Jedro

Čeprav sta ugotovili, da je tožnik tožencu izročil tujo valuto in je toženec med pravdo pripoznal terjatev v tuji valuti, tega nista upoštevali, ker je po določilu drugega odstavka 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP, Ur.l. RS, št. 1/91-I) predpisano plačilo med domačimi osebami izključno v domači valuti. Toda ker je po prvem odstavku navedenega člena med domačimi osebami dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah, sta sodišči pravilno odločali o tožbenem zahtevku, ki je določal vrednost v tujih valutah in zahteval plačilo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

V danem primeru gre za pogodbene obresti, za katere prvi odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) določa, da pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled. Ker je določilo prvega odstavka 399. člena ZOR kogentne narave, sta ga sodišči pravilno uporabili in zavrnili drugačen dogovor pravdnih strank.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena.

Sicer se revizija zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženi plačati tožniku: - 1.512 nemških mark z obrestmi, ki jih za vpogledne hranilne vloge v nemških markah priznava SKB d.d. Ljubljana, za čas od 18.10.1994 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, - 2.489 švicarskih frankov z obrestmi, ki jih za vpogledne hranilne vloge v švicarskih frankih priznava SKB d.d. Ljubljana, in sicer od zneska 2.263 švicarskih frankov od 1.10.1994 dalje do plačila in od zneska 235 CHF za čas od 18.10.1994 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnik povrniti tožencu 336.774 tolarjev pravdnih stroškov.

Poleg tega je s sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe. Prav tako je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodiščema očita, da sta zmotno odrekli pravno varstvo tožbenemu zahtevku za plačilo 10% mesečnih zamudnih obresti od posojenih zneskov, čeprav sta ugotovili obstoj takega dogovora med pravdnima strankama. Pri tem nista upoštevali, da je bil toženec tisti, ki je zaprosil za posojilo za svoje gospodarske načrte in da je sprva ponujal celo 20% obresti, toženec pa mu je posodil denar, ki ga je namenil za nakup tovornjaka. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo dogovorjenih obresti se zdi tožniku formalistična, saj noben predpis ne določa obrestne mere za devizne terjatve in ne preprečuje višje obrestne mere od 5% ter celo banke dajejo za vezane depozite nad leto dni višje obresti (poprečno 7%, v posameznih obdobjih pa celo 10%). Drugo pomembno dejstvo je, da je toženec obračunaval dogovorjene obresti v potrdilih o stanju dolga in da je 31.7.1993 tudi plačal dogovorjene obresti oz. neplačano stanje glavnice. Tožnik sodiščema očita tudi kršitev materialnega in procesnega prava zato, ker nista razpravljali in se izrekli o tožnikovem odškodninskem zahtevku, ki je bil zajet v zahtevanih denarnih zneskih. Ker je posodil denar, namreč ni mogel kupiti tovornjaka in z izvrševanjem prevozniške obrti zaslužiti denarja. Protispisna se mu zdi tudi ugotovitev sodišč, češ da zadolžnica z dne 26.1.1992 kaže na datum posojila. To je bilo potrdilo o danem posojilu, ne pa potrdilo o stanju dolga, ki ga vsebujejo kasnejša potrdila. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tudi v tem, da se sodišči nista izrekli o podrejenem tožbenem zahtevku na podlagi potrdila z dne 18.12.1993, saj je toženec vse dotlej prostovoljno izračunaval in priznaval stanje dolga. Tudi zavrnitev oprostitve sodnih taks se mu ne zdi pravilna in zakonita, pa tudi pravdni stroški so napačno izračunani.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija proti (očitno) zavrnilnemu delu sodbe ni utemeljena, revizija proti sklepom pa ni dovoljena.

Vrhovno sodišče je vsebinsko presojalo le revizijo proti zavrnilnemu delu tožbenega zahtevka in sicer tisto, ki je bila vložena pravočasno in jo je vložila pooblaščenka tožeče stranke.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi revizijsko sodišče, izhaja: - da je med tožnikom in tožencem nastalo posojilno razmerje, - da je tožnik dne 26.1.1992 posodil tožencu 20.000 nemških mark in dne 29.1.1992 znesek 2.262 švicarskih frankov, - da bi moral toženec oba izposojena zneska vrniti v mesecu dni, - da bi po dogovoru med pogodbenima strankama moral plačati tudi 10% mesečne obresti, ki tečejo od izročitve posojila dalje, in - da je toženec doslej vrnil dne 16.7.1993 znesek 20.000 nemških mark.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Čeprav sta ugotovili, da je tožnik tožencu izročil tujo valuto in je toženec med pravdo pripoznal terjatev v tuji valuti, tega nista upoštevali, ker je po določilu drugega odstavka 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP, Ur.l. RS, št. 1/91-I) predpisano plačilo med domačimi osebami izključno v domači valuti. Toda ker je po prvem odstavku navedenega člena med domačimi osebami dovoljena uporaba deviz kot vrednostne osnove v pogodbah, sta sodišči pravilno odločali o tožbenem zahtevku, ki je določal vrednost v tujih valutah in zahteval plačilo v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Tak zahtevek je bil naveden v tožbi z dne 18.10.1994 in v tožbenem zahtevku, ki ga tožeča stranka imenuje za podrejenega.

Da bi sodišči ugotovili kolikšen del tožbenega zahtevka je utemeljen in toženca obsodili na njegovo plačilo, sta morali poleg glavnice upoštevati tudi obresti. Pri tem sta pravilno uporabili materialno pravo, ko nista upoštevali posojilne pogodbe v delu, v katerem so bile dogovorjene 10% mesečne posojilne obresti. Obresti imajo lahko več funkcij in ločiti je treba valorizacijske obresti, pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi in zamudne obresti, ki so dogovorjene ali določene z zakonom. V danem primeru gre za pogodbene obresti, za katere prvi odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) določa, da pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled. Omejitev predstavlja izjemo od načela svobodnega urejanja obligacijskih razmerij in je utemeljena z javno koristjo, ki se izraža v zagotavljanju načela, da je Republika Slovenija pravna in socialna država ter v zagotavljanju ekonomske in socialne funkcije lastnine. Ker je torej določilo prvega odstavka 399. člena ZOR v skladu z našim pravnim redom in je kogentne narave, sta ga sodišči pravilno uporabili in zavrnili drugačen dogovor pravdnih strank. Zaradi nedopustnega dogovora glede višine obresti namreč ni nična vsa pogodba (prvi odstavek 105. člena v zvezi s 103. členom ZOR). V reviziji navedene primerjave dogovorjenih obresti s tistimi, ki jih zahteva ali plačuje banka za vezane vloge, ni mogoče upoštevati, ker v prvem odstavku 399. člena ZOR niso predvidene, poleg tega pa je treba opozoriti, da so bile dogovorjene 10% mesečne obresti, podatki o bančnih obrestih pa vsebujejo letne obresti.

V zvezi s trditvijo, da je toženec sam ponujal višje obresti in da je tudi kasneje sam pisal zadolžnice za drugačne zneske, kot jih je izračunalo sodišče, je revidentu ponovno pojasniti, da zaradi neupoštevno visoko določenih obresti v posojilni pogodbi, ni mogoče upoštevati posameznih zadolžnic, ki jih je toženec napisal na podlagi tega dogovora (glej četrti odstavek na 7. strani odločbe prvega sodišča). Dogovorov, ki so v nasprotju s pravnim redom pač ni mogoče upoštevati, tako kot tudi ni bilo mogoče upoštevati tožnikove pripoznave dela dolga v tujih valutah.

Na očitek, češ da sodišče prve stopnje ni razpravljalo in upoštevalo tožnikovega odškodninskega zahtevka, ker je tožencu posodil denar, pripravljen za nakup tovornjaka, s katerim bi opravljal prevozniško dejavnost in ustvarjal dobiček, je odgovorilo že sodišče druge stopnje (drugi odstavek na 5. strani odločbe). Po določilu 186. člena ZPP mora tožba obsegati poleg tožbenega zahtevka tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek in dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo. Elementi za nastanek in obstoj odškodninske obveznosti so navedeni v posebnem oddelku ZOR o povzročitvi škode in tožeča stranka ni niti v tožbi, niti kasneje v postopku navedla dejanske podlage, ki bi kumulativno opredeljevala: škodo, škodno ravnanje, vzročno zvezo in toženčevo odgovornost. Samo navajanje, da je tožnik prodal tovornjak, ki ga je dotlej vozil, je premalo.

Tudi očitana kršitev postopka, češ da sodišče ni odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku, ni podana. Sodišče prve stopnje je ugodilo delu glavnega zahtevka in zavrnilo vse ostalo, kar je obrazložilo v četrtem odstavku na 7. strani sodbe.

Ker sta torej nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo in ker niso podani niti zatrjevani razlogi o bistvenih kršitveh postopka, niti kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba zavrniti neutemeljeno revizijo po določilu 393. člena ZPP.

Revizijo proti sklepom je vrhovno sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo. Po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP smejo stranke vložiti revizijo le proti tistim sklepom drugostopenjskega sodišča, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V tej zadevi se je spor med strankama končal s pravnomočno sodbo in ne z odločitvijo o stroških postopka, niti z odločitvijo o oprostitvi plačila sodnih taks ali o predlagani začasni odredbi. Predlogi tožeče stranke in sklepi o njih so akcesorne narave in niso sklepi, s katerimi bi se končal postopek o glavnem tožbenem zahtevku, to je vračilu dolga. Zato niso sklepi, proti katerim bi bilo po določilih ZPP dovoljeno izredno pravdno sredstvo, pravica do pravnega sredstva, ki je zagotovljena v 25. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I) pa je izčrpana že s pravico do pritožbe.

Predlog tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov je bilo treba zavrniti po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP, saj revizija ni bila uspešna.