Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženki je naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.064.032,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je odškodnino za negmotno škodo znižalo za 500,000,00 SIT. Po tej sodbi mora toženka tožniku plačati 1.562.032,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Drugostopenjsko sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, in sicer kolikor presega 700.000,00 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo temu ustrezno spremeni. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje odločili v neskladju z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Oprli sta se predvsem na izvedensko mnenje in pri tem premalo upoštevali, da je za odločitev o odškodnini zaradi bolečin in strahu prav izpoved oškodovanca bistvenega pomena. Tožnik ni izpovedal, da je hospitalizacijo in previjanje doživel kot tolikšno nevšečnost, da bi bil zato upravičen do odškodnine. Prav tako ni zatrjeval, da je utrpel sekundarni strah. Kljub znižanju odškodnine na drugi stopnji, je zato po mnenju tožene stranke odškodnina še vedno previsoka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še vedno uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Kateremu od dokazov pri ugotovitvi posamezne oblike škode je sodišče dalo večji poudarek, je stvar dokazne presoje in v zvezi z njo morebitne kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijanje dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP), bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revidentka ne uveljavlja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako intenzivnost, kot čas trajanja fizičnih bolečin, in tudi vseh nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem. Njegovo dokazno oceno je sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Na takšno dejansko stanje sta sodišči nato pravilno uporabili materialno pravo. Odškodnina v višini 600.000,00 SIT je odmerjena v skladu 200. in 203. členom ZOR in ne odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi.

Pravilno je bilo nadalje odločeno o odškodnini za strah. Tožena stranka napačno trdi, da je bila tožniku prisojena tudi odškodnina za sekundarni strah. Tega tožnik res ni zatrjeval, vendar pa tudi ne uveljavljal. Tožnik je uveljavljal le odškodnino za prestani strah ob škodnem dogodku, ki pa je glede na strel iz neposredne bližine in nevarnost, da bi lahko bili poškodovani tudi drugi vitalni deli telesi, po ugotovitvah na prvi in drugi stopnji pri tožniku povzročil dlje časa trajajočo stresno situacijo. Za takšen strah je sodišče druge stopnje prisodilo odškodnino v znesku 200.000,00 SIT, kar je v skladu z 200. členom ZOR.

Drugih odškodninskih postavk tožena stranka izrecno ne izpodbija. Uradni preizkus na podlagi pooblastil iz 386. člena ZPP je pokazal, da je celotna prisojena odškodnina za tožnikovo negmotno škodo odmerjena v skladu z 200. in 203. členom ZOR.

Revizija tožene stranke je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.