Jedro

Gradnja vojaških objektov v Iraku v vojnem času (1987) pomeni nevarno dejavnost, zaradi česar delodajalec objektivno odgovarja delavcu za škodo, ki jo je ta utrpel zaradi napada oboroženih oseb na gradbišče, pri tem pa je tožnik zadobil strelno rano na nogi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v 1. točki izreka sodbe znesek 1.550.000,00 SIT zniža na 1.150.000,00 SIT, v 3. točki izreka pa se zneska 117.683,00 SIT in 17.000,00 SIT znižata na skupen znesek 91.584,40 SIT. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati 1.550.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 134.683,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh. Višji zahtevek je zavrnilo. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da njena objektivna odgovornost za posledice tožnikove poškodbe ni podana. V kolikor sodišče meni, da je izvajanje investicijskih del v državi, kjer je vojna, nevarna dejavnost, bi v konkretni zadevi odločitev o odgovornosti lahko vzdržala le ob ugotovitvi, da je do škodnega dogodka prišlo v zvezi s tovrstno dejavnostjo, torej iz razlogov, ki so z okoliščinami vojnih aktivnosti oz. vojnim stanjem kakorkoli povezane. V danem primeru dogodek ni bil v ničemer povezan z nevarnostmi, ki so lahko povezane z vojnim stanjem države. Poudarjanje, da se je gradbišče nahajalo 25 km od frontne linije, vsled česar ni bilo mogoče izključiti možnosti razširitve vojnih posledic do gradbišča, je nepomembno. Pri dogodku namreč ni šlo za posledico razširitve vojnih aktivnosti ali vojnega stanja. Objektivna odgovornost je lahko podana le tedaj, če je škoda posledica nevarne dejavnosti oz. je v vzročni zvezi s to nevarno dejavnostjo. Nasprotuje tudi višini škode. Kljub navidez hudi poškodbi oškodovanec ni utrpel hujših posledic. Preboj krogle ni prizadel nobenega vitalnega dela telesa, saj ni poškodoval kosti in živčevja. Šlo je le za poškodbo mišičnega tkiva, pri čemer je bila rana v izredno kratkem času povsem zaceljena. Tožnik je bil tekom zdravljenja prizadet le krajše obdobje (mesec in pol do dva meseca), hude bolečine je trpel le kratek čas, s tem da je ob samem dogodku glede na značaj poškodbe čutil le pekočo bolečino. Prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 600.000,00 SIT je zato nesorazmerno visoka in v nasprotju s sodno prakso, ki tolikšno odškodnino prisoja praviloma za bistveno težje primere, ko bolečine nastopajo v hujši intenziteti v daljšem časovnem obdobju. Neutemeljena je tudi prisojena odškodnina za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaradi utrpljene poškodbe tožnik življensko ni prizadet. Po končanem zdravljenju je pri toženi stranki opravljal isto delo, zato poškodba ni prizadejala tožnikovih življenjskih funkcij in delovne sposobnosti. Poudarjanje, da tožnik trpi, če je dalj časa na nogah, nima prave opore niti v ugotovitvah izvedenke. Izrazito subjektivno je tudi opažanje sodišča, da je pri tožnikovi izpovedbi v stoječem položaju zaznalo večje obremenjevanje desne noge. Sodišče je po mnenju tožene stranke neutemeljeno upoštevalo tožnikovo sedanje socialno stanje (družina, preživljanje z delom na kmetiji). Kakršnakoli okrnjenost ali omejenost življenjskih aktivnosti je neznatna in zato je odškodnina iz tega naslova vprašljiva, vsekakor pa ne more biti tolikšna, kot jo je določilo sodišče. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča spremeni tako, da zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in določbo 1. odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ni podana odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala ob škodnem dogodku dne 21.7.1987. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke na podlagi 173. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 88/99). Dejavnost, ki jo je tožena stranka opravljala, se zaradi kraja opravljanja te dejavnosti v Iraku, ki je bil v času nastanka škodnega dogodka v vojni ter zaradi gradnje vojaških objektov na tem območju, šteje za nevarno dejavnost. Kot je določeno v 173. členu ZOR, se za škodo, ki je nastala v zvezi z opravljanjem nevarne dejavnosti šteje, da izvira iz opravljanja te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo zaradi opravljanja nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se s to nevarnostjo ukvarja. Tožena stranka je bila tista, ki je tožnik napotila na delo v Irak in mu odredila delo pri gradnji vojaških objektov. Skladno s pravilom o dokaznem bremenu, bi morala tožena stranka dokazati, da opravljanje nevarne dejavnosti ni bilo vzrok nastale škode, kar izrecno zatrjuje v pritožbi. Za oborožen napad neznancev na objekt, kjer je tožena stranka opravljala svojo dejavnost in delavce, ki so v tem objektu opravljali svoje delo, lahko rečemo, da izvira prav iz opravljanja nevarne dejavnosti, to je opravljanje dejavnosti v državi, ki je v vojni. Pomeni pa tudi dogodek, ki bi ga tožena stranka glede na to morala pričakovati ter se mu zato poskušati izogniti ali ga odvrniti. Neutemeljeno pritožba izpobija višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Sodišče pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, v okvir katere spadajo tudi telesne bolečine, odmeri skladno z 200. členom ZOR, glede na okoliščine posameznega primera, pri tem pa upošteva zlasti stopnjo ter trajanje telesnih bolečin. Glede na okoliščine konkretnega primera je dosojena višina odškodnine za telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT, tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna ter usklajena s sodno prakso. Kljub temu, da tožnikove poškodbe ne moremo obravnavati kot težje, saj ni imel poškodovanega skeleta, niti živčevja, pa to ne pomeni, da so bile tudi telesne bolečine, ki jih je tožnik trpel, manjše intenzivnosti. Pri oceni intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin se je prvostopenjsko sodišče oprlo predvsem na izvedensko mnenje sodne izvedenke medicinske stroke dr. M. L., ki je podrobno navedla potek tožnikovega zdravljenja. Izpovedbe tožnika, da je ob samem dogodku glede na značaj poškodbe čutil le pekočo bolečino, ni mogoče tolmačiti izven njegove celotne izpovedbe. Tožena stranka kar zanemari njegovo nadaljnjo izpovedbo, da so se bolečine stopnjevale s hlajenjem rane. V postavki odškodnine zaradi telesnih bolečin se upoštevajo tudi vse nevsečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil za tožnika naporen prevoz v domovino, da je imel nogo v longeti, da je bil pet dni hospitaliziran ter da je hodil en mesec s pomočjo bergle. V okviru odškodnine za telesne bolečine pa se upošteva tudi začasna zmanjšana življenjska aktivnost med zdravljenjem, ki pa jo je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo pri odmeri oškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dosodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje pri odmeri te odškodnine napačno upoštevalo, ugotovljeno dejstvo, da je bila tožnikova življenjska aktivnost v času trajanja zdravljenja zmanjšana. Po oceni pritožbenega sodišča, pa tudi ugotovljena intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni bila taka, da bi znesek 800.000,00 SIT glede na 200. člen ZOR pomenil pravično denarno odškodnino. Vsekakor je sama podlaga za dosojo odškodnine iz tega naslova podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se bolečine pojavljajo in se bodo tudi v nadaljnje, če tožnik dalj časa stoji ter ob spremembah vremena. Tožnik mora zaradi tega v opravljanje svojega dela vlagati več naporov kot bi mu bilo treba, če do poškodbe ne bi prišlo ter zaradi tega, kot je sam izpovedal trpi določene duševne bolečine. Ker pa je pri tožniku dejansko šlo za poškodbo, ki hujših trajnih posledic ni imela, ampak se le-te kažejo predvsem ob dalj časa trajajočem stoječem delu ter ob spremembi vremena, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je iz te podlage primerna denarna odškodnina v višini 400.000,00 SIT. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo v celoti, vendar pa v pritožbi ne nevede razlogov, ki bi izpodbijali dosojeno višino odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu. Pritožbeno sodišče je zato ta del sodbe preizkušalo le z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je odškodnina v znesku 150.000,00 primerna odškodnina za škodo iz tega naslova. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi z višino odškodnine popolno in pravilno ugotovilo, pri tem pa napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo skladno z 4. točko 373. člena ZPP-77 spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo na znesek 1.150.000,00 SIT. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo (znižalo dosojeno odškodnino), je skladno z 2. odstavkom 166. člena ZPP-77 ponovno odločilo o stroških postopka. Stroške je priglasil le tožnik. Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku 134.683,00 SIT odvetniških stroškov in sodnih taks. Tožnik je v sporu uspel z 68 %, zato mu mora tožena stranka povrniti 68 % priznanih stroškov v višini 91.584,40 SIT (154. člen ZPP-77). Od navedenega zneska tečejo zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, to je od 8.12.1998. Določbe ZPP-77 in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).