Jedro

Tožena stranka (zadruga) je tožnika (direktorja zadruge) na seji upravnega odbora predčasno razrešila s funkcije direktorja iz razlogov, ker so bile investicije preplačane, ker se s finančnimi sredstvi ni ravnalo gospodarno, kar vse je vplivalo na poslabšanje likvidnosti zadruge. Zaradi predčasne razrešitve je tožniku z istim dnem prenehalo tudi delovno razmerje, saj sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili, da bo tožniku, v primeru predčasne razrešitve s funkcije, pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem sklepa pristojnega organa o razrešitvi. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak skladno z določili pogodbe o zaposlitvi, kjer sta stranki uredili avtonomno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je tožniku tudi skladno z 2. odstavkom 33. člena ZZad pred odpoklicem dala možnost, da pojasni vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev.

Zaradi prenehanja mandata direktorja zadruge tožnik funkcije ni mogel več opravljati, kar pomeni, da je delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s tem dnem opravil. Razlog, zaradi katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je s tem dnem prenehal, s tem pa je prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi sklenjene dne 17. 2. 2011 med tožečo stranko in toženo stranko s sklepom o razrešitvi tožeče stranke z dne 30. 7. 2012 je nezakonito in se sklep o razrešitvi tožeče stranke z dne 30. 7. 2012 razveljavi.

Tožeči stranki je delovno razmerje prenehalo z dnem 9. 5. 2013. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati vse mesečne plače za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do sodno ugotovljenega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, obračunanih od bruto plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi v višini 5.500,50 EUR z upoštevanimi zakonskimi povečanji plače, tako da od bruto plače odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača na račun tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati tudi denarno povračilo, odmerjeno skladno s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih v višini 18 mesečnih plač tožene stranke, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v znesku 51.249,78 EUR.“

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navaja, da se pritožuje iz pritožbenih razlogov po 253. členu ZPP in navaja, da kar se tiče omogočanja možnosti zagovora sodišče navaja, da samo v primeru, če stranke v posamezni problematiki ne govorijo ničesar, veljajo določila ZDR. Navedeno stališče je v nasprotju s sodno prakso, kjer je sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 17/2001 (pravilno: VIII Ips 17/2011) navedlo, da ne glede na posebne ureditve prenehanja tožnikove pogodbe tožnik in tožena stranka nista izrecno izključila možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določil ZDR. ZDR v 83. členu jasno govori o pravici delavca oziroma dolžnosti delodajalca, da delavcu omogoči zagovor, ta pravica pa je bila kršena. ZDR v 2. in 3. odstavku 83. člena jasno govori o pravici delavca oziroma dolžnosti delodajalca, da delavcu omogoči zagovor. Delavec mora biti na zagovor vabljen z vročitvijo pisnega sklepa, ki vsebuje obrazložen razlog zaradi katerega namerava delodajalec podati izredno odpoved, ter datum in kraj zagovora. Tožnik ni imel možnosti pojasnjevanja in navajanja dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev, ter mu tako delodajalec ni omogočil pravice do zagovora. Seja upravnega odbora ni imela točke tožnikove morebitne predčasne razrešitve. Dne 30. 7. 2012 se je tožnik udeležil seje UO, med sejo pa je lahko le poslušal. Tožnik se sklicuje na zadevo opr. št. VIII Ips 17/2001 (pravilno: VIII Ips 17/2011), kjer je sodišče navedlo, da ne glede na posebne ureditve prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnik in tožena stranka nista izrecno izključila možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določil ZDR. Ta pravica je bila tožniku kršena. Kršena je tudi ustavna pravica enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zlasti nemožnosti izvrševanja ustavne pravice do pravnega varstva (25. člen in 2. člen Ustave RS). Sodišče je navedlo, da se glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, katere predčasne razrešitve ne veže na utemeljenost razlogov za razrešitev v samo utemeljenost ni spuščalo, pri čemer 10. člen pogodbe glasi, direktor zavoda je lahko predčasno pred potekom mandata razrešen na podlagi sklepov za to pristojnih organov. Uporabljena besedna zveza „zlasti v primerih“ tudi po besedni kot teleološki razlagi lahko pripelje do zaključka, da je v vsakem primeru potreben utemeljen razlog predčasne razrešitve.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Dejansko stanje je bilo v primeru sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 17/2011 najverjetneje povsem drugačno. V predmetni zadevi pa tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč zaradi predčasne razrešitve tožnika s funkcije direktorja, s strani pristojnega organa tožene stranke. Slednje je bilo med strankama izrecno dogovorjeno - pogodba o zaposlitvi preneha, če je direktor zadruge predčasno razrešen - z dnem pristojnega organa o razrešitvi. K temu pritrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 310/2008. Tožniku je bilo pred pristojnim organom tožene stranke vsekakor dana možnost zagovora pred njegovo razrešitvijo, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Z očitki je bil tožnik seznanjen in o njih povprašan že pred razrešitvijo in to v pisni obliki. Ti isti očitki so bili v ustni obliki očitani tudi na sami seji upravnega odbora tožene stranke. Ne glede na utemeljenost razlogov za razrešitev tožnika pa tožena stranka navaja, da za odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča ugotovitev, da je bil tožnik predčasno razrešen kot direktor (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 474/2009). Za presojo utemeljenosti razlogov oziroma zakonitosti predčasne razrešitve tožnika s funkcije direktorja pa je pristojno drugo sodišče in ne delovno sodišče. V konkretnem primeru je prenehalo delovno razmerje tožniku zaradi predčasne razrešitve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi sklenjena dne 17. 2. 2011 nezakonito, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem 9. 5. 2013. Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo plač za čas od prenehanja delovnega razmerja do dne sodne razveze ter izplačila odškodnine v višini 51.249,78 EUR. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika, zakonite zastopnice tožene stranke A.A. ter priče B.B. ugotovilo, da je bil tožnik imenovan za direktorja tožene stranke z mandatno obdobje štirih let, pri čemer je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata do 1. 3. 2015. Tožena stranka je tožniku odvzela vsa pooblastila, pri čemer tožnik od junija 2012 ni bil več v službi, koristil je dopust. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku 23. 7. 2012 poslala zapisnik seje upravnega odbora in poziv, da poda odgovore oziroma pojasnila v zvezi s 5. in 8. sklepom zapisnika, pri čemer 8. sklep zapisnika upravnega odbora z dne 12. 7. 2012 glasi, da se pozove direktorja zadruge, da do ponedeljka 30. 7. 2012 poda pisno pojasnilo na očitane mu nepravilnosti v poslovanju in sicer: - preplačane investicije - trgovina v C., trgovina D. v E., trgovina v F. in trgovski center G.; - najemna pogodba z družbo H. d.o.o. z zemljiščem v I. - previsoka najemnina, - sklenitev škodljive pogodbe za postavitev sončne elektrarne na poslovnem objektu v J..

Tožnik je bil tudi prisoten na seji upravnega odbora dne 30. 7. 2012, takrat pa ga je tožena stranka razrešila s funkcije direktorja, pri čemer mu je očitala negospodarno ravnanje pri vodenju zadruge. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, in ga na to z dnem 31. 7. 2012 razrešila s funkcije direktorja in odločila, da mu s tem dnem preneha tudi delovno razmerje v zadrugi. Zakon o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92 s sprem. - ZZad) v 1. odstavku 33. členu določa, da je direktor lahko odpoklican, če tako sklene občni zbor oziroma drug organ, ki ga je izvolil. Za zahtevke iz pogodbe, ki jo je odpoklicani sklenil z zadrugo veljajo splošni predpisi. ZZad v 2. odstavku 33. členu določa, da je pred odpoklicem treba prizadetim osebam dati možnost, da pojasnijo vsa dejstva in okoliščine, pomembne za to odločitev. Specialni zakon glede odpoklica torej ne govori o zagovoru v smislu določil ZDR, pač pa da je je treba osebam dati možnost, da pojasnijo vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev. Navedeno pa je tožena stranka storila s tem, ko je tožnika pozvala, da poda ugovore oziroma pojasnila v zvezi s 5. in 8. sklepom zapisnika, pri čemer je pooblaščena A.A. predsednica zadruge sklicala tudi sestanek upravnega odbora 30. 7. 2012 in povabila direktorja z namenom pridobitve pojasnil v zvezi s tekočo problematiko, pri čemer iz sklepa o razrešitvi izrecno izhaja, da je bil direktor pozvan, da se glede očitkov pisno opredeli, pri čemer člani niso dobili konkretne in zadovoljive odgovore in so bili člani enotnega mnenja, da se direktorja predčasno razreši in mu preneha delovno razmerje v zadrugi.

Po ZZad je organ zadruge lahko tudi direktor, če tako določijo pravila zadruge, kot to določa 30. člen ZZad. Pravila tožene stranke v 30. členu določajo, da so organi zadruge: občni zbor, predsednik zadruge, upravni odbor, nadzorni odbor, komisija za pritožbe in direktor zadruge. Po določilih 50. člena Pravil je direktor zadruge individualni poslovodni organ, ki ga imenuje upravni odbor, kot že navedeno pa direktor sicer ni z zakonom prepisan organ zadruge. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 202/2002 sprejelo stališče, da ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ družbe, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in tudi pravice stvar ureditve v zadružnih pravilih in v pogodbi, ki jo je direktor sklenil z zadrugo (30. in 33. člen Zakona o zadrugah). Direktor je skladno z določili 30. člena in 33. člena ZZad sklenil pogodbo, pri čemer 56. člen ZZad določa, da se za posamezna vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe.

Tožena stranka je tožnika na 2. redni seji upravnega odbora dne 30. 7. 2012 predčasno razrešila s funkcije direktorja iz razlogov, ker so bile investicije preplačane, ker se s finančnimi sredstvi ni ravnalo gospodarno, kar vse je vplivalo na poslabšanje likvidnosti zadruge. Zaradi predčasne razrešitve pa je tožniku tudi prenehalo z istim dnem delovno razmerje. Tako tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, kot smiselno zatrjuje pritožba in je tožniku skladno s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja zadruge z dne 17. 2. 2011 tožniku prenehalo delovno razmerje, saj sta se stranki v 11. členu pogodbe točka b) izrecno dogovorili, da če je direktor zadruge predčasno razrešen pogodba preneha z dnem sklepa pristojnega organa o razrešitvi. Pogodbeni stranki sta avtonomno uredili način prenehanja delovnega razmerja v posledici predčasne razrešitve tožnika, pri čemer pogodba o zaposlitvi prenehanje pogodbe zaradi predčasne razrešitve ni vezana na utemeljenost razlogov za razrešitev. Tako je tožniku prenehalo delovno razmerje skladno z določili pogodbe o zaposlitvi, kjer sta stranki uredili avtonomno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je tožniku tudi skladno z 2. odstavkom 33. člena ZZad pred odpoklicem dala možnost, da pojasni vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev. Sicer pa je šlo tudi za posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke glede prenehanja delovnega razmerja nesmiselno pričakovati, da tožniku omogoči poseben formaliziran „zagovor“, saj ta na samo prenehanje delovnega razmerja ne bi mogel vplivati.

Delovno razmerje je pogodbeno razmerje (1. odstavek 1. člena ZDR), pri čemer je avtonomija strank do določene mere omejena (1. odstavek 7. člena ZDR). Predvsem tako, da je s pogodbo o zaposlitvi mogoče določiti (le) pravice, ki so za delavca ugodnejše, (2. odstavek 7. člena ZDR). Takšna omejitev pa ne velja za poslovodne osebe in prokuriste, kadar (če) imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (72. člen ZDR): v njihovi pogodbi se lahko drugače določijo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Izrecno tudi manj ugodno kot je določeno v zakonu, v vsakem primeru pa drugače. Kolikor pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo posebnih oziroma drugačnih določb o prenehanju pogodbe o zaposlitvi nima, lahko preneha (se lahko odpove) le iz utemeljenih razlogov, ki jih določa ZDR. Takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 35/2013. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v zadevo na katero se sklicuje pritožba in sicer opr. št. VIII Ips 17/2001 (pravilno: VIII Ips 17/2011) in ugotovilo, da je šlo za takšen primer, ko pogodba o zaposlitvi ni posebej konkretno urejala prenehanje pogodbe o zaposlitvi, torej je pogodba o zaposlitvi lahko prenehala le na način določen v ZDR. V tej zadevi je šlo torej za drugačno dejansko stanje, drugačna pogodbena določila v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer pa zavzeto stališče v zadevi opr. št. VIII Ips 35/2013 odgovarja tudi na zastavljeno vprašanje. V konkretnem primeru torej zadevi nista primerljivi.

Zaradi prenehanja mandata direktorja zadruge tožnik funkcije ni mogel več opravljati, kar pomeni, da je delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s tem dnem opravil. Razlog, zaradi katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je s tem dnem prenehal, s tem pa je prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas. Takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 310/2008. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni podana zatrjevana kršitev ustave iz 22. člena Ustave RS in sicer ustavna pravica enakega varstva pravic. Podana ni kršitev nemožnost izvrševanja ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), na podlagi česar tudi ni nedopustno kršeno načelo zaupanja v pravo, kot podnačelo načela pravne države (2. člen Ustave RS). Tožnik je bil v postopku obravnavan enakopravno s toženo stranko, pravno sredstvo - pravico pritožbe je uveljavljal, tožnik pa bo lahko zoper pravnomočno odločitev uveljavil tudi izredno pravno sredstvo - revizijo, saj gre za prenehanje delovnega razmerja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Stranki nista priglasili pritožbenih stroškov postopka, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.