Jedro

Iz podatkov upravnih spisov, vključno z izpodbijano odločbo, izhaja, da za zgrajen stanovanjski objekt, tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, pa bi ga moral. Ta ugotovitev, ki je tožnik ni prerekal ne v upravnem postopku in je ne prereka niti v tožbi, pa je pravno relevantna v primerih, kot je obravnavani, tj. ko gre za presojo izreka ukrepa gradbenega inšpektorja v primerih nelegalnega objekta.

Za nelegalen objekt materialni predpis, torej GZ, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev (z vzpostavitvijo v prejšnje stanje), kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen. Javni interes pa je že vsebovan v samem GZ.

Pravica do spoštovanja doma je, upoštevajoč stališče Ustavnega stališča varovana pred nedopustnimi posegi v fazi izvršitve inšpekcijske odločbe. Predmet presoje v tem upravnem sporu pa je izrek ukrepa gradbenega inšpektorja, ne pa (že) faza njegove izvršitve, zato tega ugovora sodišče v tem upravnem sporu še ne more presojati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta v tlorisni izmeri 6,4 m x 6,7 m s prizidkoma na SZ strani v tlorisni izmeri 5 m x 3,5 m in na SV, V strani v tlorisni izmeri 5,3 m x 1,45 m + 1,15 m x 1,35 m na zemljišču s parc. št. 836/31 in 907/32 k.o. ..., saj ga izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), da mora v roku 60 dni po vročitve te odločbe na lastne stroške odstraniti stanovanjski objekt v tlorisni izmeri 6,4 m x 6,7 m s prizidkoma na SZ strani v tlorisni izmer 5 m x 3,5 m in na SV,V strani v tlorisni izmeri 5,3 m x 1,45 m + 1,15 m x 1,35 m ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), tožnika opozoril na (v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti) začetek izvršilnega postopka nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na stroške zavezancev, ali s prisilitvijo (3. točka izreka), določil ukrepe iz 93. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) (4. točka izreka), da se ta stanovanjski objekt po vročitvi odločbe označi s tablo (5. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o stroških postopka izdan posebni sklep (6. in 7. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je po inšpekcijskem ogledu, opravljenem po uradni dolžnosti, ugotovil, da je na navedenih zemljiščih zgrajen stanovanjski objekt (ki ga opiše tlorisno ter po velikosti). Tožnik je izjavil, da je z gradnjo začel leta 2003 s pokojnim očetom A.A., da je bil objekt najprej površine 30 m2, kasneje pa dograjeni še drugi deli objekta. Gradbeno dovoljenje ima namen pridobiti. Organ je ugotovil, da ta gradnja predstavlja stanovanjski objekt pod oznako CC-SI:11100, ki po Prilogi št. 1 Uredbe o razvrščanju objektov (v nadaljevanju Uredba) presega za nezahtevni objekt površino 25 m2. Glede na velikost in način gradnje se objekt razvršča k manj zahtevnim objektom, za kar je potrebno gradbeno dovoljenje (3. člen Uredbe). Ker pri gradnji ne gre za izjemo po 5. členu GZ, so podani pogoji za izrek ukrepa iz 82. člena GZ.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnik je v tožbi sodišče opozoril na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017, ki varuje pravico do doma. Prvostopna odločba v zvezi z drugostopno odločbo sta zato v nasprotju z Ustavo RS in 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Stavba, katere rušenje je odrejeno, je tožnikov dom in dom njegove družine (žene in dveh mladoletnih otrok). Je njegova edina nepremičnina, kjer že dolga leta živi in jo dojema ter pojmuje kot svoj dom. Ukrep inšpektorja je nesorazmeren, saj bi to pomenilo za tožnika in družino izgubo doma, po drugi strani pa objekt nikogar ne ogroža in ne moti. Pravica do spoštovanja doma posamezniku v inšpekcijskem postopku zaradi nelegalne gradnje zagotavlja, da objekt, v katerem domuje, ne bo odstranjen, dokler obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bil poseg v pravico do spoštovanja do doma nesorazmeren. Tudi nelegalen objekt lahko posamezniku pomeni dom. To stališče je zavzelo ESČP v zadevi McCann proti Združenemu kraljestvu in Yordanova proti Bolgariji. Organ ni pojasnil, kakšna je pravna narava javnega interesa, ki naj bi bil varovan z rušitvijo objekta. Objekt namreč stoji na zemljišču, ki je tožnikova last. Po 82. členu GZ je možna tudi sanacija objekta v primeru nelegalne gradnje, ko vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Tožnik ne izvaja gradnje, zato gradnje ni mogoče ustaviti. GZ v členu 114 in nadaljnjih določa legalizacijo neskladnega objekta, ki predstavlja drugačno sanacijo objekta v primeru, ko vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Zato bi bil pravilen ukrep, da bi organ odredil legalizacijo objekta. Tožnik je zato predlagal, da sodišče po vpogledu v obe odločbi organa, v zemljiškoknjižni izpisek ter po zaslišanju tožnika odločbo odpravi ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

5. Stranke z interesom B.B., C.C., Č.Č., D.D. na tožbo v danem roku niso odgovorile.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja, s katerim je ta organ naložil tožniku ustavitev gradnje stanovanjskega objekta s prizidkoma v opredeljenih dimenzijah, njegovo odstranitev ter vzpostavitev v prejšnje stanje.

8. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 82. člena GZ, po katerem v primeru nelegalnega objekta gradbeni inšpektor, drugi pristojni inšpektor ali občinski inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalen objekt, izhaja iz 18. točke prvega odstavka 3. člena GZ, ki določa, da je nelegalen objekt objekt, ki se gradi ali ki je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, če ga gradbeno-tehnično ni mogoče uskladiti; nelegalen objekt sta tudi: - objekt, za katerega je bilo gradbeno dovoljenje ali dovoljenje za objekt daljšega obstoja odpravljeno ali razveljavljeno; - objekt, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, če je zgrajen v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom ali drugim predpisom občine.

9. Iz podatkov upravnih spisov, vključno z izpodbijano odločbo, izhaja, da za zgrajen stanovanjski objekt (tlorisne izmere 6,4 m x 6,7 m s prizidkoma na SZ strani v tlorisni izmeri 5 m x 3,5 m in na SV, V strani v tlorisni izmeri 5,3 m x 1,45 m + 1,15 m x 1,35 m, s skupno površino 70,4 m2) na zemljišču s parc. št. 836/31 in 907/32 k.o. ..., ki po Uredbi sodi med manj zahtevne objekte, tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, pa bi ga moral. Ta ugotovitev, ki je tožnik ni prerekal ne v upravnem postopku in je ne prereka niti v tožbi, pa je pravno relevantna v primerih, kot je obravnavani, tj. ko gre za presojo izreka ukrepa gradbenega inšpektorja v primerih nelegalnega objekta.

10. Tožnik ugovarja nesorazmernosti izrečenega ukrepa, predvsem, da organ ni obrazložil javni interes za njegov izrek, kot tudi, da ni upošteval, da gre za objekt, zgrajen na njegovem zemljišču. Po drugem odstavku 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanje teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To načelo je mogoče razumeti le tako, da je taka izbira možna le med tistimi ukrepi, ki jih materialni predpis določa za posamezno kršitev in torej ukrepov ne sme izrekati arbitrarno in po prosti presoji ter mimo materialnega predpisa. Za nelegalen objekt materialni predpis, torej GZ, določa en sam ukrep, to je ustavitev gradnje ter njeno odstranitev (z vzpostavitvijo v prejšnje stanje), kar pomeni, da inšpektor tožniku ni mogel izreči drugačnega ukrepa, kot je s tem predpisom določen. Javni interes pa je že vsebovan v samem zakonu, tj. GZ, kjer je ta ukrep tudi določen, saj je namen tega zakona zaščita javnega interesa pri graditvi objektov, pri čemer se za javni interes štejejo predvsem varnost objektov, spoštovanje načela enakih možnosti, varstvo okolja, ohranjanje narave, varstvo voda, varstvo kulturne dediščine, spodbujanje trajnostne gradnje, skladnost umeščanja objekt v prostor, arhitektura kot izraz kulture, evidentiranje, uporabnost, učinkovitost, kakovost objektov in njihova usklajenost z okoljem v njihovem celotnem življenjskem ciklu (prvi in drugi odstavek 2. člena GZ). Namen tega zakona pa se uresničuje s projektiranjem, dovoljevanjem, gradnjo, uporabo, vzdrževanjem in inšpekcijskim nadzorom (tretji odstavek 2. člena istega zakona). Ob povedanem zato ni relevantno, da gre za objekt, ki stoji na tožnikovem zemljišču. 11. Kolikor pa tožnik nesorazmernost ukrepa utemeljuje s posegom v pravico do spoštovanja doma in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, ki je ugotovilo, da je 152. člen ZGO-1 protiustaven (kot tudi na odločitve ESČP kot npr. Yordanova proti Bolgariji, ipd.), pa sodišče navaja naslednje: Ustavno sodišče RS je s citirano odločbo res ugotovilo, da sta člena 152 in 156 a v neskladju z Ustavo (1. točka izreka) in da mora Državni zbor ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS (2. točka izreka). Poleg tega je tudi določilo način izvršitve navedene odločbe (3. točka izreka), in sicer prav zato, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma (34. točka obrazložitve). Določilo je, da imajo do odprave ugotovljene protiustavnosti posamezniki zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156. a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, da vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156. a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156. a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in da se sme izvršba odložiti večkrat. Ustavno sodišče je torej varstvo te pravice vključilo v fazo izvršitve inšpekcijske odločbe.

12. Kot je tožniku pojasnil že upravni organ, je bil sporni ukrep tožniku izrečen na podlagi 82. člena GZ in ne na podlagi 152. člena ZGO-1. Vendar pa to še ne pomeni, da tožnik tega ugovora v postopku, ki teče na podlagi GZ, ne more uveljavljati. Gre namreč za isto pravico (torej pravico do spoštovanja doma), ki je, upoštevajoč stališče Ustavnega stališča iz zgoraj citirane odločbe, zato varovana pred nedopustnimi posegi v fazi izvršitve inšpekcijske odločbe. Predmet presoje v tem upravnem sporu pa je izrek ukrepa gradbenega inšpektorja, ne pa (že) faza njegove izvršitve, zato tega ugovora sodišče v tem upravnem sporu še ne more presojati.

13. Tožnik pa lahko tudi vloži zahtevo za legalizacijo objekta (114. člen in nadaljnji GZ), možnost legalizacije pa je eno izmed meril stopnje javnega interesa, ki se upošteva pri izvršbi inšpekcijskega ukrepa (89. člen GZ). Povedano drugače: če bo tožnik gradbeno dovoljenje pridobil, je to lahko razlog za ustavitev izvršbe.

14. V zvezi s tožbenim ugovorom, da ustavitev gradnje ni možna, ker tožnik objekta ne gradi, sodišče odgovarja, da je vsebina izreka ukrepa (ki predstavlja celoto) zakonsko določena in je izrek tega ukrepa (po ugotovitvi vseh pravno relevantnih dejstev, kar v tem primeru so) možen le na način in v obliki, kot izhaja iz 82. člena GZ. Zato pa tudi ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da bi moral organ odrediti sanacijo objekta oziroma (glede na po mnenju tožnika nesorazmeren ukrep vis-a-vis posegu v pravico do spoštovanja doma) njegovo legalizacijo.

15. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je vpogledalo v predlagane listine spisa (prvostopno in drugostopno odločbo) že v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta, v zemljiškoknjižna izpiska ni vpogledalo, ker dejstvo, da je tožnik lastnik zemljišča, kjer stoji objekt, ni niti sporno, oziroma enako kot zaslišanje tožnika (pri čemer tožnik ni navedel, o čem naj bi izpovedal) to ni relevanten dokaz glede na v tem upravnem sporu relevantna dejstva (objekt, zgrajen brez gradbenega dovoljenja).

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.