Jedro

Ugodnost iz določbe 2. odst. 64. člena ZDen se nanaša na upravičence za uveljavljanje pravic iz ZDen in smiselno tudi na njihove pravne naslednike, ne pa tudi na vse upravičence do vrnitve premoženja. Rok iz 64. člena pa je materialni prekluzivni rok, ki ne pozna nobenega subjektivnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 25.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 8.11.1996, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote L. z dne 6.12.1995, s katerim je ta zavrgla zahtevo tožnikov za denacionalizacijo delnic Gostilničarske pivovarne d.d. L., ker zahteve tožnika nista vložila v roku, ki ga določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen). V obrazložitvi svoje sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta tožnika vložila zahtevo za denacionalizacijo šele 4.12.1995. Rok, določen v 64. členu ZDen, je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in je zato po njegovem poteku ugasila pravica tožnikov za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Odločba tožene stranke je zato pravilna in zakonita. Pravilno je tudi njeno pojasnilo glede določbe 2. odstavka 64. člena ZDen. Citirana določba se nanaša na upravičence za uveljavljanje pravic iz ZDen in smiselno tudi na njihove pravne naslednike, ne pa tudi na vse upravičence do vrnitve premoženja (v danem primeru delničarje oziroma družbenike kot upravičence do vrnitve osebnih in kapitalskih družb - 13. člen ZDen). Zato ima tožena stranka prav, da v obravnavani zadevi pravočasno vložene zahteve drugih delničarjev ni moč šteti, da so vložene tudi v korist delničarjev (in tudi njihovih pravnih naslednikov), ki take zahteve niso vložili v zakonsko določenem roku do 7.12.1993, kot tega nista storila tožnika v konkretnem primeru.

V pritožbi se tožnika sklicujeta na dva naknadno pridobljena dokumenta. Iz njih naj bi izhajalo, da nista mogla vedeti, da ima hotelir M.Č. vložene delnice v Pivovarni L.. Prvi dokument je vabilo na občni zbor delničarjev Pivovarne L. z dne 12. aprila 1939, s katerim je potrjeno dejstvo, da je bila delničarska dokumentacija deponirana pri Gostilničarski kreditni zadrugi v L. Drugi dokument je dopis Gostilničarske pivovarne L. M.Č., iz katerega razvidno, da je bil depo delnic pri Gostilniški kreditni zadrugi dobro poznan Gostilničarski pivovarni d.d. L.. Tožnika se čutita opeharjena s strani Pivovarne L., saj ni uporabila delniške dokumentacije pri iskanju upravičencev. To bi bila njena moralna obveza. Pravica do delnic ne bi smela ugasniti z nekim datumom lastninjenja. Izpodbijana sodba omejuje ustavno pravico tožnikov do lastnine. Prepričana sta, da sta bila zavestno prezrta kot dediča hotelirja Č., saj je Pivovarna L. razpolagala z vso dokumentacijo svojih bivših delničarjev. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. V odgovoru na pritožbo denacionalizacijski zavezanec Pivovarna L. d.d. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) poudarja, da je odločilno vprašanje, ali je bila zahteva za denacionalizacijo pravočasno vložena ali ne. Evidentno je, da je bil zahtevek tožnikov vložen prepozno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in navedlo za svojo odločitev pravilne razloge. Z njimi pritožbeno sodišče soglaša, saj so skladni z dejanskim stanjem, kot izhaja iz podatkov spisa in imajo podlago v določbah ZDen, na katere se izpodbijana sodba sklicuje. Zato - v izogib ponavljanju - pritožbeno sodišče navedene razloge sprejema kot svoje razloge. Glede na pritožbene ugovore pritožbeno sodišče še dodaja: Okoliščina, ali sta tožnika kot pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca vedela ali ne, da je Č.M. imel delnice Gostilničarske pivovarne d.d. L., je pravno in dejansko irelevantno za odločitev o tej zadevi. ZDen je namreč za vložitev zahtev predpisal materialni prekluzivni rok, v katerem je takšne zahteve mogoče vložiti, in ki ga ni mogoče podaljšati, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. ZDen pri tem ne predvideva nobenega subjektivnega roka, ki bi začel teči od takrat, ko bi nekdo zvedel, da je denacionalizacijski upravičenec, oziroma njegov pravni naslednik. Zavezanci v postopku denacionalizacije nimajo takšnih obveznosti, kot jih uveljavljata v pritožbi tožnika. Njihova dolžnost je, da vrnejo premoženje, ki je predmet vračanja, če je bila zahteva ugodno rešena. Tudi ugovor o omejevanju ustavne pravice do lastnine ne drži. Podržavljeno premoženje se vrača pod pogoji in na način kot ga določa ZDen. Če ti pogoji niso izpolnjeni, do vrnitve ne pride, in to ne pomeni, da je bila kršena navedena ustavna pravica. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.