Jedro

ZPP ne določa zaporedja vročanja, oziroma da bi vročevalec moral najprej poskusiti pisanje vročiti zakonitemu zastopniku oziroma da bi moral iskati katero izmed pooblaščenih oseb. Za pravilno vročitev pisanja je bistveno, da je bila vročitev opravljena delavcu pravne osebe na naslovu, ki je vpisan v register in v poslovnih prostorih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačati znesek 6.068,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2020 do plačila.

2. Zoper navedeno zamudno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženec po pooblaščenki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da pisanje ni bilo vročeno osebi, ki je pri tožencu pooblaščena za vročanje pošiljk (tudi sodnih). Poleg zakonitega zastopnika, ki ima takšno pooblastilo že v okviru svojega splošnega pooblastila, da zastopa pravno osebo, imata pisno pooblastilo za vročanje (prav: sprejemanje) pošiljk še dve zaposleni v pisarni. V času vročanja tožbe, to je 20. in 21. 7. 2020, je bila pisarna zaradi dopustov zaprta, prisotni so bili zgolj gradbiščni delavci, vzdrževalci v mehanični delavnici in zaposleni v betonarni. Skladno z 142. členom ZPP vročevalec pisanja ne bi smel vročiti nobeni drugi osebi, ampak zgolj direktorju oziroma osebam, pooblaščenim za sprejem pisanj in v kolikor teh oseb (vročevalec) ni našel, bi moral pustiti obvestilo o prispeli pošiljki z opozorilom, da jo lahko toženec v roku 15 dni dvigne na pošti. Ob tem se sklicuje še na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki urejajo pooblastilo in Splošne pogoje izvajanja univerzalne poštne storitve. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženca kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Ob tem priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 318. člena ZPP določa, da v primeru, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (t. j. v roku 30 dni) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni taksativno določeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP.

6. Toženec s pritožbo izpodbija zakonitost in pravilnost vročitve tožbe v odgovor in v bistvenem trdi, da je bila vročitev opravljena v nasprotju z določili ZPP, oziroma da ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožba s prilogami in s pozivom tožencu naj odgovori na tožbo ter z opozorilom na pravne posledice, če na tožbo ne bo odgovoril v zakonsko postavljenem roku 30 dni – kot to določa drugi odstavek 277. člena ZPP – vročena na njegovem sedežu (t. j. ..., ...), kakor je to razvidno iz k listni št. 7 pripete vročilnice, iz katere izhaja tudi katero sodno pisanje se je vročalo, datum vročitve 20. 7. 2020 in podpis prejemnika.

8. Zaradi pritožbenih trditev, da je bila pisarna v času vročitve tožbe v odgovor zaradi dopustov zaprta, je sodišče druge stopnje – da bi se ugotovilo ali so navedbe v pritožbi resnične in ali je bila dejansko storjena napaka s strani sodišča oziroma s strani P. d. o. o., ki je vročitev opravljala – v skladu z drugim odstavkom 345. člena ZPP opravilo poizvedbe preko sodišča prve stopnje. In sicer glede tega na kakšnem naslovu je bila vročitev opravljena ter komu je bila vročitev opravljena oziroma v kakšnih okoliščinah. Na podlagi odgovora P. d. o. o. je bilo ugotovljeno, da je bilo pisanje vročeno na naslovu Z., to je na naslovu toženca kot je vpisan v sodnem registru (in kot to izhaja že iz same vročilnice), pisanje pa je prevzela tam zaposlena V. I. v poslovnem prostoru toženca. Odgovor P. d. o. o. je bil skladno s 346.a členom ZPP vročen pravdnim strankam. Do njega se je opredelil pritožnik, ki je v zvezi s tem v vlogi z dne 4. 3. 2021 pojasnil, da je bila navedena oseba pri njemu zaposlena od 20. 7. 2020 do 18. 9. 2020 kot ″vodja skladišča″. Preostalih navedb in dokazov pritožnika v vlogi z dne 4. 3. 2021 sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj bi to pomenilo nedovoljeno dopolnitev pritožbe, vložene po preteku zakonskega roka zanjo (prvi odstavek 333. člena ZPP).

9. V skladu s prvim odstavkom 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP se pravnim osebam, kar je tudi toženec, vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Navedeno velja za vročanje vseh pisanj, za katera je predpisana osebna vročitev (prvi odstavek 142. člena ZPP). Pisanje pa se vroča na naslovu, ki je vpisan v register (tretji odstavek 139. člena ZPP). Glede na zgornje ugotovitve, kot izhajajo iz vročilnice kot javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP) in dopisa P. d.o.o., je bila vročitev tožbe v odgovor tožencu pravilna in v skladu z navedenimi določili ZPP.

10. Glede na navedena določila ZPP tako ni bistveno, da vročitev ni bila opravljena zakonitemu zastopniku toženca oziroma nobeni izmed oseb, ki so pri tožencu pooblaščene za sprejem pisanj, kot to zmotno zatrjuje toženec. ZPP namreč ne določa zaporedja vročanja, oziroma da bi vročevalec moral najprej poskusiti pisanje vročiti zakonitemu zastopniku oziroma da bi moral iskati katero izmed pooblaščenih oseb. Tudi sicer je pravna oseba dolžna poskrbeti, da ima na sedežu družbe vedno koga, ki sprejema poštne pošiljke. Prav tako za odgovor na vprašanje, ali je bila tožba s pozivom na odgovor pravilno vročena tožencu, ne vpliva morebitni postopek evidentiranja prispelih pošiljk (t. j. beleženje rokov, obvestilo zakonitega zastopnika) na katerega se sklicuje toženec in dejstvo, da ostali delavci niso seznanjeni s takšnim postopkom. Navedeno je namreč lahko zgolj stvar notranjih odnosov in notranje porazdelitve odgovornosti pri tožencu. Ob obrazloženem pa je neutemeljeno tudi sklicevanje toženca na določila OZ in Splošne pogoje izvajanja univerzalne poštne storitve, saj so v predmetni zadevi za postopek osebnega vročanja sodnih pisanj relevantna zgolj določila ZPP.

11. Tako je za pravilno vročitev pisanja v predmetni zadevi bistveno zgolj, da je bila vročitev opravljena delavcu toženca na naslovu, ki je vpisan v register in v njegovih poslovnih prostorih (prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP in v povezavi s tretjim odstavkom 139. člena ZPP). Ker je bila V. I. v času vročitve tožbe delavka pri tožencu, vročitev pa je bila opravljena v njegovih poslovnih prostorih na sedežu pravne osebe oziroma toženca – kar pritožbeno niti ni sporno – je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. Pri tem tudi ni pomembno kakšna dela opravlja delavka, ki je pošiljko prevzela, kot še neutemeljeno poudarja toženec.

12. Glede na obrazloženo, se kot pravno nepomembni za ugotovitev odločilnih dejstev v tem pritožbenem postopku izkažejo predlagani dokazi toženca v pritožbi, in sicer z branjem listin – to je overjenega pooblastila zakonitega zastopnika z dne 2. 2. 2013 (B2), vloge za odobritev letnega dopusta (B3–B5), obrazca o odjavi iz obveznih zavarovanj (B6–B7) – ter z zaslišanjem predlaganih prič S. S., K. G. in A. M. Sodišče druge stopnje jih je posledično kot nepotrebne zavrnilo.

13. Toženec v pritožbi ne uveljavlja, da ne bi bili izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, ki so predpisani za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati in da dejstva, ki so navedena v tožbi, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik in tudi ne v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka za vračilo plačanega zneska 4.700,00 EUR po podjemni pogodbi (t. j. kondikcijskih zahtevek) in glede povračila škode v znesku 1.368,00 EUR, izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ima osnovo v določilih 38. člena Zakona o varstvu potrošnikov ter v določilih 477. člena in 111. člena OZ oziroma petega odstavka 638. člena OZ, ki jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo. Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, ki ima podlago v 299. členu OZ in prvem odstavku 378. člena OZ.

14. Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zamudno sodbo. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP) .

15. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da krije svoje pritožbene stroške sam, mora pa tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju priloženega stroškovnika in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), tožniku priznalo strošek nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 500 odv. točk, k navedenemu znesku je dodalo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 10 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk) in oboje povečalo za 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, znašajo stroški pritožbenega postopka tožnika 373,32 EUR, ki jih mora toženec plačati v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.