Jedro

Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter tožba v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavrže; - v izpodbijani IV. točki izreka spremeni tako, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka.

Tožnica trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu zahtevka na izplačilo celotnega zneska razlike invalidske (pravilno: starostne) pokojnine za obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013 (I. točka izreka). Hkrati je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2012 in iste opr, št. z dne 27. 8. 2012 (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek na izplačilo zakonskih zamudnih obresti od razlik starostne pokojnine, obračunanih od vsakokratnega mesečnega izplačila nižje pokojnine do plačila razlike, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožnici v 15 dneh povrne 334,04 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper II. in IV. točko izreka citirane sodne odločbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo II. točke tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb zavrne, IV. točke pa tako, da tožnica trpi sama svoje stroške postopka.

Z odpravo izpodbijanih odločb in dosojenimi stroški postopka se ne strinja. Slednji so priznani v nasprotju s 154. in 155. členom ZPP. Meni, da v predmetni zadevi ne gre za stanje, ko bi tožnica v sporu uspela, že zato, ker je tožba za izplačilo razlike pokojnine zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena, tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti pa zavrnjen. Po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 6. 2013 si tožnica pravnega položaja več ne more izboljšati. Zavrženje dela tožbe pomeni, da je tožnica v tem sporu propadla in posledično ni podlage za stroškovni izrek sodbe.

V kolikor je sodišče stroške postopa priznalo zaradi odprave izpodbijanih odločb pa opozarja, da sta bili ti v času njune izdaje sicer zakoniti, vendar so pravne posledice negativne uskladitve pokojnin po razveljavitvi 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ ter sprejetem ZOPRZUJF-u, v celoti odpravljene. Po izdani pravnomočni odločbi 24. 6. 2013 torej več ni pravnega interesa za tožbo.

V pisnem odgovoru tožnica po pooblaščeni odvetniški družbi prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je po odpravi izpodbijanih odločb z dne 27. 8. 2012 in 12. 11. 2012 glede na to, da jih tožena stranka sama ni odpravila, utemeljeno ugodeno stroškovnemu zahtevku. Navaja, da je bila prisiljena uveljavljati redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku in sodno varstvo zoper izpodbijana upravna akta, saj je šlo za edinstveno protiustavno situacijo, v kateri še ni obstajala sodna praksa, stanje pa je deloma sanirano šele po odločitvi Ustavnega sodišča RS in sprejemu ZOPRZUJF-a. Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno poudarja, da je v obravnavanem primeru prišlo do procesne kršitve, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega ugoditvenega dela sodbe v II. točki izreka in zmotne uporabe materialnih določb ZPP glede dosojenih stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je doslej že v številnih istovrstnih zadevah(1), zavzelo povsem jasno stališče, da si tožniki, ki so sicer vložili izpodbojno tožbo zoper upravne akte o negativni uskladitvi pokojnin po 143. členu ZUJF-a potem, ko so bile na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju ZOPRZUJF) z pravnomočnimi odločbami z dne 24. 6. 2013, odpravljene pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne morejo izboljšati pravnega položaja. S tem, ko je odločba z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, izpodbijana v tem sodno socialnem sporu, izgubila vsakršen pravni učinek. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev z negativno uskladitvijo pokojnin, dejansko več ni mogoče izkazovati pravnega interesa za vtoževano izplačilo razlike v pokojnini. Na to nenazadnje kaže neizpodbijani pravnomočni del sodne odločbe o zavrženju tožbe glede tega dela tožbenega zahtevka in prav tako pravnomočni zavrnilni del glede zakonskih zamudnih obresti.

Enako velja za izpodbijana posamična upravna akta, ki sta pravno popolnoma neučinkujoča. Iz slednjega razloga je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljaviti in tožbo tudi v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, v skladu s 351. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) zavreči. Ob takšni pritožbeni rešitvi spora o glavni stvari ter v povezavi z že pravnomočno zavrženo tožbo glede plačila razlike starostne pokojnine (I. točka izreka) ter pravnomočno zavrnjenim zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti (III. točka izreka), seveda ni izpolnjen niti dejanski stan iz 1. odstavka 154. člena ZPP za izdan ugoditveni stroškovni izrek.

Četudi pritožbeno sodišče ne bi poseglo v II. točko izreka in bi sodbo o odpravi posamičnih upravnih aktov ohranilo v veljavi, tožnica v predmetni zadevi ni z ničemer uspela. Za uspeh v sporu bi kvečjemu šlo, če tožena stranka še ne bi vzpostavila stanja, kakršno je bilo pred t.i. negativno uskladitvijo pokojnin. Torej če bi bile šele v tem sodnosocialnem sporu odpravljene posledice protiustavno znižane pokojninske dajatve. Ker pa v obravnavani zadevi ni podano takšno dejansko stanje, niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 154. člena ZPP za pozitivno odločitev o priglašenih stroških sodnega postopka. Zato je bilo potrebno pritožbi tožene stranke tudi v tem delu ugoditi in IV. točko izreka prvostopenjske sodne odločbe na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremeniti tako, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Glede na izid tega pritožbenega postopka ter dejstvo, da odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve, je bilo ob uporabi 155. člena ZPP potrebno hkrati skleniti, da nosi tožnica sama tudi priglašene stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo.

(1) npr. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013, Psp 480/2014, Psp 534/2014.