Jedro

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine se po 2. odst. 71. čl. ZPIZ-1 za izpolnitev pogojev zavarovalne oz. pokojninske dobe brezposelnim zavarovancem v delovna leta ne vštevajo obdobja brezposelnosti, ko so prejemali ustrezno nadomestilo na podlagi invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je bila pri tožniku do 31.1.2003 podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, od 30.1.2003 dalje pa se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, vendar se tožniku ne prizna pravica do invalidske pokojnine na podlagi ugotovljene invalidnosti. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodba razveljavi ali spremeni tako, da tožniku za čas od 30.1.2003 dalje pripada invalidska pokojnina, odmero pa naloži tožencu. Navaja, da je sodišče prve stopnje preiskovalno načelo razlagalo preširoko in da ni imelo pooblastila za to, da samo brez ustreznih dejanskih navedb in predlogov strank ugotavlja, kdaj naj bi tožnik prenehal prejemati nadomestilo na podlagi invalidnosti. Po njegovem mnenju je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti. Če sodišče pove, da je tožnik prejemal nadomestilo le do 1.10.1992, bi bilo prav, da pove tudi, na podlagi katerega dokaza je to ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in izvedlo vse dokaze v skladu z napotki pritožbenega sodišča ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja le še naslednje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo potem, ko je Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Psp 281/2003 z dne 4.5.2005 zavzelo stališče, da bo o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, lahko odločilo šele, ko bo ugotovilo, koliko časa je v času brezposelnosti tožnik prejemal nadomestilo na podlagi invalidnosti.

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine se po 2. odst. 71. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) za izpolnitev pogojev zavarovalne oz. pokojninske dobe, brezposelnim zavarovancem v delovna leta ne vštevajo obdobja brezposelnosti, ko so prejemali ustrezno nadomestilo na podlagi invalidnosti. V skladu z 68. čl. ZPIZ-1 namreč zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica bolezni pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

Glede na citirane določbe torej brezposelni zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da z dopolnjeno pokojninsko dobo do nastanka invalidnosti pokriva najmanj tretjino delovnih let, ugotovljenih z upoštevanjem časa prejemanja nadomestila za invalidnost. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu določno izhaja, in to med strankama ni sporno, da je tožnik, rojen 7.12.1937, do dneva nastanka prve kategorije invalidnost dopolnil 3 leta in 6 mesecev pokojninske dobe in da je bil od 1.2.1967 delovni invalid III. kategorije invalidnosti (odločba K., št. I 602.126 z dne 15.2.1967). Obenem izhaja iz listinske dokumentacije, da mu je bila z odločbo z dne 20.3.1967 kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do prejemanja začasnega nadomestila in nato z odločbo št. 602.126 z dne 17.9.1992 izplačevanje nadomestila z dnem 1.10.1992 ustavljeno, kar vse je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in izrecno citiralo omenjeno odločbo, s katero je toženčev predhodnik tožniku izplačevanje nadomestila z dnem 1.10.1992 ustavil in za takšno odločitev hkrati navedlo še pravno podlago (201. in 271. čl. ZPIZ/92). Obenem je dodatno ugotovilo, da tožnik podatkov o tem, da bi prejemal nadomestilo za invalidnost še po tem datumu, torej po 1.10.1992, ni predložil in to jasno izhaja tudi iz nakaznic, ki jih je tožnik predložil na glavni obravnavi dne 30.6.2005 (list. št. 86 in priloge A 22) le za obdobje od leta 1981 do 1991. Vsem ugotovljenim dejstvom pritožba ne nasprotuje in se tudi ne sklicuje na morebitne druge nasprotne dokaze.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih imelo vso podlago za zaključek, da je tožnik prejemal nadomestilo na podlagi invalidnosti od leta 1967 do

1.10.1992 in ker bi moral ob upoštevanju 68. čl. v zvezi z 2. odst. 71. čl. ZPIZ-1 dopolniti najmanj 6 let pokojninske dobe, na podlagi pokojninske dobe 3 let in 6 mesecev, kolikor znaša skupna tožnikova pokojninska doba, ne izpolnjuje pogoja potrebne pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine in utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovljenega časa uživanja nadomestila za invalidnost ni mogoče preizkusiti. Enako je neutemeljeno in v nasprotju z listinskimi dokazi, zlasti z zapisnikom glavne obravnave z dne 30.6.2005 in predloženimi nakaznicami, vztrajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze v nasprotju s preiskovalnim načelom in da bi lahko odločilo o tožnikovem zahtevku tudi, če ne bi ugotavljalo, do kdaj je prejemal nadomestilo. Ne samo, da čas trajanja prejemanja nadomestila ni definiran samo z začetkom prejemanja, tudi sam tožnik je predložil dokazila o prejemanju nadomestila le za obdobje od leta 1981 do 1991 in nobenega dokaza o tem, da bi nadomestilo še vedno prejemal oziroma, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi ga prejemal še po 1.10.1992. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.