Jedro

Ponovnega ugotavljanja in razčiščevanja očitno neverodostojnih izjav prosilcev v upravnem postopku, ki ga je izvedla tožena stranka, določbe 29. in 33. člena Zazil po mnenju pritožbenega sodišča namreč ne dopuščajo ob izkazani neverodostojnosti teh izjav, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000), v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.8.2005 in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnike oprostilo sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v svoji odločbi navedla razloge, zakaj je sklepala, da so navedbe oziroma izjave obeh tožnikov (S.B. in M.S.) nasprotujoče oziroma medsebojno neskladne in nepovezane in tudi se ne skladajo s podatki o objektivnem stanju v izvorni državi, to je Bosni in Hercegovini. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožena stranka predvsem ni ugotovila, zaradi katerih razlogov družina želi azil v Republiki Sloveniji. Po mnenju sodišča prve stopnje se tožena stranka tudi ni opredelila do zdravniškega potrdila ("odpustno pismo") iz leta 2002, ki se nahaja v upravnih spisih in ga je tožnica A.A. ponovno priložila k tožbi. Iz prošnje za azil in zaslišanja obeh navedenih tožnikov ne izhaja, da bi uradna oseba z dodatnimi vprašanji poskušala ugotoviti, kakšne so bile podrobnosti verbalnih groženj oziroma napadov, ki jih ta dva tožnika zatrjujeta, kdaj in kako je do njih prišlo in še druge podrobnosti, za katere tožena stranka navaja, da ta tožnika o tem nista povedala ničesar. Izjave obeh tožnikov ob podaji prošnje za azil in na zaslišanju po mnenju sodišča prve stopnje tako ne dajejo zanesljive podlage in opore za sprejeto odločitev tožene stranke, ki jo ni mogoče preizkusiti. Po mnenju sodišča prve stopnje se tožena stranka ni opredelila, zaradi katerega razloga tožniki uveljavljajo posebno obliko zaščite, ki jo država nudi državljanom tretjih držav, če ti izkažejo utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi njihove rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju ali posebni socialni skupini. Tako tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje ni ugotovila, ali ji je podan kakšen razlog za priznanje azila po Ženevski konvenciji, ali ne. V zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila pa tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni presodila vseh tistih okoliščin, zaradi katerih tožniki prosijo za azil. Navedena tožnika sta namreč navedla več dogodkov, tožena stranka pa po presoji sodišča prve stopnje ni ocenila, ali so te okoliščine take, da se lahko navedena tožnika oziroma družina čuti ogroženo ter ali je njihov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in zato v tem delu po mnenju sodišča prve stopnje s tožbo izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka mora namreč ugotavljati razloge ogroženosti na strani prosilcev in narediti oceno verodostojnosti prosilčevih navedb v zvezi z razlogi, ki jih navaja. Tožena stranka pa po mnenju sodišča prve stopnje, zlasti pri vključitvi ocene stanja v izvorni državi tožnikov ni proučila razmer v mestu oziroma vasi, od koder tožniki prihajajo. Tožena stranka je le povzela Poročilo organizacije Human Rights Watch in intervju člana misije OSCE, vendar pri svoji oceni stanja ni upoštevala v celoti virov, ki jih je pridobila in ki so v upravnih spisih. Tožena stranka je tudi priskrbela poročilo Roma Rights Centre, maj 2005, na katerega opozarjajo tudi tožniki v tožbi, vendar tega poročila ni upoštevala pri svoji oceni stanja oziroma ni navedla, zakaj teh podatkov ni upoštevala. Ocene stanja v okolju, od koder prihajajo tožniki oziroma v sami izvorni državi, pa ni povezala z razlogi, ki jih tožniki zatrjujejo, in ni navedla, katere okoliščine je presodila in katere dokaze je proučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi pomenila zadosten razlog, da se tožnike ne vrne v njihovo izvorni državo (pri tem sodišče prve stopnje opozarja na 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003). Po mnenju sodišča prve stopnje mora odločba tožene stranke obsegati obrazložitev, ki je sestavljena tako, kot to določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in tega ne more nadomestiti obrazložen odgovor na tožbo. Kajti le proti obrazložitvi, ki je sestavljena tako, kot to določa 214. člen ZUP, ima stranka v postopku upravnega spora učinkovito možnost izvrševati svojo ustavno pravico do pravnega sredstva, to je do tožbe v upravnem sporu.

Po presoji sodišča prve stopnje je v ponovljenem postopku potrebno, da tožena stranka predoči obema navedenima tožnikoma razlike v njuni prošnji za azil oziroma izpovedbi, ki jih je tožena stranka izpostavila. Prav tako mora ugotoviti razlog, zaradi katerega navedena tožnika prosita za priznanje azila. Pri odločitvi glede obstoja humanitarnih razlogov za priznanje azila pa mora tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje upoštevati aktualne podatke o stanju v izvorni državi in pri tem ne sme upoštevati le določenih delov posameznih poročil, ampak vsa poročila v celoti.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja v celoti svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: V obravnavani zadevi je tožena stranka v smislu ocene splošne verodostojnosti (del katere je tudi prepričljivost navedb) sistematično in natančno ocenila in se opredelila do posameznih navedb, s katerimi so tožniki izkazovali svoje razloge za priznanje azila, in sicer ne le glede dejstev in okoliščin zatrjevanega preganjanja, ampak tudi glede izjav o času in načinu odhoda iz izvorne države, glede obstoja povezave zatrjevanih ravnanj z romsko narodnostjo, pojasnil v zvezi z notranjo razselitvijo in glede izkoriščenja pravnih sredstev izvorne države za zaščito pred zatrjevanimi nezakonitimi ravnanji sostanovalca, sovaščanov ter maltretiranjem s strani Muslimanov ob odhodu v mesto I. Ni ji jasno, na kakšen način bi bil lahko v primeru ugotovljenega neizkazanega subjektivnega strahu pred preganjanjem oziroma ogroženostjo, pod pogojem, da ne pride do bistvene spremembe razmer, za priznanje azila relevanten objektivni strah pred preganjanjem, razen v primeru, ko postane objektivni položaj v izvorni državi takšen, da je že zgolj zaradi pripadnosti relevantni kategoriji oseb (romska narodnost) subjektivni strah utemeljen, pri tem pa je pripadnost prosilca ustrezni kategoriji oseb (glede na neprepričljive in neverodostojne navedbe obeh navedenih tožnikov, ki bistveno vplivajo na dokazno vrednost prosilčevih izjav) iznad dvoma izkazana. Glede na izjave tožnikov v zvezi z zatrjevanimi elementi preganjanja, ki morajo biti kumulativno podani za priznanje azila, po tem, ko jih je presodila tako posamično, kot tudi v medsebojni povezavi v okviru vsake polnoletne tožeče stranke in med njima, v zvezi s tem navedla svoje preudarke ter proučila poročilo mednarodne humanitarne organizacije (HUMAN RIGHTS WATCH, januar 2005) o položaju manjšin v izvorni državi, ki vključuje tudi podatke UNHCR-ja o vračanju manjšin, ter še dva članka z dne 20.12.2004 o položaju Romov v Bosni in Hercegovini na splošno iz intervjuja člana Misije OSCE v Bosni in Hercegovini, ter o razmerah Romov v entiteti Federacije Bosne in Hercegovine in v mestu I. (kjer naj bi bila ena izmed tožečih strank zaradi romske narodnosti vsakič maltretirana in dvakrat fizično napadena), je po skupni oceni vsega navedenega ugotovila neprepričljivost in splošno neverodostojnost tožnikov. Položaj Romov je opisal tudi podpredsednik Romskega društva v I. (dober mesec po odhodu tožnikov iz izvorne države), torej v mestu, kamor je zahajala ena od tožečih strank in kjer naj bi bila po zatrjevanju na ulici (torej v javnosti) vsakokrat maltretirana in v letu 2003 (leto dni pred odhodom) dvakrat pretepena, ki ni omenil nobenih takšnih težav pripadnikov romske narodnosti, v primeru njihovega obstoja pa bi takšne težave nedvomno vsaj na splošno omenil. Diskriminacija, kot je razvidna iz navedenih poročil, po njenem mnenju ne dosega minimalnega praga, potrebnega za ugotovitev preganjanja. Poleg tega pa je bila v upravnem postopku ugotovljena splošna neverodostojnost tožnikov. Zato bi se jim lahko po njenem mnenju azil, zgolj na podlagi njihove romske narodnosti, priznal le v tem primeru, če bi verodostojna poročila poročala o tako številnih primerih preganjanja Romov v Bosni in Hercegovini, da bi že zgolj narodnostna pripadnost utemeljevala subjektivni strah pred preganjanjem oziroma (v skladu z nemško judikaturo), če so relevantne razmere takšne, da se pričakuje, da bo vsak pripadnik te kategorije oseb preganjan. Meni, da od nje ni mogoče zahtevati, da bi v obrazložitvah svojih odločitev pojasnjevala še razloge, zaradi katerih poročil in člankov v azilnem postopku v svoji obrazložitvi ni presojala. V zvezi s tem meni, da jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno pozvati k predložitvi prevoda poročila oziroma članka v za to določenem roku, če je menilo, da bi bil članek v obravnavanem primeru, kljub ugotovljeni splošni neverodostojnosti tožnikov, lahko relevanten, ter da je neutemeljen tudi očitek sodišča prve stopnje, da tega poročila, na katerega opozarjajo tožniki v tožbi, pri svo ji oceni stanja ni upoštevala oziroma ni navedla, zakaj teh podatkov ni upoštevala. Navedenega poročila ni vključila v svojo presojo iz razloga, ker ne bi moglo vplivati na odločitev o zadevi. Prav tako neutemeljen je po njenem mnenju očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni proučila razmer v mestu oziroma vasi, od koder prihajajo tožniki. Tožniki so do odhoda iz izvorne države živeli na naslovu D.L., Občina I., ona pa je neverodostojnost izjav tožnikov med drugim utemeljevala tudi z navedbami podpredsednika Romskega društva v mestu I. K temu pripominja, da se pri odločanju o azilnih prošnjah razmere ne proučujejo v okviru ulic ali zaselkov, ampak na ravni države oziroma delov države, če država nima efektivne oblasti nad celotnim ozemljem. Mnenja je, da se v primerih, kot je obravnavani, ko je ugotovila neprepričljivost in splošno neverodostojnost izjav tožnikov, s katerimi izkazujejo utemeljen strah pred preganjanjem, ni dolžna spuščati še v nadaljnjo presojo o tem, ali bi te izjave v primeru resničnosti pomenile preganjanje, ali ne, ali bi bilo po tem v primeru resničnosti navedb in izkazanega strahu pred preganjanjem (vključujoč možne kombinacije izjav, ki bi morale biti resnične za dosego standarda preganjanja) nadalje ugotovljeno, da razlog za takšno hipotetično preganjanje izhaja iz enega izmed petih razlogov, kot jih določa Ženevska konvencija, ter tako dalje v zvezi z vsemi, za priznanje azila potrebnimi elementi (objektivna in subjektivna možnost notranje razselitve, obstoj zaščite izvorne države, dostopnost in učinkovitost pravnih sredstev, ter s tem povezana prepričljivost in verodostojnost izjav). Zato je mnenja, da je pravno neutemeljen očitek sodišča prve stopnje: "da se tožena stranka ni opredelila, zaradi katerega razloga tožniki uveljavljajo to posebno obliko zaščite, tako ni ugotovila, ali je podan kakšen razlog za priznanje azila po Ženevski konvenciji, ali ne"; ter "da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila, ali razlogi, ki jih zatrjujeta navedena tožnika, pomenijo preganjanje, in to iz razloga, ki je naveden kot razlog za priznanje azila po Ženevski konvenciji, ali ne". Prvi očitek in drugi del zadnjega očitka sodišča prve stopnje pa je po njenem mnenju tudi dejansko neutemeljen, saj je že takoj na začetku presoje splošne verodostojnosti tožnikov (po oceni prepričljivosti in verodostojnosti izjav tožnikov, danih takoj po prihodu v Slovenijo na Policijski postaji L.-V. v zvezi z njihovim potovanjem iz izvorne države do Slovenije), v obrazložitvi svoje odločbe navedla: "Že izpovedba prosilcev o razlogih, zaradi katerih prosita za azil v Republiki Sloveniji, podana v skladu s 63.b členom ZAzil, vzbuja resen dvom o verodostojnosti njunih trditev, da sta v izvorni državi preganjana s strani Muslimanov zaradi svoje romske narodnosti". Meni, da je bila v obravnavani zadevi ugotovitev, da je podana splošna neverodostojnost tožnikov, sprejeta na podlagi vestne in skrbne presoje vseh izjav tožnikov, medsebojne primerjave teh izjav ter primerjave njunih trditev s poročanjem verodostojnih virov o položaju manjšin ter položaju Romov tako v entiteti Bosne in Hercegovine, iz katere tožniki prihajajo, kot tudi v njihovi občini, iz katere izvirajo. Presoja prepričljivosti in verodostojnosti samih izjav po njenem mnenju ni bila omejena zgolj na izjave, s katerimi sta navedena tožnika zatrjevala preteklo preganjanje, ampak tudi na izjave oziroma pojasnila glede možnosti notranje razselitve, glede razlogov za sklepanje, da je bila razlog zatrjevanega ravnanja romska narodnost ter glede iskanja zaščite pri pristojnih državnih organih. Iz prošenj za azil, kot tudi iz zapisnikov v upravnih spisih je razvidno, da sta navedena tožnika sama od sebe le pavšalno zatrjevala obstoj preganjanja, kar je sicer razlog za takojšnjo zavrnitev vloge za azil kot očitno neutemeljene, tožnika pa sta imela možnost relevantna dejstva in okoliščine izpovedati še na zaslišanju v upravnem postopku. Iz zapisnikov je razvidno, da so bila tožnikoma postavljena vsa relevantna vprašanja glede relevantnih elementov za priznan je azila, vendar so bili odgovori skopi, neprepričljivi, nepovezani ter nasprotujoči si, tudi v okviru samega zaslišanja. S tem sta bila soočena takrat, ko jima je bil zapisnik v njima razumljivem jeziku prebran. Vendar nista v zvezi s tem ničesar popravila, pojasnila ali dopolnila. Prav tako pa nista imela na samo sestavo zapisnika nobenih pripomb. Glede na navedbe sodišča prve stopnje, da uradna oseba ni poskušala z dodatnimi vprašanji ugotoviti podrobnosti (zatrjevanih) verbalnih groženj oziroma napadov, kdaj in kako je do njih prišlo in še druge podrobnosti, navaja, da ti očitki nimajo nobene podlage v listinskih dokazih upravnih spisov (zapisnika o vloženi prošnji in o zaslišanju). Iz zapisnika tožnika S.B. je razvidno, da so bili prav na dodatna vprašanja s strani uradne osebe dani odgovori, in sicer, da naj bi do fizičnega napada nanj prišlo le v dveh primerih, enkrat v sredi leta 2003 v mestu I. ter septembra 2003 blizu doma, torej več kot leto dni pred odhodom iz izvorne države. Obakrat naj bi bili napadalci neznanci. Prvi napad policiji ni bil prijavljen zato, ker napadalcev ni poznal, drugi napad, ko prav tako napadalcev ni poznal, pa je prijavil policiji v I., vendar so le sestavili zapisnik in mu niso mogli pomagati iz razloga, ker napadalcev ni poznal. Po kasnejši zapisniški izjavi, dani na vprašanje odvetniške pripravnice, naj bi se maltretiranja stopnjevala povsod, kamor je prosilec šel, pri tem pa naj bi ga tudi tepli. Nato je pojasnil, da so ga pretepli le dvakrat, da pa se je maltretiranje stopnjevalo s strani soseda, ki je živel v isti hiši, ter s strani v bližini živečih Muslimanov. Način zatrjevanega fizičnega maltretiranja je bil tudi pojasnjen, in sicer z udrihanjem po vratih in z zahtevami, da se vrata odprejo, kar pa tožniki niso storili. Iz izjav sledi, da so bili storilci tega zatrjevanega ravnanja znani (sosedje), do prijave na policijo pa, kljub temu, ni prišlo, kar je razvidno iz izjave, da bi ga oblasti v Bosni in Hercegovini lahko zaščitile, če bi bilo Romov več, ker pa je bil sam, bi mu verjetno rekli, da naj odide. Ob tem pa mu na policiji takrat, ko naj bi pred tem prijavil drugi napad nanj s strani neznancev, niso rekli, da naj odide, ampak naj bi ob prijavi sestavili zapisnik. Razlog, da mu niso mogli takrat pomagati, je po lastnih navedbah navedenega tožnika bil ta, da takratnih napadalcev ni poznal, sosede pa je v nasprotju s tem poznal. Tudi iz zapisnika o zaslišanju tožnice M.S. je razvidno, da je potem, ko je kot razlog prihoda v Slovenijo sama navedla le to, da so prišli zaradi nadlegovanja sostanovalca, ki jih je nadlegoval, ko je bil pijan, in kateremu so zaradi groženj pustili, da se preseli v hišo, kjer so živeli, na dodatna vprašanja s strani uradne osebe, kako jih je ta človek nadlegoval, odgovorila, da se zaradi njegovega nadlegovanja, pri čemer je imel pomoč svoje žene in otrok, njeni otroci niso smeli igrati na dvorišču, njen mož (tožnik) pa je zaradi strahu, da bi ji ta moški kaj storil, ni nikoli pustil same v hiši. Ta moški jih je zasledoval in jim ni dal miru, zmerjal jih je z Romi ter govoril, da morajo oditi. To se je dogajalo vsak dan, ko so živeli skupaj. Tega osebno policiji ni prijavila, za moža pa ne ve. Na vprašanje, ali je bila kdaj s strani tega človeka fizično napadena, je pritrdila ter nato svojo trditev pojasnila s tem, da je začel nanjo kričati ter jo je želel udariti. K temu dodaja, da ta tožnica ni niti omenila kakšnih težav z drugimi sosedi, ki jih je zatrjeval navedeni tožnik. V luči takšnih izjav pa izpostavlja tudi relevantno vprašanje, in sicer, kakšen pomen za odločitev v zadevi in kakšno dokazno vrednost bi lahko imelo nadaljnje vpraševanje o podrobnostih in odgovorih obeh navedenih tožnikov, ter ugotavlja, da nobene. Zatrjuje, da je bila v obravnavani zadevi v azilnem postopku ugotovljena splošna neverodostojnost tožnikov in je takšna ugotovitev sprejeta po opravljeni presoji izjav obeh navedenih tožnikov, ki sta jih dala v svojih prošnjah za azil, ter na zaslišanju, ki je po njenem mnenju tudi utemeljena z listinskimi dokazi, ki se nahajaj o v upravnih spisih, ter v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe tudi v zadostni meri obrazložena. Zato meni, da je v obravnavanem azilnem postopku spoštovala vsa potrebna načela postopka.

V zvezi s tem, da se ni opredelila do "zdravniškega potrdila" (odpustno pismo) iz leta 2002, ki izkazuje, da je bila tožnica A.A. dve leti pred odhodom iz izvorne države odpuščena iz bolnice v izvorni državi ter da ima epilepsijo, pojasnjuje, da je tožnica v svoji prošnji za pridobitev azila izjavila, da nima nobenih zdravstvenih težav ter jih tudi na zaslišanju ni omenila, tožnik B.B. pa je na zaslišanju navedel, da je navedena tožnica v Bosni in Hercegovini redno padala v nezavest, v Sloveniji pa le enkrat. Nadalje je navedel, da je bila zaradi tega v Bosni in Hercegovini pri zdravniku, v Azilnem domu pa pri medicinski sestri, ki ji je dala tablete za pomiritev. Glede na to, da navedena tožnica svoje prošnje za priznanje azila, najkasneje do izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke, niti ni utemeljevala s svojim zdravstvenim stanjem, se tožena stranka v zvezi s tem ni bila dolžna, niti se ni mogla opredeljevati. Prosilec za azil mora sam navesti tudi vse razloge, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo (3. odstavek 29. člena ZAzil), in to tudi v primeru predloženih dokazov, v zvezi s katerimi mora tudi pojasniti, kaj z njimi dokazuje oziroma v kakšnem smislu jih prilaga. Po njenem mnenju odpustno pismo iz bolnice v letu 2002 izkazuje, da se je tožnica takrat nahajala v Bosni in Hercegovini, da ima epilepsijo ter da je bila zaradi tega v bolnici ter nato iz bolnice odpuščena. Iz izvorne države je odšla dve leti po tem ter med azilnim postopkom v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem sama ni navajala nobenih težav v Bosni in Hercegovini, niti težav v Sloveniji, ampak je temu nasprotno v vlogi za azil izjavila, da zdravstvenih težav nima. Glede na navedeno je bilo očitno, da zdravstveno stanje tožnice ni niti približno tako kritično (zadnje faze smrtne bolezni), da bi bilo lahko, ob soobstoju še drugih izjemnih okoliščin, relevantno za priznanje humanitarnega azila zaradi ogrožanja varnosti ali fizične integritete v smislu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), torej v smislu 3. člena EKČP in v smislu zelo visoko postavljenega standarda "izjemnih okoliščin", kot je razviden iz odločitev Evropskega sodišča o človekovih pravicah v primerljivih zadevah, pa tudi iz mednarodnopravne judikature in doktrine. Po njenem mnenju bi bilo ne le pravno nepravilno, ampak tudi nesmiselno izvajati postopek ugotavljanja v smislu priznanja humanitarnega azila zaradi tožničine bolezni epilepsije, kar sama med azilnim postopkom ni niti uveljavljala, ter na koncu ugotoviti to, kar je bilo že pred tem očitno, da v obravnavani zadevi izjemno visok standard, ki ga postavlja 3. člen EKČP, ni dosežen, ter da za to pogoji za priznanje humanitarnega azila iz 3. odstavka 1. člena ZAzil niso izpolnjeni.

V zvezi s pravnim napotilom sodišča prve stopnje na koncu obrazložitve izpodbijane sodbe glede predočenja razlik v prošnji za azil oziroma izpovedbi meni, da jo k temu ne zavezujejo niti ustrezne procesne določbe ZAzil, niti tiste določbe ZUP, ki se v skladu s 23. členom ZAzil subsidiarno uporabljajo. Poleg tega bi s tem nastal položaj, ko bi bile prošnje prosilcev za azil, ki v vlogi navajajo zgolj pavšalne navedbe, ali tudi izpovedo nasprotno, kot v pisni izjavi, s katero izrazijo željo, da v Sloveniji zaprosijo za azil, takoj zavrnjene kot očitno neutemeljene (pravilnost tega pa sodna praksa redno potrjuje), v primeru, ko pa ima prosilec dodatno možnost še na zaslišanju izpovedati o razlogih za priznanje azila in ponovno navaja le pavšalne navedbe, izjave, ki nasprotujejo prej podanim relevantnim izjavam, neprepričljive ter neskladne izjave, kot tudi neprepričljiva pojasnila takšnih izjav, pa bi mu bilo treba dati možnost pojasnjevanja, čeprav je iz kumulativne presoje vseh njegovih dotedanjih izjav očitno, da nobeno pojasnjevanje ne bi moglo privesti do drugačne ugotovitve, kot, da je podana splošna neverodostojnost prosilca za azil, za kar gre po njenem mnenju tudi v obravnavanem primeru.

Glede napotila sodišča prve stopnje, da je potrebno v ponovljenem postopku ugotoviti razlog, zaradi katerega navedena tožnika prosita za azil, navaja, da je v izpodbijani odločbi ugotovila razlog, zaradi katerega zatrjujeta obstoj razlogov za priznanje azila (po 2. odstavku 1. člena ZAzil), in sicer zaradi zatrjevanega preganjanja s strani Muslimanov zaradi njune romske narodnosti, kot tudi, da to glede na ugotovljeno splošno neverodostojnost navedenih tožnikov in njena že obrazložena stališča tega ni bila niti dolžna ugotavljati.

Navedena tožnika tudi nista podala nobenega zahtevka, niti nista vsaj po vsebini navajala obstoja kakšnih razlogov za priznanje humanitarnega azila, kar pa bi morala ne le navesti, ampak tudi utemeljiti oziroma obrazložiti. Zato ji ni jasno, kako in na kakšen način naj o tem sploh odloča. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne kot neutemeljeno; ter podrejeno, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (1. točka izreka sodbe in sklepa) ni pravilna in ni zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v upravnem postopku pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da sta navedena tožnika kot prosilca v postopku pri Policijski postaji L.-V. v zvezi s svojim potovanjem iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo nesporno dajala neresnične izjave, kar gotovo ni v podporo njuni splošni verodostojnosti; da že izpovedba navedenih prosilcev o razlogih, zaradi katerih prosita za azil v Republiki Sloveniji, podana v skladu s 63.b členom ZAzil, vzbuja resen dvom o verodostojnosti njunih trditev, da sta v izvorni državi preganjana s strani Muslimanov zaradi svoje romske narodnosti; da trditve navedenih prosilcev o ogroženosti v izvorni državi niso resnične, kaže tudi njun odgovor na vprašanje, ali menita, da bi bila varna, v katerem drugem kraju v izvorni državi. Prosilka je nato odgovorila, da tega ne ve, prosilec pa, da bi morda imel enake probleme, ali pa tudi ne, da je vse odvisno od ljudi in kulture; da so izjave navedenih prosilcev, s katerimi sta v vlogi in na zaslišanju zase in za svoja mladoletna otroka utemeljevala vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, glede na obrazloženo medsebojno neskladne in nepovezane, nekatere pa si medsebojno tudi nasprotujejo. Poleg tega pa se navedbe navedenih prosilcev tudi ne skladajo s podatki o objektivnem stanju v njihovi izvorni državi, Bosni in Hercegovini; da navedena prosilca s svojimi izjavami, ki so v primeru odsotnosti listinskih dokazov temeljno dokazno sredstvo v azilnem postopku, glede na ugotovljeno in v upravnih spisih utemeljeno njuno splošno neverodostojnost, nista uspela izkazati, da je v primeru njiju in njunih dveh mladoletnih otrok podan utemeljen strah pred preganjanjem v skladu z uveljavljenimi standardi upravno-sodne prakse.

Razlogi tožene stranke v njeni odločbi, ki jo tožniki izpodbijajo s tožbo, so torej po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeni, saj so oprti na podatke in listine v upravnih spisih. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je ena izmed dolžnosti, ki jo imajo v azilnem postopku prosilci za azil, da morajo govoriti resnico, ker navajanje lažnih in nepravilnih dejstev lahko pomeni takojšnji zaključek upravnega postopka v okviru očitno neutemeljene prošnje za azil. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, nasprotno kot sodišče prve stopnje, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da izjave obeh navedenih tožnikov o podaji prošnje za azil in na njunih zaslišanjih dajejo zanesljivo podlago in oporo za sprejeto odločitev tožene stranke v njeni odločbi, ki pa bi jo lahko sodišče prve stopnje preizkusilo, pa jo ni v pravilni in zakoniti smeri. Iz upravnih spisov namreč očitno izhaja po mnenju pritožbenega sodišča, da sta navedena tožnika v upravnem postopku, kljub zakonski obveznosti, da morata govoriti resnico, navajala izrazito kontradiktorne izjave, ki jih dejansko nista znala logično in prepričljivo pojasniti, glede česar ima tožena stranka prav v svoji pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da tožena stranka ni kršila določb 214. člena ZUP, kako mora biti sestavljena odločitev tožene stranke, saj to ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla tako razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, določbe predpisov, na katere se opira odločba, kot tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Vse te sestavine vsebuje navedena odločba in glede tega pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov.

Sodišče prve stopnje toženi stranki ni smelo očitati, da v zvezi z obstojen humanitarnih razlogov za priznanje azila tožena stranka tudi ni presodila vseh tistih okoliščin, zaradi katerih tožniki prosijo za azil. Po presoji pritožbenega sodišča taka trditev ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Iz upravnih spisov po mnenju pritožbene stranke ne izhaja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta navedena tožnika navedla več dogodkov, da pa v zvezi s temi dogodki tožena stranka ni ocenila, ali so te okoliščine take, da se lahko navedena tožnika oziroma družina čuti ogroženo ter ali je njihov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in da zato v tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da navedena tožnika nista podala nobenega zahtevka, niti nista vsaj po vsebini navajala obstoja kakšnih razlogov za priznanje humanitarnega azila, kar pa bi morala ne le navesti, ampak tudi utemeljiti oziroma obrazložiti. Zato tudi pritožbenemu sodišču ni jasno, kako in na kakšen način naj bi o tem tožena stranka sploh odločala. Po presoji pritožbenega sodišča bi lahko tožena stranka ugotavljala razloge ogroženosti na strani prosilcev in naredila oceno verodostojnosti prosilčevih navedb v zvezi z razlogi, ki jih navaja, le v primeru, če bi bile te navedbe očitno verodostojne, kar pa v obravnavani zadevi niso bile in to tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Pritožbeno sodišče pritrjuje trditvi tožene stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je tožena stranka v obravnavani zadevi v smislu ocene splošne verodostojnosti (del katere je tudi prepričljivost navedb), kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, sistematično in natančno ocenila ter se opredelila do posameznih navedb obeh tožnikov, s katerimi sta izkazovala svoje razloge za priznanje azila, in sicer ne le glede dejstev in okoliščin zatrjevanega preganjanja, ampak tudi glede izjav o času in načinu odhoda iz izvorne države, glede obstoja povezave zatrjevanih ravnanj z romsko narodnostjo, pojasnil v zvezi z notranjo razselitvijo in glede izkoriščenja pravnih sredstev izvorne države za zaščito pred zatrjevanimi nezakonitimi ravnanji sostanovalca, sovaščanov ter maltretiranjem s strani Muslimanov ob odhodu v mesto I. Tožena stranka je po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo utemeljila, saj je zato imela podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih in v navedenih poročilih, da po skupni oceni vsega navedenega ugotavlja neprepričljivost in splošno neverodostojnost navedenih dveh tožnikov.

Tudi v zvezi s tem, da se tožena stranka ni opredelila, kar zatrjuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, do "zdravniškega potrdila" (odpustno pismo) iz leta 2002, ki izkazuje, da je bila tožnica dve leti pred odhodom iz izvorne države odpuščena iz bolnice v izvorni državi ter da ima epilepsijo, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno pojasnila, da bi bilo ne le pravno nepravilno, ampak tudi nesmiselno izvajati postopek ugotavljanja v smislu priznanja humanitarnega azila zaradi tožničine (A.A.) bolezni epilepsije, kar sama med azilnim postopkom ni niti uveljavljala, ter na koncu ugotoviti to, kar je bilo že pred tem očitno, da v obravnavani zadevi izjemno visok standard, ki ga postavlja 3. člen EKČP ni dosežen ter da zato pogoji za priznanje humanitarnega azila iz 3. odstavka 1. člena ZAzil niso izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno torej iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, ki po mnenju pritožbenega sodišča v upravnih spisih niso bila podana, izpodbijana sodba pa se opira na ta dejstva. Ta dejstva pa je pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi, to je, da je bila, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, v obravnavani zadevi v azilnem postopku ugotovljena splošna neverodostojnost navedenih tožnikov in je bila takšna ugotovitev sprejeta po opravljeni presoji njunih izjav, ki sta jih dala v vlogi za azil, kar je v zadostni meri tožena stranka obrazložila in pri tem spoštovala vsa potrebna načela postopka po ZUP. Zato je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo in je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tako, da je zavrnilo tožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je ta odločba pravilna in temelji na zakonu (ZAzil).

Prav tako je v obravnavani zadevi podan razlog za spremembo izpodbijane sodbe po 3. točki 2. odstavka 77. člena, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (29. in 33. člen ZAzil), ko je v zvezi z ravnanjem tožene stranke v upravnem postopku, ob njeni ugotovitvi neprepričljivosti in splošne neverodostojnosti navedenih dveh tožnikov, ki izhaja iz njunih izjav ob podaji prošenj za azil in iz zaslišanj, od tožene stranke terjalo, da v ponovljenem postopku predoči obema tožnikoma razlike v njunih izpovedbah, ki jih je izpostavila. Takega ponovnega ugotavljanja in razčiščevanja določbe 29. in 33. člena ZAzil po mnenju pritožbenega sodišča namreč ne dopuščajo, ob izkazani neverodostojnosti izjav obeh tožnikov, ki očitno izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.