. Sodišče je zato na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. Pri tem je ta vezana na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo tako morala toženka navesti vse razloge za odločitev z navajanjem dejstev in okoliščin, ki so nanjo vplivali in jih konkretno utemeljiti v obrazložitvi, tako da bo omogočena učinkovita presoja zakonitosti in pravilnosti upravnega akta. Prav tako bo morala toženka ustrezno pojasniti, kako je v postopku odločanja uporabila obseg in namen prostega preudarka z vidika razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta.

14. Ker ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, je sodišče v zadevi odločalo po sodniku posamezniku (četrta alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

15. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

_**K II. točki izreka:**_

16. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako med drugim sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. III U 62/2010 z dne 10. 9. 2010. 2 Glej Kmecl, A.: 37. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 251 in nasl.