Jedro

pogodbe prodaja premične stvari, pri kateri se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno stvar, še preden bo kupnina v celoti plačana. V tej zadevi pa gre za prednaročilo, katerega značilnost je, da kupec v celoti vnaprej poravna kupnino, prodajalec pa mu zato praviloma zagotavlja nižjo ceno.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. II I 1681/94 z dne 11.10.1994, v 1. in 3. točki izreka ostane v veljavi." 2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 36.739,00 SIT, od zneska 31.495,00 SIT pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. II I 1681/94 z dne 11.10.1994, v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo treh zneskov po 2.950,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, za prvi znesek od 30.11.1993 dalje, za drugega od 30.12.1993 dalje in za tretjega od 30.1.1994 dalje do plačila takrat, ko ji bo tožeča stranka izročila knjigo Moj zdravnik Narava, naročeno po naročilnici z dne 25.10.1993. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh možnih pritožbenih razlogov iz prvega odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo tudi vse stroške sodnega postopka tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila. V obrazložitvi navaja, da dejavnost tožeče stranke in v tem okviru v veliki meri tudi njen obstoj temelji na prodaji knjig, katerih založnik je bodisi sama, bodisi knjige za nadaljnjo prodajo kupuje od drugih založnikov. Majhnost slovenskega knjižnega trga zahteva v tem poslovanju veliko previdnost, saj gre za relativno majhne naklade (2.000 - 3.000 knjig), kar pa pomeni večje stroške na enoto, torej posamezno knjigo. Prednaročilo v tem poslovanju pomeni, da tožeča stranka na podlagi prednaročil nato sama naroči ustrezno število knjig za znane kupce, kar dejansko pomeni, da sama najprej kupi knjigo, ki jo nato nadalje proda nadaljnjemu znanemu kupcu - prednaročniku. Prednaročnik, ki v prednaročilu kupi knjigo, običajno kupi knjigo ceneje, kot je nato maloprodajna cena knjige, vse pa v skladu z vsebino pogodbe (naročilnice), ki jo sklene s prodajalcem.

Smisel prednaročniške prodaje je torej v tem, da tožeča stranka kupi knjigo za znanega kupca pod pogoji in v skladu z naročilnico. V kolikor kupca v tem kontekstu naročilnica ne zavezuje, potem bi to pomenilo, da tožeča stranka kupuje knjige za nekoga, ki je knjigo naročil in ki lahko nato brez katerihkoli posledic, kadarkoli in na kakršenkoli način, odstopi od svojega naročila, tožeči stranki pa nato ostane knjiga z vsemi stroški predhodnega financiranja vred (stroški nabave knjige, stroški prednaročniških prodajalcev in provizije ...). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe dejansko izhaja, da je naslovno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker varuje ekonomsko šibkejšo stranko, kot pravni temelj temu pa navaja 122. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) - pravilo sočasne izpolnitve, obenem pa ugotavlja, da bi morala tožena stranka svojo obveznost izpolniti prva in tudi da tožena stranka ni pravočasno in v skladu s pisnim dogovorom odstopila od pogodbe. Obenem pa sodišče prve stopnje postavlja drug temelj svoji zavrnitvi tožbenega zahtevka, da naj namreč tožeča stranka ne bi dokazala, da namerava tudi ona izpolniti svojo obveznost. Sodišče prve stopnje se sklicuje na načelo vestnosti in poštenja po 12. čl. ZOR, pri tem pa to načelo postavlja nad ustavno načelo pravne varnosti. Tožeča in tožena stranka sta namreč sklenili pogodbo, ki v nobenem delu ne nasprotuje pravnemu redu in v nobenem delu tožene stranke ne zavaja, pač pa s tem v zvezi tožeča stranka zahteva zgolj spoštovanje dogovorjenega.

Vse, kar sta stranki sklenili, podpisali, sta torej sklenili v okviru neokrnjene poslovne volje, brez katerihkoli napak volje. Tožena stranka je pač pristala na pogoje tožeče stranke, v posledici česar je prišlo do sklenitve pogodbe z vsemi elementi, to je ceno, obroki, datumom izdaje itd. Okoliščine, na katere opozarja sodišče v zvezi s cenami, obroki, rok izida, so pač okoliščine, ki sta jih stranki sporazumno dogovorili, naslovno sodišče pa v ničemer ne ugotavlja njihove nezakonitosti, pač pa s svojo razlago posega v načelo svobodne poslovne volje strank. Dejstvo, da je tožena stranka po sklenitvi pogodbe izgubila zaposlitev, je seveda obžalovanja vredno, vendar pa je vsaj v enaki meri vredno obžalovanja tudi dejstvo, da je tožeča stranka kupila za toženo stranko knjigo na podlagi njenega naročila in da v posledici enostranskih dejanj tožene stranke ta knjiga sedaj izključno stroškovno obremenjuje tožečo stranko. Kaj v tem kontekstu predstavlja kršitev vestnosti in poštenja in na kateri strani, sodišče prve stopnje ne obrazlaga. Enostranskim odstopom od pogodbe, brez zakonsko določenih razlogov, pa ni mogoče podeljevati pravnega varstva. Tožeči stranki sploh ne bi bilo potrebno dokazovati svojega namena izpolnitve obveznosti, če je kaj takega sploh mogoče dokazovati in tega tožena stranka tudi ne uveljavlja. Ne glede na to pa je svoj namen izpolniti prevzete obveznosti tožeča stranka nedvoumno izkazala s postavitvijo podrednega zahtevka. Tožeča stranka je torej doslej izpolnila vse dogovorjene obveznosti in enako zahteva tudi od tožene stranke. Nobeno njeno ravnanje doslej ni postavilo tožene stranke v slabši položaj od tistega, na katerega je sama pristala s sklenitvijo pogodbe o nakupu knjige. Opomin za plačilo njenih obveznosti pa dejansko predstavlja že tudi sama predmetna tožba oziroma predlog za izvršbo, upiranje tožene stranke v predmetnem postopku pa jasno kaže na njeno odločitev, da prostovoljno svojih prevzetih obveznosti ne namerava izpolniti in bi bil seveda tudi kakršenkoli opomin brezpredmeten.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenimi navedbami ter tudi v okviru uradnega preizkusa po določbi drugega odst. 365. čl. ZPP ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP.

Nadaljnji preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava na tako ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je naročilnica - račun št. 001575 z dne 25.1.1993, ki dejansko predstavlja pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki, določa, da toženka nepreklicno naroča knjigo Moj zdravnik - Narava za ceno 8.800,00 SIT, ki jo bo poravnala s tem, da bo plačala tri zaporedne mesečne obroke po 2.950,00 SIT z datumom zapadlosti 30.11.1993, 30.12.1993 in 30.1.1994, knjiga pa bo izšla maja 1994. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za "prodajo na obroke", ki je v ZOR urejena v členih od 542 - 551, saj je značilnost takšne pogodbe prodaja premične stvari na obroke, pri kateri se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno premično stvar, še preden mu bo kupnina popolnoma izplačana. V obravnavani pravdni zadevi pa gre za drugačno situacijo, za prednaročilo, kot pravilno poudarja tožeča stranka v svoji pritožbi, značilnost takšne prodaje pa je, da kupec najprej v celoti poravna kupnino, zato pa mu prodajalec zagotavlja praviloma nižjo prednaročniško ceno, kot pa je cena v kasnejši redni prodaji. Prav takšno pogodbo sta sklenili pravdni stranki dne 25.10.1993. Prodaja po prednaročilu pa v ZOR ni posebej urejena in je zato potrebno pogodbena določila razlagati po splošnih določilih obligacijskega prava. Pritožbeno sodišče se ne strinja z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da je pri obravnavani pogodbi tožeča stranka prekršila načelo vestnosti in poštenja, določeno v 12. čl. ZOR, pač pa je sodišče prekršilo določbo 10. čl. ZOR o svobodi urejanja obligacijskih razmerij, po katerih udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, v nasprotju s prisilnimi predpisi ali z moralo. Prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj in v katerih delih naj bi bila sklenjena pogodba v nasprotju s prej navedenim, zato bi moralo upoštevati načelo 17. čl. ZOR o dolžnosti izpolnitve obveznosti. Ta določba namreč zahteva od udeležencev v obligacijskem razmerju, da so dolžni izpolniti svoje obveznosti in da odgovarjajo za njeno izpolnitev. Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona, vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.

V 9. tč. Splošnih prodajnih in plačilnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je navedeno, da kupec lahko odstopi od pogodbe v roku treh dni po podpisu le-te. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je nesporno med pravdnima strankama, da je toženka ta rok zamudila, saj je zaslišana kot stranka izpovedala, da je približno mesec dni po sklenitvi pogodbe izgubila delo in šele takrat pisno obvestila tožečo stranko, da odstopa od pogodbe. Tak enostranski odstop od pogodbe pa pravno ni dopusten, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno navedbo, da je res vprašanje, kako bi lahko tožeča stranka dokazala, da namerava izpolniti svojo obveznost iz pogodbe, da bo namreč po plačilu celotne kupnine toženki izročila naročeno knjigo. Nedvomno pa je že s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka tožeča stranka dovolj jasno izkazala, da ima namen izročiti toženki naročeno knjigo, seveda, če bo ta predhodno izpolnila svojo obveznost, ki jo je sprejela s podpisom navedene pogodbe.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 4. točke 373. čl. ZPP ugodilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke ter izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, ker se je prepričalo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi oziroma glede na to, da se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, vzdržati v veljavi 1. in 3. točko sklepa o izvršbi z dne 11.10.1994. Glede na dejstvo, da je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je moralo po določbi drugega odst. 166. čl. ZPP odločiti o stroških vsega postopka, to je na prvi kot tudi na drugi stopnji. Tožeči stranki je za stroške na prvi stopnji v skladu z Odvetniško tarifo prisodilo 5.244,00 SIT, za stroške na drugi stopnji pa glede na dejstvo, da je s pritožbo v celoti uspela, znesek 31.495,00 SIT, skupno torej 36.739,00 SIT. Ker je tožeča stranka šele v pritožbi postavila zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ji gredo te obresti samo za stroške pritožbenega postopka, ne pa tudi za stroške na prvi stopnji, ko zakonitih zamudnih obresti ni zahtevala. Natančneje pa odmera stroškov tožeče stranke na prvi in drugi stopnji izhaja iz njenih stroškovnikov za povrnitev teh stroškov (list. št. 15 in 25).