Jedro

Dedni dogovor, sklenjen po smrti izvrševalke, ki se na izročeno premoženje, o katerem teče pravda, ne nanaša, velja le glede v njem omenjenega obsega zapuščine; zato glede izročenega premoženja ni mogoče kasneje uporabiti določila 221. čl. ZD o pozneje najdenem premoženju.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo izročilne pogodbe z dne 10.10.1973, sklenjene med pokojno C.V. kot izročevalko ter pok. D.J. in J.J. kot prevzemnikoma. Z drugo sodbo z dne 12.5.1992 pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožnikom pripada nujni delež po pokojni in sicer vsakemu v višini 1/20 nepremičnin vl. št. 365 in 773 z dolžnostjo ustrezne vknjižbe v zemljiško knjigo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen zahtevek na razvezo izročilne pogodbe, je zavrnilo kot neutemeljeno in to sodbo z dne 23.2.1990 potrdilo. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje z dne 12.5.1992, s katero je bilo ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnikom pripada nujni delež, kar so toženci dolžni priznati in dovoliti vknjižbo ustrezne lastninske pravice, zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, sicer pa prvemu podrejenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno sojenje. Gre za nepravilno uporabo 221. člena zakona o dedovanju, ki govori o pozneje najdenem premoženju. V zapuščinskem postopku po pokojni C.V. so stranke vedele, kaj je predmet zapuščinskega postopka. Tožniki so odstopili svoj dedni delež mladoletnima tožencema le v obsegu, ki ne zajema premoženja, ki je predmet te pravde. Sicer pa bi moralo sodišče razsojati o utemeljenosti obeh podrejenih zahtevkov, torej tudi drugega. Predvsem pa so podani pogoji za razvezo izročilne pogodbe, torej za ugoditev glavnemu zahtevku. Razmere med strankami izročilne pogodbe so postale v skladu z določbo 120. člena zakona o dedovanju tako neznosne, da so se stekli pogoji za razvezo po določbi 121. člena zakona o dedovanju. Sklenjena je bila namreč izročilna pogodba z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Predvsem pa bi bilo treba ugoditi prvemu podrejenemu zahtevku, če že ni mogoče ugoditi glavnemu.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec RS pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da tožeča stranka glede na podatke zapuščinskega spisa po pokojni C.V. ne more biti subjekt uveljavljane materialne pravice, ki ji daje aktivno legitimacijo nasproti tožencem. Štelo je, da je opisana ovira materialnega prava podana celo tedaj, če z izročilno pogodbo z dne 10.10.1973 izročeno premoženje predstavlja zapuščino po C.V. in celo tedaj, če so v času odstopa svojega dednega deleža v zadevi II D .../88, za to premoženje vedeli ali ne.

Opisano stališče pa je materialno pravno zmotno. Uporaba 221. člena zakona o dedovanju o pozneje najdenem premoženju, ki naj se dodeli med dediče na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, v tem primeru ne pride v poštev. Za nikakršno pozneje najdeno premoženje ne gre. Iz zapisa o zapuščinski obravnavi po pokojni C.V. z dne 14.12.1988 je namreč razvidno, da je bila predmet zapuščine le neizplačana razlika pokojnine pokojne v neugotovljenem znesku in so se dedne izjave tožeče stranke nanašale na takšen obseg zapuščine ob sicer notornem dejstvu, da je istočasno že potekala pravda na razvezo izročilne pogodbe oziroma podrejeno na ugotovitev nujnih deležev po 10. členu zakona o dedovanju. Aktivna legitimacija tožnikov za uveljavljanje materialnih upravičenj iz te pravde zato z dedno izjavo, ki se je nanašala na nek denarni zahtevek, ni ugasnila. S tem v zvezi je treba opozoriti na razloge sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil sicer zavrnjen glavni tožbeni zahtevek, ki se nanašajo na obstoj njihove aktivne legitimacije in ki so pravno pravilni.

Napačna odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov zgolj zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije je na drugi stopnji imela za posledico, da to sodišče "v ostalem ni preizkušalo izpodbijanih sodnih odločb v smeri pritožbenih navedb". Zato je bilo treba izpodbijano sodbo v skladu z določbo 2. odstavka 395. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje, da znova odloči o pritožbah pravdnih strank v zvezi s sodbama sodišča prve stopnje z dne 23.2.1990 in 12.5.1992. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).