Jedro

Ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (v obravnavanem primeru obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko), o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo in celostno ocenilo vse predlagane dokaze, toda obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni moglo z gotovostjo ugotoviti, zato je glede na dokazno breme pravilno zaključilo, da obstoj ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni dokazan.

Molk in pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in jo lahko predstavlja le izjemoma. Ob tem, da tožena stranka ves čas zanika sklenitev prodajne pogodbe, njeno nezavračanje računov ne predstavlja konkludentnega priznavanja obstoja prodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 60906/2016 z dne 10. 6. 2016, razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stroške postopka v znesku 999,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke s predlagano stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. Res je, da obstajajo določeni indici, ki bi lahko kazali na obstoj ustne prodajne pogodbe s toženo stranko, na kar tožeča stranka obsežno opozarja v pritožbi. Vendar pa ti posamezni indici ne zadoščajo za to, da bi sodišče lahko na njihovi podlagi naredilo drugačen dejanski zaključek o tem, ali je bila prodajna pogodba s toženo stranko sklenjena. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je bilo dokazno breme za trditev o sklenitvi ustne prodajne pogodbe s toženo stranko (in njeni vsebini) na tožeči stranki. To svojo trditev bi morala dokazati s stopnjo prepričanja, to je do te mere, da bi bil glede obstoja tega dejstva izključen vsak razumen dvom oziroma, da o resničnosti dejstva ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.1 To pa ji tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo. Ko pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (v obravnavanem primeru obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko), o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo in celostno ocenilo vse predlagane dokaze, toda obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni moglo z gotovostjo ugotoviti, zato je glede na dokazno breme pravilno zaključilo, da obstoj ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni dokazan.

7. Drugačne odločitve pritožnica ne more doseči s ponovnim izpostavljanjem dejstev oziroma okoliščin, da tožena stranka vtoževanih računov ni zavrnila, da je tožena stranka tožeči izstavila račune za del prevzetega zadevnega blaga, ki ga je tožeča stranka vzela nazaj, ter da naj bi tožena stranka potrdila izpisek odprtih postavk (IOP), poslan s strani tožeče stranke. Namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi navedenih dejstev oziroma okoliščin (posamično kot tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi) ni moč z gotovostjo zaključiti, da bi bila podana volja oziroma pripravljenost tožene stranke za sklenitev prodajne pogodbe v zvezi z zadevnim blagom.

8. Računi so zgolj enostranske knjigovodske listine, ki še ne dokazujejo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba.2 Volja za sklenitev pogodbe se res lahko izjavi bodisi izrecno z besedami, bodisi z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (1. odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01,OZ)). Zgolj dejstvo, da tožena stranka ni zavrnila vtoževanih računov, njenega strinjanja s prodajno pogodbo ne dokazuje. Molk in pasivnost stranke namreč že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in jo lahko predstavlja le izjemoma. Ob tem, da tožena stranka ves čas zanika sklenitev prodajne pogodbe, njeno nezavračanje računov ne predstavlja konkludentnega priznavanja obstoja prodajne pogodbe.3

9. Prav tako tudi okoliščine, da je tožena stranka prevzela zadevno tožničino blago v svoje skladišče (CMR listine in dobavnice v prilogah A5 do A7, A11 ter A13 do A15 spisa), ni mogoče šteti kot razpolagalnega pravnega posla (izročitve), s katerim bi stranki realizirali prodajno pogodbo (kot zavezovalni pravni posel). Iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke I. M. in priče R. G. namreč izhaja (kot je to zatrjevala tudi tožena stranka), da je bil namen sodelovanja s tožečo stranko zgolj pomoč le-tej pri lansiranju zadevnega blaga na prodajne police veletrgovcev,4 v zvezi s čimer je tožeča stranka to blago tudi dostavila toženi stranki, da bi ga ta lahko preko svojih poslovnih povezav ponujala veletrgovcem,5 ker pa pri tem ni bila uspešna, je tožečo stranko pozvala, naj prevzame zadevno blago nazaj (enako tudi e-sporočilo z dne 26. 3. 2016 v prilogi B3 spisa in dopis v prilogi A17 spisa), nikakor pa ni šlo za nakup tega blaga od tožeče stranke.6 Da je želela tožeča stranka plasirati zadevno blago na prodajne police večjih trgovskih verig in da je pri tem potrebovala pomoč tožene stranke, izhaja tudi iz izpovedbe zakonite zastopnice tožeče stranke L. M. ter e-sporočil med tožečo in toženo stranko z dne 25. 8. 2015, z dne 11. 1. 2016, z dne 26. 1. 2016 in z dne 11. 2. 2016 (priloge B3, B22, B23 in B29 spisa). Številne prošnje tožeče stranke (oziroma njene zakonite zastopnice) za posredovanje informacij o uspehu tožene stranke pri plasiranju zadevnega blaga pri veletrgovcih, kot izhajajo iz navedenih e-sporočil,7 pa tudi po presoji pritožbenega sodišča presegajo interese in okvire angažiranja (še tako skrbnega) prodajalca pri prodajni pogodbi v primerih kupčeve nadaljnje prodaje blaga.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka s potrditvijo IOP obrazca (priloga A16 spisa), poslanega s strani tožeče stranke, pripoznala vtoževano terjatev, saj je tožena stranka z žigom o prejemu potrdila le njegov prejem, pri čemer gre v zvezi s tem po izpovedbi priče P. M. (zaposlene v računovodstvu tožene stranke) za čisti avtomatizem računovodstva, tako da tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadevni IOP obrazec ne vsebuje nikakršne izjave volje tožene stranke.8

11. Nadalje sodišče prve stopnje obrazca naslovljenega ponudba v prilogi A4 spisa pravilno ni štelo kot naročila, saj iz njega jasna in nedvoumno izražena volja tožene stranke kupiti zadevno blago ne izhaja, priča R. G. (zaposlen pri toženi stranki) pa je pojasnil, da je on zabeležil izdelke na tem obrazcu, in sicer le zato, da bi vedel koliko in katero blago bo prišlo v skladišče, ni pa s tem naročil blaga.

12. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo izpovedbam zakonitega zastopnika tožene stranke in njenim pričam, zanemarilo pa naj bi listinske dokaze, ki naj bi bili v gospodarskih sporih veliko bolj verodostojni, so neutemeljeni. Dokazna sredstva v pravdnem postopku so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih (torej ne le z listinskimi, temveč tudi drugimi primernimi dokazili).9 Kot že pojasnjeno, iz zgoraj navedenih listinskih dokazov ter ostalih listin v spisu ni možno z gotovostjo sklepati o soglasju volj pravdnih strank o prodajni pogodbi, zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na izpovedbe strank in prič o poslovnem sodelovanju med pravdnima strankama. Njihove izpovedbe je sodišče prve stopnje skrbno ocenilo, jih primerjalo med seboj in z ostalimi izvedenimi dokazi ter v zadostni meri obrazložilo, v katerem delu in zakaj jim sledi (12. točka obrazložitve), s čimer je ustrezno upoštevalo napotek iz določbe 8. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da to, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne obravnava izrecno konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, ne predstavlja vselej zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi ne kršitve 8. člena ZPP ali celo bistvene kršitve določb postopka iz 8. oziroma 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne.10 Med take dokaze sodi tudi v pritožbi izpostavljena listina sledljivost podatkov - tabela „PARTNER“ v prilogi B4 spisa, saj gre le za interno evidenco tožene stranke, pri čemer sta zakoniti zastopnik tožene stranke ter priča R. G. pojasnila, da je vnos blaga v računalniški sistem tožene stranke pogoj, da se blago sploh lahko prevzame v njeno skladišče, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj vodenje tožeče stranke v tej evidenci ne more imeti posebne dokazne teže o zatrjevani prodajni pogodbi in ob vsem zgoraj pojasnjenem ne more pripeljati do drugačnega zaključka.

14. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2575/2009 z dne 11. 11. 2009 in opr. št. I Cp 2835/2009 z dne 4. 11. 2009 ter J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, 2. knjiga, str. 386. 2 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 11/98 z dne 14. 10. 1999 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1171/2013 z dne 5. 11. 2013. 3 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1944/2014 z dne 8. 10. 2014. 4 Tožeča stranka je ponujala premalo izdelkov, da bi bila poslovno zanimiva za večje trgovske verige. V okviru ponudbe večjih dobaviteljev veletrgovcev, kakršen je tudi tožena stranka, pa bi lahko uspela svoje blago spraviti na prodajne police veletrgovcev. 5 V kolikor bi veletrgovec tožničino blago uvrstil na svoje prodajne police in zanj plačal, bi tožena stranka znesek nakazala tožeči stranki (cene, ki bi jih tožeča stranka želela doseči pri veletrgovcih je ta sporočila toženi stranki). V primeru, da bi tožena stranka uspela pri veletrgovcih doseči še višjo ceno (od tiste, ki jo je želela tožeča stranka), pa bi bila tožena stranka upravičena do razlike v tej ceni. 6 Navedeni dogovor po presoji pritožbenega sodišča ustreza prodajni komisiji (členi 788 do 806 OZ). 7 Tako je npr. zakonita zastopnica tožeče stranke v e-sporočilu toženi stranki (oziroma njenemu zaposlenemu R. G.) z dne 25. 8. 2015 (priloga B29 spisa) zapisala: “Zanima me, kaj se dogaja z našimi izdelki? Kako kaj stojijo stvari? Kdaj bi lahko pričeli z delom? Če še nisi dogovorjen s S., lahko pričnemo z ostalimi. Prosim za informacijo.” V e-sporočilu R. G. z dne 11. 1. 2016 (priloga B23 spisa) pa je zakonita zastopnica tožeče stranke zapisala: “V petek sem te klicala zaradi informacij okoli E. Nisem te uspela priklicati. Ali si kaj povprašal, zakaj ni naših izdelkov še na polici? Prav tako me zanima, kako se kaj odvija s S., M., K.? Prosim te za informacije.” 8 Podobno npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1482/2010 z dne 27. 1. 2011 in opr. št. I Cpg 109/2010 z dne 4. 5. 2010. 9 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1402/2015 z dne 24. 6. 2015 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 6308/2006 z dne 29. 8. 2007. 10 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 477/2003 z dne 10. 6. 2004.