Jedro

Tehnične specifikacije ne urejajo pogodbenih pogojev med naročnikom in graditeljem javne ceste in niso namenjene urejanju vprašanj, katera od pogodbenih strank bo krila stroške materiala za izvedbo posameznih del. Praksa vzpostavljena med strankama po naravi stvari služi le za določitev vsebine pogodbenega razmerja med določenima strankama in za razlago vsebine tega pogodbenega razmerja. Zato pride v poštev le v primerih, ko je vsebina pogodbenega razmerja med strankama pomanjkljivo ali nejasno opredeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer vsakemu po 2.779,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 225.090,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2017 dalje, za plačilo 270.335,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2017 dalje, za plačilo 38.385,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2017 dalje in za plačilo 19.888,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 dalje do prenehanja obveznosti in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti njune pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija jo v celoti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Podredno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki naj odloči tudi o pritožbenih stroških.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki sta v odgovorih predlagala njeno zavrnitev in priglasila vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi1

4. Pravdni stranki sta 13. 6. 2016 v postopku javnega naročanja sklenili gradbeno pogodbo,2 ki sta jo podredili pravilom FIDIC.3 Z njo se je tožnica kot izvajalka zavezala dograditi avtocestni priključek Š., toženka kot naročnica pa se ji je zavezala za opravljeno delo plačati.

5. Predmet tega gospodarskega spora je izvajalkin zahtevek za plačilo dodatno opravljenih gradbenih del. Tožnica namreč zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imela z nabavo in transportom materiala, potrebnega za vgraditev nasipa ter posteljice iz zrnate kamnine. Pravi, da ta dela niso bila dogovorjena v pogodbi in da bi morala material priskrbeti toženka. Toženka pa se plačilu upira predvsem z ugovorom, da opisana dela sodijo med pogodbeno dogovorjena dela, ki jih je tožnici že plačala.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da sta bila (tudi) nabava in transport materiala za vgraditev nasipa in posteljice predmet tožničine pogodbene obveznosti. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožba ni utemeljena.

O vsebini dogovora

8. Osrednji del pritožbenih navedb se osredotoča na razlago pogodbe. Konkretneje, na razlago vsebine dokumentacije, ki je njen sestavni del.4 Pritožnica vztraja, da je vsebina pogodbenih obveznosti, kolikor se nanašajo na vgraditev posteljice in nasipa, drugačna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Meni predvsem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo (razložilo) pogodbene določbe. Vendar nima prav.

9. Tudi za to gradbeno pogodbo, čeprav sklenjeno v postopku javnega naročanja in podrejeno pravilom FIDIC, veljajo pravila o razlagi pogodb, po katerih se pogodbene določbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo (razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika, od tu OZ5). Šele, če je njihov jezikovni pomen tak, da dopušča več različnih razlag, se jih razlaga z iskanjem skupnega namena pogodbenikov, ob upoštevanju načel obligacijskega prava (razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ). Nejasna določila v pogodbi, ki je bila pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, pa je treba razlagati v korist druge stranke (razlagalno pravilo iz 83. člena OZ). Enaka pravila so se v okviru presoje razlage razpisnih pogojev razvila tudi v praksi Državne revizijske komisije. Tudi ta daje prednost jezikovni razlagi (dikciji), pred namenom naročnika (prim. sklep 018-328/2005 Dars d. d., Celje), iz načela transparentnosti pa izpelje pravilo, da se nejasna ali dvoumna določila razlaga v korist ponudnikov (prim. sklep 018-071/2017 Dom upokojencev Ptuj).

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri razlagi vsebine dogovora med pogodbenima strankama upoštevalo vse dokumente, ki na podlagi 20. člena gradbene pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, predstavljajo pogodbeno pravo v tej zadevi. Na podlagi knjižnega pomena besed vgraditev in izdelava in na podlagi pomena, ki ju imata izraza, ko sta uporabljena v ZGO-1 in OZ, je presodilo, da izraza sama zase še ne povesta kdo nosi obveznost dobave materiala in da zato tudi zgolj uporaba izraza vgraditev v ponudbenem predračunu ničesar ne pove o tem, čigava je bila ta obveznost v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje je kot bistveno štelo, da je bila med strankama za sporna dela v 4. členu gradbene pogodbe6 dogovorjena t. im. enotna cena in da je bilo v Splošnih tehničnih pogojih7 izrecno dogovorjeno, kaj ta cena pokriva – med drugim tudi vse stroške dobave materiala, potrebnega za izvršitev posameznih del. Stranki sta se tudi s posebnimi pogoji pogodbe8 dogovorili, da enotna cena pokriva (tudi) material in transport. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo, da je bilo v Splošnih tehničnih pogojih9 izrecno določeno, da je material, pridobljen pri izvedbi del, last investitorja in da lahko le investitor odredi njegovo uporabo. Upoštevalo je tudi, da se stranki o tem, da bo material za vgraditev dobavila toženka, nista dogovorili. Pa tudi, da je toženka že v Navodilih ponudnikom10 za izdelavo ponudbe določila, da mora ponudbena cena vključevati (med drugim) materiale.

11. Presoja prvostopenjskega sodišča, po kateri je bil dogovor strank o tem, katera od njiju mora nabaviti material za vgraditev posteljice in nasipa, jasen, je pravilna tudi po prepričanju pritožbenega sodišča. 12. Pritožnica neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje (bolj) upoštevati šifre tehničnih specifikacij za javne ceste (TSC). Tehnične specifikacije namreč ne urejajo pogodbenih pogojev med naročnikom in graditeljem javne ceste in niso namenjene urejanju vprašanj, katera od pogodbenih strank bo krila stroške materiala za izvedbo posameznih del. Ne glede na to, ali so izdane v obliki priporočila ali kot predpis velja, da so namenjene določitvi tehničnih zahtev pri projektiranju, gradnji in vzdrževanju javnih cest ter pri določanju prometne ureditve na javnih cestah in ne urejanju medsebojnih pogodbenih obveznosti strank konkretne gradbene pogodbe (prim. 10. člen Zakona o cestah).

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, češ da lahko uporaba izraza vgradnja pomeni le to, da je obveznost dobave materiala za storitev na naročniku, ker sicer za uporabo dvojnih postavk (vgradnja - izdelava) za iste stvari ne bi bilo potrebe. Potemtakem bi morali za vsako delo, ki zahteva material, obstajati dve postavki, že prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da temu ni tako. Zakaj uporaba enega od teh dveh izrazov nima nobene povezave s tem, katera pogodbena stranka mora dobaviti material, je pritožnici sodišče prve stopnje obširno in pravilno pojasnilo zlasti na 18., 20. in 21. strani svoje obrazložitve. Zato je neutemeljeno tudi njeno sklicevanje na to, da popis uporablja le izraz izdelava.

14. Pritožnica nadalje meni, da naj bi razlaga, kakršno ponuja prvostopenjsko sodišče in po kateri naj bi bil v ceno storitev po spornih postavkah vključen tudi material, ki naj bi se vgradil, dejansko pomenila dogovor o ceni, določeni s klavzulo „ključ v roke“. Pri tem spregleda, da cena na ključ pomeni, da je izvajalec v okviru pogodbene vrednosti (ki je načeloma tudi končna pogodbena vrednost izvedbe) dolžan izvesti vsa dela, potrebna za zgraditev in uporabo (nekega celotnega objekta) oziroma posameznega dela, ne glede na dejansko količino potrebnih del. Pravdni (in pogodbeni) stranki pa cene za dela po spornih postavkah sploh nista dogovorili v skupnem nominalnem znesku, marveč kot ceno na enoto postavke. Končno ceno izvedbe del vgraditve posteljice in nasipa sta namreč določili v odvisnosti od dejansko izvedenih količin.11

15. Zgrešeno je tudi pritožbeno zavzemanje za takšno razlago Splošnih tehničnih pogojev, po kateri naj bi bil v ceno vključen le material za opravo same storitve (konkretno material, ki ga potrebuješ pri vgrajevanju, ne pa material, ki ga dejansko vgrajuješ). Prvostopenjsko sodišče ima namreč prav, da je za pravilno razumevanje vsebine dogovora pogodbenih strank glede nabave materiala, odločilna dogovorjena uporaba enotnih cen.12 Osnovna značilnost cene na enoto ni le v tem, da ima izvajalec pravico do plačila dejansko izvedenih količin merskih enot del, ampak tudi v tem, da cena pomeni seštevek vse vrst stroškov, ki bodo nastali za vsako mersko enoto posamezne vrste del (tako količine in cene materialov, kot število delovnih ur in stroške gradbene mehanizacije, ki bodo potrebni za izvedbo merske enote del).13 Razlaga, ki jo ponuja pritožnica, končno nasprotuje tudi dejstvu, da so bile v popisu del, kadar je bila mišljena uporaba materiala iz izkopa, uporabljene nestandardne postavke z oznako N, s poudarkom na izkopanem materialu, ne pa, tako kot v primeru spornih vgraditev, splošni oznaki S.14

16. Pritožnica nadalje napada tudi zaključke prvostopenjskega sodišča glede ravnanj izvajalke. Vztraja, da ni mogla vedeti, da naročnica nima (dovolj) materiala in da se o tem, ali je nabava materiala vsebovana v postavki ali ne, v fazi oddaje naročila ni pozanimala, ker zanjo vprašanje ni bilo sporno. A pritožnica tudi s temi očitki ne more uspeti. Prvostopenjsko sodišče je skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje, presodilo dokazno gradivo in na 12. do 16. strani svoje obrazložitve navedlo izčrpne, razumne in prepričljive razloge za svoj zaključek o tem, da sta se stranki dogovorili, da enotna cena za vgraditev nasipa in posteljice vključuje tudi dobavo materiala. Ugotovilo je, da je to vedela tudi tožnica (čeprav njena prava volja15 očitno ni bila takšna).

17. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišča prve stopnje tožničina razlaga vsebine spornih postavk ni prepričala ne le zaradi jezikovnega pomena besed vgradnja in izdelava, ampak predvsem zaradi številnih okoliščin iz faze pred in po sklenitvi gradbene pogodbe (način opredelitve enotne cene v Navodilih ponudnikov za izdelavo ponudbe, projektantova uporaba standardnih in nadstandardnih šifer, višje ponudbene cene ostalih ponudnikov, zavrnitev podrobnejšega pojasnila cene kljub pozivu naročnice k obrazložitvi cen tudi za v tej pravdi sporni postavki, po uvedbi v delo tožnica naročnika sploh ni pozvala, naj dobavi material). Zaradi vsega tega tožnica s pritožbenim vztrajanjem pri napačnosti tega zaključka ne more uspeti. Tudi če bi pritožbeno sodišče sledilo pritožbenemu očitku, češ da tožbene navedbe o „potrditvi ugotovitev o manjku materiala“, ne dokazujejo (kot je štelo prvostopenjsko sodišče), da bi tožničino zavedanje o manjku obstajalo že v fazi oddaje javnega naročila, zgolj to dejstvo še ne bi moglo omajati prepričljive in na številne dokaze oprte dokazne ocene sodišča prve stopnje, obrazložene na 12. do 16. strani sodbe. Kolikor pritožnica s svojimi očitki cilja na svoje zmotno prepričanje o vsebini obveznosti – torej na zmoto,16 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica pogodbe zaradi tega niti ni izpodbijala (46. člen OZ).

18. Odveč je tudi pritožbeno sklicevanje na preteklo prakso, vzpostavljeno med pogodbenima strankama. Glede na to, da je dokazni postopek potrdil, da se je tožnica zavezala dela, za katera zahteva plačilo v tej pravdi, opraviti že s sklenitvijo (glavne) pogodbe, okoliščine o tem, kako sta stranki v preteklosti reševali vprašanja dodatnih del, za odločitev v zadevi že zato ne morejo biti relevantne. Neutemeljen pa je tudi očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri razlagi pogodbe upoštevati, da je pri gradnji ostalih avtocestnih odsekov za iste postavke material vedno zagotovila naročnica. Praksa vzpostavljena med strankama po naravi stvari služi le za določitev vsebine pogodbenega razmerja med določenima strankama in za razlago vsebine tega pogodbenega razmerja. Zato, kot je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje,17 pride v poštev le v primerih, ko je vsebina pogodbenega razmerja med strankama pomanjkljivo ali nejasno opredeljena.18 Glede na jasno urejen obseg pogodbenih obveznosti tožnice kar se tiče dobave materiala za izvedbo v tej pravdi spornih del, sodišče prve stopnje upravičeno ni uporabilo določbe 12. člena OZ.

O ostalih pritožbenih očitkih

19. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri tem, da bi moralo sodišče zahtevku ugoditi vsaj na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila (199. člen OZ), oziroma na podlagi določbe o uporabi stvari v tujo korist (196. člen OZ), saj naj bi toženka zaradi tožničinega ravnanja pridobila korist - dokončan avtocestni priključek in z njim dohodke od uporabe. Vtoževana dela so bila namreč predmet tožničine pogodbene obveznosti. Zato korist, ki jo je toženka pridobila, ne predstavlja neupravičene pridobitve. Poleg tega je tožnica s tem, ko je material nabavila (kupila, dostavila in vgradila), opravila točno tisto, kar se je zavezala opraviti s pogodbo. Zato ta posel zanjo ni bil tuj, kar bi bila ena od predpostavk za uporabo pravil o poslovodstvu brez naročila.

O postopkovnih kršitvah

20. Pritožnica sodišču prve stopnje očita procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se do nekaterih njenih navedb ni opredelilo, zaradi česar izpodbijane sodbe, po njenem mnenju, ni mogoče preizkusiti. Pri tem sicer ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa bi kvečjemu lahko šlo za procesno kršitev dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. A tudi takšen očitek ni utemeljen.

21. Podrobno obravnavanje vseh, tudi pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov, presega zahtevani standard obrazloženosti. Le, če bi zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka sodna odločba kršila strankino pravico do izjave, za kar pa v tej zadevi ne gre. Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe in dosedanjega pritožbenega preizkusa izhaja, da se je sodišče prve stopnje (neposredno ali posredno) ukvarjalo z vsemi pravno pomembnimi ugovori, ki jih tožnica v pritožbi izpostavlja kot spregledane.19 Med drugim je pojasnilo,20 zakaj za nekatera dela obstajajo dvojne postavke, torej postavka vgraditev in postavka izdelava. Tudi do tožničinih navedb v zvezi s pogodbami za vse ostale avtocestne odseke se je opredelilo, saj je razložilo,21 zakaj dotedanja praksa med strankama (četudi bi res bila takšna, kot pravi tožnica), za presojo obravnavanega pogodbenega razmerja ni odločilna. Ukvarjalo se je tudi z načinom, na katerega sta pravdni stranki v gradbeni pogodbi določili ceno in tožnici posredno pojasnilo, zakaj dogovorjeni način določitve cene ne predstavlja določitve cene s klavzulo „ključ v roke“.22 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve. Da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti pa je končno razvidno že iz preizkusa, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče. 22. Pritožnica uveljavlja tudi procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinami v spisu, a protispisnosti ne konkretizira do te mere, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Tožnica v pritožbi sploh ne pove, katerim dokaznim listinam naj bi sodišče pripisalo drugačno vsebino, kot jo imajo v resnici.

Sklepno

23. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri tožnica ni upravičena do zahtevanega plačila stroškov, ki jih je imela z nabavo in transportom materiala za vgradnjo nasipa in posteljice, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu prvostopenjske sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

24. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki sta na njene pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorila, pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka.

25. Upoštevajoč Odvetniško tarifo, od tu OT, vrednost zahtevka, vrednost točke 0,60 EUR in priglašene stroške, gre pri vsakemu za 2.779,77 EUR stroškov, nastalih z njunima odgovoroma na pritožbo (po 3.750 odvetniških točk za odgovor na pritožbo po 1. točki tarifne številke 21 OT, 47,5 odvetniških točk za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT in 835,45 odvetniških točk davka na dodano vrednost 22%). Tožeča stranka jima mora ta zneska povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodne odločbe tožeči stranki, do plačila.

1 Sodna odločba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (od tu ZPP). 2 Glej Pogodbo DARS d. d. št. ... Izvajalec št. ... na prilogi A2. 3 Splošnim pogojem Rdeče knjige FIDIC, delno spremenjenimi s posebnimi pogoji, razvidnimi s priloge A16. 4 Gre za dokumente, naštete v 20. členu gradbene pogodbe na prilogi A2. 5 V zvezi s podčlenom 1.4. posebnih pogojev na prilogi A16. 6 Na prilogi A2. 7 Na 29. strani priloge A51. 8 Na prilogi A16, v zadnjem odstavku na 8. strani. 9 Na 30. strani priloge A51. 10 Na prilogi A17, v točki 3.2. 11 Primerjaj neprerekane ugotovitve prvostopenjskega sodišča v prvem odstavku na 19. strani sodbe in vsebino dogovorov pravdnih strank glede načina določitve cene, zlasti 4. člen gradbene pogodbe, Splošne tehnične pogoje (na 29. strani priloge A51) in Posebne pogoje pogodbe (na prilogi A16). 12 Primerjaj razloge na 19., 26. in 27. strani izpodbijane sodbe. 13 Primerjaj Plavšak, v: Juhart M. in Plavšak N. (red.) in drugi, v: Obligacijski zakonik (OZ) posebni del s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 996. 14 Primerjaj razloge na 12. in 22. strani izpodbijane sodbe. Vprašanje, ali je bilo takšno ravnanje projektanta pravilno, pa ni predmet tega postopka. 15 Miselni pridržek na veljavnost pravnega posla ne vpliva, saj pravni red tistega, ki zavestno izjavi nekaj, kar dejansko ne misli, ne varuje. 16 Pritožnica zaključka prvostopenjskega sodišča o tem, da med strankama ni bilo nesporazuma o predmetu obveznosti, ne napade. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta pogodbo podpisali obe stranki in da je bila vsebina pogodbenih obveznosti jasna. Nesporazum pa je že po naravi stvari omejen na primere, ko so izjave strank nejasne ali dvoumne. V tej zadevi izjave niso takšne vrste. 17 Glej zadnji del 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 18 Enako stališče je uveljavljeno v sodni praksi. Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 126/2015 z dne 24. 1. 2017 in tam citirano sodno prakso. 19 Dejstvo, da se ponudbe v postopku javnega naročanja niso oddajale na podlagi projektne dokumentacije, ampak na podlagi popisa del (s čemer je tožnica dokazovala, da v fazi oddaje ni mogla vedeti, da se z izkopi na gradbišču ne bo pridobilo dovolj materiala) za odločitev v zadevi sploh ni bilo pravno relevantno. Enako velja tudi za tožničino sklicevanje na njene obveznosti iz podčlena 4.1. FIDIC. 20 Glej 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 21 Glej predzadnji odstavek na 19. strani izpodbijane sodbe. 22 Glej zlasti razloge na 26. in 27. pa tudi na 19. strani obrazložitve izpodbijane sodbe