Jedro

Tožnici je stanovanje oddal hišni svet kot organ Skupnosti stanovalcev. Oddal ji ga je kot svoji delavki - snažilki, ki je pri njem zaposlena, torej zaradi oprave določenih del in le za čas njihove oprave. Kot izhaja iz odločbe, bi morala tožnica, če bi prenehala opravljati ta dela, stanovanje izprazniti brez odpovednega roka. Slednja okoliščina in dejstvo, da z uveljavitvijo ZSR-1982 na takšnih stanovanjih ni bilo mogoče dodeliti stanovanjske pravice (stanovanje, ki je predmet primarnega tožbenega zahtevka, je bilo dodeljeno po uveljavitvi ZSR-1982), bi dejansko sicer izkazovala le tožničino pridobitev pravice do začasne uporabe iz 2. odstavka 40. člena ZSR. Primere hišniških stanovanj, ki jih posebej obravnava že ZSR-1982, posebej obravnava tudi SZ, in sicer v 11. odstavku 125. člena, ko pravice imetnikov stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih enači s pravicami najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih. To pomeni, da bi bilo treba v vsakem primeru zavrniti podrejeni tožbeni zahtevek za nakup drugega primernega stanovanja, saj take pravice imetniki stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih nimajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, po katerem je toženka dolžna skleniti z njo kupoprodajno pogodbo po določilih Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) za prodajo enoinpolsobnega stanovanja št. 5, v stanovanjski stavbi v Ljubljani, in podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke, da ji proda drugo primerno stanovanje. Sodišče prve stopnje je hkrati odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku

102.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo primarnemu ali pa podrednemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da iz lustruma zemljiškoknjižnega vložka, ki se nanaš na parcelo št. izhaja, da ima toženka pravico uporabe celotne parcele in stavbe 6, s čimer je dokazano, da je lastnica celotne stavbe in vseh stanovanj v stavbi in s tem pasivno legitimirana za prodajo. Toženka je namreč izpodbijala lastno pasivno legitimacijo s trditvijo, da je predmetno stanovanje službeno oz. hišniško in da je s potekom roka za privatizacijo stanovanj sporno stanovanje prešlo v last solastnikov hiše na 6, Ljubljana. Da je stanovanje hišniško oz. službeno bi morala tožena stranka dokazati z ustreznimi uradnimi listinami. Tožena stranka tega ni dokazala, zato njeno navajanje, da gre za hišniško oz. službeno stanovanje nima opore v pravnorelevantnih dokazih. Ne v izreku ne v obrazložitvi odločbe o dodelitvi stanovanja se ne navaja, da gre za službeno stanovanje. Iz odločbe izhaja, da je stanovanje, ki je predmet tega postopka, do dodelitve zasedala banka, tožnica pa je zasedala hišniško stanovanje v isti stavbi. Nemogoče je, da bi bili obe stanovanji hišniški oz. službeni. Tudi če bi tožena stranka z ustreznimi listinami dokazala, da gre v tej zadevi za službeno ali kadrovsko stanovanje, bi tožnica lahko tekom pravde spremenila tožbo.

Za podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek ne velja splošni zastaralni rok po določbah ZOR zaradi specialnega predpisa 2. odstavka 129. člena SZ. Po mnenju tožnice glede na navedeno določbo niti ni bilo potrebe, da se postavi podrejeni tožbeni zahtevek za odkup drugega primernega nadomestnega stanovanja, saj bi moralo sodišče po uradni dolžnosti, v primeru, da toženka ne želi prodati službenega stanovanja, samo obvezati toženo stranko, da mora v smislu določb 2. in 3. odstavka 129. člena SZ tožnici prodati drugo nadomestno stanovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja tudi iz tožničine pritožbe, je bistveno pravnorelevantno dejstvo v tem sporu okoliščina, ali je bilo tožnici z odločbo z dne

14.9.1982 dodeljeno hišniško stanovanje ali ne. SZ namreč zaradi posebne pravne in funkcijske narave hišniških stanovanj, ki je opredeljena tudi z njihovo pravno pripadnostjo (hišniško stanovanje je v solastnini solastnikov ene ali več stanovanjskih hiš - 4. odstavek 8. člena SZ), izključuje njihovo privatizacijo s strani tistih, ki so v času uveljavitve SZ imeli na njih pravico do začasne uporabe stanovanja (2. odstavek 40. člena ZSR), oziroma jo omejuje, če gre za imetnike stanovanjske pravice na takšnih stanovanjih.

Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje določil odločbe o dodelitvi spornega stanovanja pravilno presodilo, da gre za hišniško stanovanje. Tožnici je stanovanje oddal hišni svet kot organ Skupnosti stanovalcev roških stolpnic. Oddal ji ga je kot svoji delavki - snažilki, ki je pri njem zaposlena, torej zaradi oprave določenih del in le za čas njihove oprave. Kot izhaja iz odločbe, bi morala tožnica, če bi prenehala opravljati ta dela, stanovanje izprazniti brez odpovednega roka. Slednja okoliščina in dejstvo, da z uveljavitvijo ZSR-1982 na takšnih stanovanjih ni bilo mogoče dodeliti stanovanjske pravice (stanovanje, ki je predmet primarnega tožbenega zahtevka, je bilo dodeljeno po uveljavitvi ZSR-1982), bi dejansko sicer izkazovala le tožničino pridobitev pravice do začasne uporabe iz 2. odstavka 40. člena ZSR, vendar pa je bila tožbena trditev o dodelitvi stanovanjske pravice o predmetnem stanovanju med strankama nesporna. V vsakem primeru pa okoliščina, da je stanovanje, ki je predmet primarnega tožbenega zahtevka, hišniško, pogojuje neutemeljenost tega tožbenega zahtevka.

Ugotovitev, da je sporno stanovanje hišniško, bi posledično terjalo tudi presojo toženkine pasivne legitimacije v tem sporu (toženka jo je ugovarjala v odgovoru na tožbo). Toženka bi bila pasivno legitimirana le v primeru, če bi tožnica dokazala (glede na to, da je hišniško stanovanje v solastnini solastnikov ene ali več stanovanjskih hiš), da so bila vsa stanovanja v roških stolpnicah pred uveljavitvijo SZ družbena, da je imela pravico uporabe na njih le toženka in da je zato toženka postala njihova lastnica na podlagi

111. člena SZ. Podredni tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica vložila

14.10.2002, pa bi moral glede legitimacije le toženke temeljiti še na trditvi, da nihče od imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih v omenjenih stolpnicah ni proti toženki uveljavil pravice do privatizacije iz 117. čena SZ, s čimer bi postal tudi solastnik hišniškega stanovanja. Ob nedokazanosti navedenih predpostavk bi bilo mogoče zaključiti, da se od toženke terja prodajo stanovanja, ki ni njeno oziroma samo njeno, ampak je od solastnikov stavbe. Vendar pa se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo, saj je bilo mnenja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi iz drugih razlogov.

Sodišče prve stopnje je štelo, da bi šla tožnici pravica iz 3. odstavka 129. člena SZ oziroma pravica do nakupa drugega primernega stanovanja, vendar pa je ta zastarala, zaradi česar je neutemeljen tudi tožničin podrejeni tožbeni zahtevek. Takšno tolmačenje določila

129. člena je sicer pravilno. Iz tega določila izhaja obveznost prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, da v dveh letih po uveljavitvi SZ zahteva nakup stanovanja. Če lastnik to odkloni, mora s tožbo zahtevati nakup drugega primernega stanovanja v splošnem zastaralnem roku petih let. Pri tem pa ni mogoče šteti, da bi bila v vložitvi tožbe za nakup konkretnega stanovanja absorbirana tudi zahteva za nakup drugega primernega stanovanja, s čemer bi prišlo do pretaganja zastaranja tudi tega zahtevka. Ob navedenem pa je treba poudariti, da se določba 3. odstavka 129. člena SZ ne nanaša na primere prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih. Uporablja se za primere prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so jim bila namenjena za opravljanje službene dolžnosti (prim. 1. odstavek 40. člena ZSR-1982). Primere hišniških stanovanj, ki jih posebej obravnava že ZSR-1982, posebej obravnava tudi SZ, in sicer v 11. odstavku 125. člena, ko pravice imetnikov stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih enači s pravicami najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih. To pomeni, da bi bilo treba v vsakem primeru zavrniti podrejeni tožbeni zahtevek za nakup drugega primernega stanovanja, saj take pravice imetniki stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih nimajo.

Edino pomebno dejstvo v tem postopku je torej dejstvo, da je bilo toženki dodeljeno hišniško stanovanje. Ta okoliščina pa pogojuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodba sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).