Jedro

Odpoved pravici do pritožbe je nepreklicna, zato mora biti izrecna in nedvoumna ter ne sme dopuščati različnih razlag. Iz vsebine zapisa v uradnem zaznamku izhaja zgolj (nezavezujoča) obtoženčeva obljuba, da se zoper sodbo ne bo pritožil, ne pa tudi, da se pravici do pritožbe odpoveduje. Glede na takšne procesne pomanjkljivosti bi sodišče moralo ravnati enako kot v položaju, ki ga predpisuje 3. odstavek 362. člena ZKP in obdolžencu poslati prepis izreka sodbe s poukom iz 1. odstavka 362. člena ZKP, pa tega ni storilo.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega V.H. za varstvo zakonitosti se ugodi in se odredba o pravnomočnosti sodbe razveljavi ter zadeva pošlje sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 21.10.2004 obdolženega V.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne stori novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca D.V. pa po 2. odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper to pravnomočno sodbo je obdolženčev zagovornik iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da obdolženec pri razglasitvi sodbe ni bil navzoč, sodišče pa ga ni nikoli opozorilo, da mora pritožbo napovedati. Poudarja, da se obdolženec pritožbi ni odpovedal in da je bil z izrekom sodbe seznanjen šele ob vročitvi pisnega odpravka 17.5.2005, v katerem pa tudi ni bil naveden pravilen pouk o pravici do pritožbe, kakor to določa 3. odstavek 362. člena ZKP. Zato meni, da so opisane kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, saj je sodišče s takim ravnanjem obtožencu onemogočilo, da bi udejanil svojo ustavno pravico do (učinkovite) pritožbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, saj se je obdolženec pravici do pritožbe odpovedal. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da obdolženi V.H. pri razglasitvi sodbe ni bil navzoč, prav tako ne, ko je sodnica podala pravni pouk po 1. odstavku 362. člena ZKP. Da je tako, je razvidno iz zapisa, da obdolženec ni pristopil na razglasitev sodbe, ki se v zapisniku nahaja po zapisu pravnega pouka. Iz uradnega zaznamka z istega dne je razvidno, da je "na koncu razglasitve sodbe" pristopil obdolženi, ki ga je sodišče poučilo o pravnem pouku in da je nato izjavil, da se kljub temu, da je bil spoznan za krivega, ne bo pritožil zoper sodbo, kar je nato potrdil tudi s podpisom zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave. Sodišče je obdolžencu 19.5.2005 vročilo pisni odpravek sodbe, ki ni vsebovala razlogov, o pouku o pravici do pritožbe pa le, da ta odpade, ker nihče od upravičencev do pritožbe (člen 367 ZKP) pritožbe ni napovedal (3. odstavek 368. člena ZKP).

Vsebina pouka, ki ga mora sodnik po razglasitvi sodbe podati upravičencem do pritožbe, je določena v 1. odstavku 362. člena ZKP, in tudi da se pouk vnese v zapisnik o glavni obravnavi. V 3. odstavku iste določbe je predpisano, da se upravičencu do pritožbe, ki ni bil navzoč pri razglasitvi sodbe, pošlje prepis izreka sodbe s poukom iz 1. odstavka tega člena, s tem da mu rok za napoved pritožbe teče od vročitve prepisa izreka sodbe. Če upravičenec do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ne napove, se, razen v primeru iz 4. odstavka tega člena (ko je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen), šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 315/99 in naslednjih zapisalo, da je domneva uzakonjena v 2. odstavku 368. člena ZKP (presumptio iuris et de iure), da se upravičenec odpoveduje pravici do pritožbe, če je na predpisani način ne napove, lahko pravno in vrednostno sprejemljiva, kadar je upravičenec seznanjen z odločitvijo sodišča z že navedeno vsebino pravice do pritožbe, načinom njenega izvrševanja oziroma posledicami, pa je opustil procesno dejanje oziroma pritožbe ni napovedal. Stranke morajo biti v zvezi s pravico do pritožbe seznanjene: 1) z dolžnostjo napovedi pritožbe, 2) kdaj oziroma v kolikšnem času jo lahko napovejo in 3) kakšne bodo posledice, če pritožbe na določen način v določenem roku ne bodo napovedale.

Institut napovedi pritožbe ni nadomestil prejšnjega instituta odpovedi pravici do pritožbe in je ta mogoča tudi po sedanji ureditvi. Gre za različna instituta pritožbenega prava, ki se medsebojno dopolnjujeta, ne pa izključujeta.

Obdolženi V.H. ni bil navzoč pri razglasitvi sodbe, in tudi ne takrat ko je sodnica podala pouk o dolžnosti napovedi pritožbe, pač pa je pristopil šele kasneje. Iz uradnega zaznamka je razvidno, da je bil obdolženec poučen o pravnem pouku, vsebine tega pa sodnica ni zapisala. V nastalem procesnem položaju je bila sodnica dolžna zapisati bistveno vsebino pouka iz 1. odstavka 362. člena ZKP, pri čemer ni nujno, da je ta zapisan dobesedno, ne zadošča pa samo ugotovitev v zapisniku, da je bil tak pravni pouk obdolžencu podan.

Pritrditi je treba zahtevi, da obdolženčeve izjave, da se zoper sodbo ne bo pritožil, kar je potrdil tudi s svojim podpisom, ni mogoče razlagati, da se je pravici do pritožbe odpovedal. Odpoved taki procesni pravici je nepreklicna, zato mora biti izrecna in nedvoumna ter ne sme dopuščati različnih razlag. V nasprotnem nima procesno relevantnih učinkov. Iz vsebine zapisa v uradnem zaznamku izhaja zgolj (nezavezujoča) obtoženčeva obljuba, da se zoper sodbo ne bo pritožil, ne pa tudi, da se pravici do pritožbe odpoveduje. Glede na takšne procesne pomanjkljivosti bi sodišče moralo ravnati enako kot v položaju, ki ga predpisuje 3. odstavek 362. člena ZKP in obdolžencu poslati prepis izreka sodbe s poukom iz 1. odstavka 362. člena ZKP, pa tega ni storilo. V sklepnem delu zapisa sodbe je navedlo le, da pouk o pravici do pritožbe odpade, ker nihče od upravičencev pritožbe ni napovedal. Za obdolženca, ki se je v postopku branil brez zagovornika, je bil pouk, ki mu ga je dalo sodišče, tako kot je zapisan pomanjkljiv in je zato celovito gledano treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje s kršitvijo navedenih procesnih določb kršilo obdolženčevo pravico do učinkovite pritožbe. Do teh kršitev je prišlo po razglasitvi sodbe, zato jih je mogoče odpraviti že z razveljavitvijo klavzule o pravnomočnosti, ne da bi bilo treba razveljaviti tudi sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi pomanjkljivega pravnega pouka obdolžencu rok za napoved pritožbe ni začel teči in je zato zahtevo obdolženčevega zagovornika treba razumeti kot (pravočasno) napoved pritožbe. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi obdolženčevega zagovornika ugodilo tako, da je razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek, kar pomeni, da mora prvostopenjsko sodišče izdelati pisni odpravek sodbe z obrazložitvijo in jo vročiti obdolžencu in njegovemu zagovorniku.