Jedro

Kadar stranka v predsodnem postopku ne izčrpa rednega pravnega sredstva, ker zoper prvostopenjski posamični upravni akt ne vloži pritožbe, ali jo vloži prepozno, sodni socialni spor ni dopusten.

V takšnem primeru je potrebno tožbo ob uporabi 2. odstavka 63. člena ZDSS-1, kot nedopustno zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko upravno odločbo o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je zaključilo, da za vsebinsko sojenje v zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka.

Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izdan na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Od tožene stranke je prejela več odločb z isto številko in je prepričana, da je na vročilnici označen napačen datum ali je prišlo do pomote sodišča. Sicer pa bi ji sodišče moralo vročiti kopijo vročilnice, ker drugače ne more preveriti dejstva, na katero se sklicujeta tožena stranka in sodišče. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodno varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je že po materialnem pravu, torej 2. odstavku 252. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) mogoče uveljavljati le zoper odločbe pristojnega nosilca zavarovanja, izdane na drugi stopnji. Pomeni, da je tožbo dopustno vložiti le, če je predhodno izčrpano pravno varstvo v predsodnem upravnem postopku. Izčrpanost varstva pravic v predsodnem upravnem postopku namreč pomeni procesno predpostavko za sodni socialni spor, saj v nasprotnem primeru meritorno sojenje o zadevi ni dopustno. Tako tudi 2. odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) izrecno določa, da socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno.

Prav slednje procesno stanje pa je po bistveno pravilni in prepričljivi dejanski ugotovitvi, podano tudi v predmetni zadevi, zato je z izpodbijanim sklepom tožba zakonito zavržena.

Pritožničine navedbe, da je na povratnici napačno označen datum vročitve prvostopenjskega upravnega akta so protispisne, zatrjevanje zmotne dokazne ocene te listine, pa neutemeljeno.

Sodišče tožnici tudi ni bilo dolžno vročiti fotokopije povratnice iz upravnega spisa, saj kaj takega do konca glavne obravnave sploh ni zahtevala, niti ob morebitnem dvomu ni vpogledala v listine upravnega spisa. Očitek onemogočenega pravdanja, je tako brez vsakršne dejanske podlage in popolnoma neutemeljen. Iz povratnice pošiljatelja, Območne enote M., namreč določno izhaja, da je bila tožnici 2.10.2001 osebno vročena prvostopenjska odločba št. 5026802 z dne 25.9.2001, skupaj z izvedenskim mnenjem. Zato je 11.12.2001 priporočeno na pošto oddana pritožba zanesljivo vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka.

Prvostopenjska zavrnilna odločba o pravicah iz invalidskega zavarovanja je tako postala dokončna in tudi pravnomočna, zaradi česar je s sklepom I 5026802 z dne 2.4.2002 na podlagi 1. odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 - 730/2004; v nadaljevanju ZUP) pritožba kot prepozna zakonito zavržena in posledično, ob pravilni uporabi 2. odstavka 63. člena ZDSS-1, tudi tožba, saj vsebinsko sojenje o zadevi, ni dopustno.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2) potrditi sklep sodišča prve stopnje. Glede na izid pritožbenega postopka je ob uporabi 1. odstavka 68. člena ZDSS-1 bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.