Jedro

Pravni interes za ugotovitveno tožbo, s katero naj se ugotovi, da je prvo toženka edina odgovorna za izgubo tovora, je tožeča stranka oprla na trditve, da jo prva prevoznica oziroma njena zavarovalnica poziva k povračilu plačane odškodnine prevozniku in da obstoji tudi možnost, da bo zoper njo vložila tožbo po 37. členu CMR. Smiselno torej, da ima pravno korist na ugotovitev, da za izgubo tovora med prevozom sama ne odgovarja, pač pa da je za izgubo tovora odgovorna prvo toženka. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo meritorno, iz česar izhaja, da je tožeči stranki priznalo pravno korist za ugotovitveno tožbo.

Če bi tožeča stranka trdila, da se je zanašala, da bo priča zaslišana na podlagi predloga, ki ga je podala nasprotna stranka, ne bi bila uspešna, saj ga je slednja podala v zvezi z okoliščinami, s katerim je želela dokazati drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je zatrjevala tožeča stranka in torej tožeči stranki zaslišanje te priče o zatrjevanih dejstvih tožene stranke ne bi bilo v korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna prvo toženki plačati 499,78 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev solidarne odškodninske obveznosti prve toženke A. s. p. in druge toženke Z. d. d. do tožeče stranke S. d. d. za škodo iz prevoza blaga po tovornih listih št. 052740, št. 052741, št. 052742, ter št. 102409153 v znesku 25.463,00 EUR. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov prvo toženke v višini 997,7 EUR ter drugo toženke v višini 186,8 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri je navedla, da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da ugodi pritožbi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Prvo toženka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti še stroške odgovora na pritožbo.

4. Drugo toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmetni spor se nanaša na mednarodni prevoz blaga po cesti, za katerega se uporablja Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR). Tožeča stranka je bila v pogodbeni verigi prevoznic druga prevoznica v mednarodnem cestnem prometu, prva toženka pa tretja prevoznica, za obe pa se kljub temu, da je dejansko prevoz na celi trasi izvršila le tretja prevoznica, uporabljajo pravila o zaporednem prevozu (34. člen in naslednji CMR)1. 7. Prva prevoznica, ki je plačala odškodnino pošiljatelju, bi imela pravico zahtevati njeno povračilo od tožeče stranke (druge prevoznice) in od prve toženke (tretje prevoznice), po pravilih, ki so določena v 37. členu CMR. V skladu z določbo 37. člena CMR ima namreč prevoznik, ki je plačal odškodnino po določbah tega sporazuma, pravico zahtevati njeno povračilo skupaj z obrestmi ter vsemi stroški in izdatki, ki so zvezani s terjatvijo, od drugih prevoznikov, ki so bili udeleženi pri prevozu, to pa pod naslednjimi pogoji: a. prevoznik, ki je odgovoren za izgubo ali škodo, je edini odgovoren tudi za odškodnino, bodisi da jo ima izplačati on sam ali kakšen drug prevoznik.

b. Kadar je izgubo ali škodo povzročilo ravnanje dveh ali več prevoznikov, mora vsak od njih izplačati znesek, sorazmeren njegovemu delu odgovornosti. Če ni mogoče razdeliti odgovornosti, pa je vsak prevoznik odgovoren sorazmerno delu pripadajočega mu plačila za prevoz.

c. Če ni mogoče ugotoviti, katerega prevoznika zadene odgovornost za izgubo ali škodo, je treba odškodnino razdeliti med vse prevoznike, kot je rečeno v prejšnjem odstavku pod b).

8. Druga prevoznica je z ugotovitveno tožbo zahtevala odločitev, da je v razmerju do nje tretja prevoznica v celoti sama odgovorna za škodo, ki je nastala s plačilom odškodnine prvi prevoznici. Pravni interes za ugotovitveno tožbo, s katero naj se ugotovi, da je edina odgovorna za izgubo tovora prva toženka (v skladu s točko a 37. člena CMR), je tožeča stranka oprla na trditve, da jo prva prevoznica oziroma njena zavarovalnica poziva k povračilu plačane odškodnine prevozniku in da obstoji tudi možnost, da bo zoper njo vložila tožbo po 37. členu CMR. Smiselno torej, da ima pravno korist na ugotovitev, da za izgubo tovora med prevozom sama ne odgovarja, pač pa da je za izgubo tovora odgovorna prvo toženka. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo meritorno (ne da bi tožbo zavrglo), iz česar izhaja, da je tožeči stranki priznalo pravno korist za ugotovitveno tožbo (drugi odstavek 181. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je za odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti prvo toženke v razmerju s tožečo stranko za škodo iz prevoza spornega blaga pravilno uporabilo določbe CMR. V sodbi je citiralo določbo prvega odstavka 17. člena CMR, po kateri je prevoznik odgovoren za delno izgubo blaga, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve; določbo drugega odstavka 17. člena CMR, ki določa, da je prevoznik prost odgovornosti, če je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti ali pa z navodili, ki niso bila dana kot posledica prevoznikove napake ali malomarnosti, ali če je izguba, škoda oziroma zamuda posledica naravne napake blaga, ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali pa njihovih posledic ni mogel preprečiti; in določbo prvega odstavka 18. člena CMR, ki določa, da breme dokazovanja o okoliščinah iz drugega odstavka 17. člena zadane prevoznika.

10. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je prvo toženka po nalogu tožeče stranke izvršila prevoz blaga iz F. na H. in da je pri prevozu prišlo do delne izgube blaga. Trdila je, da je bilo v namembnem kraju D. dne 12. julija 2013 ugotovljeno, da je med prevozom prišlo do kraje tovora s skupno težo 2.631,34 kg v skupni vrednosti 56.894,15 EUR in sicer 2 celotnih palet, ter do delne kraje 8 palet kozmetičnih sredstev, od skupne količine 7.701 kg v skupni vrednosti 203.594,09 EUR. V prvi pripravljalni vlogi je glede na ugovor tožene stranke, da ni prišlo do kraje blaga med prevozom, trdila, da je šlo za vlomno tatvino, ker je bila pri prevzemu tovora ugotovljena škoda na vratih priklopnika. Trdila je, da so „navedbe 1. tožene stranke pod 3. toč. odgovora na tožbo v popolnem nasprotju z izvedenskim mnenjem D. z dne 17. julija 2013“ in še, da je voznik sam trdil, da so bila vrata prikolice prisilno odprta v določenem trenutku med prevozom. Opozorila je, da ni bila narejena nobena fotografija plomb prikolice, preden so bile odstranjene za prevzem blaga in poudarila, da izhaja iz tega, da je do predmetne kraje blaga prišlo ali pri domnevnem prvem počitku voznika v L. na črpalki A., ali pri domnevnem drugem počitku v S. na črpalki S., saj preko kronotahografskega zapisnika in preko sistema GPS ni mogoče ugotoviti, ali se je ustavil še kje drugje.

11. Iz razlogov sodbe, ki jih tožeča stranka ne izpodbija, izhaja, da je tožena stranka obrazloženo zanikala trditve tožeče stranke, da je prišlo do izgube blaga od prevzema do izročitve. Tožena stranka je tožeči stranki očitala, da prvemu prevozniku na njegov poziv k povračilu škode ni podala enakega ugovora, poleg tega pa, da bo lahko v primeru tožbe podala ugovor zastaranja. Opozorila je, da tožeča stranka v tožbi zoper toženo stranko ni konkretno pojasnila, kako je prišla do ugotovitve, da je bil tovor ukraden in zakaj ni, če meni, da je bil ukraden, o tatvini obvestila policije. Trdila je, da pri pregledu vozila ni bil ugotovljen nepooblaščen dostop vanj; varnostna plomba na vratih tudi ni bila poškodovana. Na podlagi teh dejstev je trdila, da je prišlo do tatvine blaga že med natovarjanjem, pri katerem pa voznik ni smel biti in tudi ni bil fizično navzoč2. 12. Sodišče prve stopnje je glede na navedene nasprotujoče trditve kot relevantno dejstvo najprej ugotavljalo, kdaj je v konkretnem primeru prišlo do delne izgube blaga. V dokaznem postopku je vpogledalo in ocenilo vse listine in priloge spisa, ni pa izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem prve tožene stranke in prič ter z izvedencem, ker izvedba teh dokazov glede na podano trditveno podlago tožeče stranke po oceni sodišča prve stopnje za odločitev ni bila potrebna (4. točka obrazložitve).

13. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva, ki so bila pomembna za odločitev, da prva toženka ni bila izključno odgovorna za škodo zaradi izgube blaga in ki jo je z ugotovitveno tožbo zasledovala tožeča stranka: - ob prevzemu tovora voznik ni smel in tudi ni sodeloval; - vrata priklopnika so bila plombirana in varnostna plomba na vratih prevoznega sredstva ob prispetju na namembni kraj ni bila poškodovana; - do blaga v prikolici ni bil ugotovljen noben pristop; vlom v vozilo ob pregledu niti pozneje ni bil ugotovljen.

14. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi različnih trditev glede kraje tovora izvesti še dokaz z zaslišanjem strank, z zaslišanjem prič ter izvesti dokaz z izvedencem. Konkretno je v zvezi z zaslišanjem prič tožeča stranka sodišču prve stopnje očitala, da ni zaslišalo voznika prvo toženke. Zaslišanje voznika B. Đ. je predlagala tožena stranka v zvezi z njegovo pisno izjavo (B9), s katero je želela dokazati svoje ekskulpacijske razloge proti odgovornosti za izgubo blaga, tožeča stranka pa zaslišanja navedene priče ni predlagala. Njegovo zaslišanje je imela možnost predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami, da je prišlo do vloma v vozilo na poti od kraja utovarjanja do namembnega kraja. V pritožbi sme pritožnik predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati prej (337. člen ZPP), česar pritožnica v pritožbi zoper sodbo za pričo B. Đ. ni izkazala; ne bi pa bila niti uspešna, če bi trdila, da se je zanašala, da bo priča zaslišana na podlagi predloga, ki ga je podala nasprotna stranka, saj ga je ta podala v zvezi z okoliščinami, s katerim je želela dokazati drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je zatrjevala tožeča stranka in torej tožeči stranki zaslišanje te priče o zatrjevanih dejstvih tožene stranke ne bi bilo v korist. Kaj naj bi pa potrdilo zaslišanje strank v konkretnem primeru, tožeča stranka v pritožbi ni trdila, prav tako ne ničesar v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Zato na podlagi tako pavšalno podanih očitkov sodišču prve stopnje, da bi moralo izvesti še druge dokaze, pritožbeno sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je sodišče prve stopnje storilo katero od uveljavljanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

15. Prva toženka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je tožeča stranka podala v pritožbi nova dejstva o tem, da je bila roba v prikolici v neredu in da šele v pritožbi izpodbija trditve tožene stranke, da voznik ni sodeloval pri natovarjanju, ne da bi navedla, zakaj jih ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da na podlagi v spis vloženega in prevedenega izvedeniškega mnenja T. z dne 4. septembra 2013 (v spisu označenega kot priloga A13) izhaja kot razlog nastanka primanjkljaja izdelkov kraja. Vendar iz istega poročila izhaja, da nista bila ugotovljena niti kraj niti datum škodnega dogodka, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo na podlagi navedbe kraje kot razloga primanjkljaja sklepati, da je bil iz vozila del blaga ukraden v času od začetka prevoza do prevoza do namembnega kraja. Če v času izvedenskega mnenja ni bilo mogoče določiti, ali je bila pred odprtjem vrat prikolice ob prihodu na cilj, plomba dejansko nedotaknjena, navedena okoliščina ne more potrjevati suma, da je bila pred odprtjem vrat prikolice plomba že poškodovana. Če bi bila že poškodovana, je več verjetnosti, da bi poškodovano plombo prejemnik poslikal, kot da jo slika, če ni poškodovana. Zato povdarjanje pritožnice, da ne obstoji fotografija nepoškodovane plombe, pri dokazni presoji tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more biti odločilna. Povzetki izjav voznika v izvedeniškem mnenju pa bi bili pomembni, če bi tožeča stranka trdila, da je voznik ugotovil, da je bilo v vozilo vlomljeno in v zvezi s tem predlagala njegovo zaslišanje kot priče, ki pa ga ni pravočasno predlagala. V zvezi s trditvami v pritožbi, da izvedenec na 5 strani navaja, da je bilo gumjasto tesnilo v vratih prikolice poškodovano, na 6 in 7 strani pa, da je manjkal večji del tovorkov na paletah, da so bili nekateri popolnoma izpraznjeni, palete ob vratih pa so bile potisnjene na rob z namenom, da se zagotovi prost dostop do izdelkov večje vrednosti, tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi na podlagi navedenih trditev moralo presoditi, da je bilo v priklopnik vlomljeno po začetku prevoza. Teh trditev namreč tožena stranka ni priznala, saj jih je obrazloženo prerekala s trditvami, da iz izvedeniškega mnenja, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, prav tako izhaja, da je bilo zunanje stanje prikolice na splošno dobro, prisotne so bile le manjše poškodbe, kot so praske na stranskih površinah, ki so posledica običajne uporabe, čemur tožeča stranka ni nasprotovala. Pri tem je še poudarila, da bi se z odprtjem vrat odplombirala tudi plomba na vratih, kar bi bilo že na prvi pogled očitno in da si je težko predstavljati, kako je lahko nekdo odnesel iz priklopnika za 2000 kg blaga pri vratih brez odstranitve varnostne plombe. Ustreznega pojasnila tem trditvam pa tožeča stranka sodišču ni podala. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da drugačnega dokaznega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, ne bi moglo sprejeti. Zato je zavrnilo pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Posledično pa je tudi materialnopravno pravilna odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo odločitev o ugotovitvi, da sta prva toženka in njena zavarovalnica (pri kateri je bila potrditvah tožeče stranke prva tožena stranka zavarovana v trenutku škodnega dogodka) v razmerju do tožeče stranke solidarno odškodninsko odgovorni za delno izgubo blaga po tovornih listih št. 052740, št. 052741, št. 052742, ter št. 102409153 v znesku 25.463,00 EUR (za kolikor je omejena predmetna odškodnina), saj tudi po oceni pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev izključne odgovornosti prvo toženke za škodo po točki a. iz 37. člena CMR.

16. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prva toženka je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo 875 točk po OT z 2% materialnih stroškov, kar znese 17,5 točk po OT, vse povečano za 22% DDV. Glede na navedeno in upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvo toženki plačati 499,78 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 28/2007. 2 Glej točko c. četrtega odstavka 17. člena CMR.