Jedro

Tožnik vloge pasivnega družbenika v času nastanka sporne terjatve ni dokazal, zato ni uspel izpodbiti domneve iz 4. odst. 27. čl. ZFPPod in odgovarja za obveznosti izbrisane družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 23.6.2004, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba v zadevi Okrajnega sodišča v I., upnika T. d.d., zoper dolžnika M.S., zaradi plačila zneska 432.419,00 SIT s pp, nedopustna. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 127.860,00 SIT v 15-tih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da se sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da upnik v izvršilnem postopku terja od dolžnika plačilo zneska, ki ga je dolgovala družba P. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra po uradni dolžnosti 19.1.2001 in v skladu s 27.čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) je tožnik, ki je bil vpisan kot edini družbenik družbe, njen pravni naslednik in odgovoren za njene dolgove. Tožnik ne zanika terjatve tožene stranke do družbe P., meni le, da ni odgovoren za njene dolgove, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77, ker se šteje za pasivnega družbenika. Sodišče se do vprašanja pasivnosti tožnika ni opredeljevalo, ampak je le ugotavljalo, ali je tožnik izkoristil pravico po 446. in 447. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi s položajem po razrešitvi (6.3. 1996), saj mu je bilo onemogočeno izvajanje vpliva na poslovanje družbe, ostali družbeniki in A.M. kot v.d. direktor so mu odrekli vse informacije o družbi ter ga ignorirali (o tem predložil dopise in predlagal zaslišanje žene). Sklicevanje sodišča na 446. in 447. čl. ZGD in da bi moral, glede na to, da mu je bilo znano stanje družbe, predlagati ustrezen postopek za prenehanje družbe, nima opore v citirani ustavni odločbi. V takem primeru bi bili namreč odveč kriteriji vpliva družbenika na poslovanje družbe (kot so sodelovanje, stopnja vključenosti in seznanjenosti z delom....) in se vprašanje aktivnosti - pasivnosti sploh ne bi pojavljalo. Ustavno sodišče je s svojo odločbo zaščitilo prav takšne družbenike (kot je bil tožnik), ki so formalno še solastniki družbe, dejansko pa s premajhnih deležem in zato brez vpliva, od poslovanja odrinjeni, ostali družbeniki in poslovodstvo ga aktivno ovirajo. Tožnik se je zavedal položaja, v katerem je bila družba P. d.o.o. in je v ta namen predlagal likvidacijo. Ostali družbeniki so ga zato razrešili ter odrezali od vseh informacij. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik opozarjal na težave družbe P. Kljub temu je neutemeljeno zavrnilo predlagano zaslišanje tožnikove žene. Nepravilno je stališče prvostopenjskega sodišča na očitku tožniku, da ni skrbno ravnal kot družbenik in direktor, kajti ustavna odločba pri presoji pasivnosti družbenika ne uporablja standarda dolžnega ravnanja dobrega gospodarja. V primeru pravnega standarda pasivnega družbenika mora sodišče presojati stopnjo udeleženosti družbenika v poslovanju družbe. Sklicevanje na 446. in 447. čl. ZGD je togo in formalistično, kot tudi na pravico, da predlaga prenehanje družbe. V nasprotju z izvedenimi dokazi in ugotovljenimi dejstvi je očitek sodišča, da ni opravil vse potrebno v zvezi z izvedbo vpisa sprememb v sodni register. Za to je pooblastil odvetnika, s tem je kot direktor izpolnil svoje dolžnosti, za plačilo takse pa je odvetnika napotil na družbo (zato je predlagal zaslišanje direktorja, odvetnika, kar je sodišče zavrnilo). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se ni opredelilo do dejstev, ki jih je zatrjeval in ki so izkazovala njegovo pasivnost. S stališčem, ki temelji na dolžnem ravnanju tožnika, je napačno interpretiralo standard pasivnega družbenika, v nasprotju s citirano ustavno odločbo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tudi pritožba sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS (štev. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002), ki je uporabo določil o odgovornosti družbenikov za obveznosti iz sodnega registra izbrisanih družb na podlagi 4. in 5. odst. 27. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.list RS, št. 54/99 s spremembami) v zvezi s 3. odst. 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), omejilo na družbenike, ki so v smislu obrazložitve ustavne odločbe odgovorni za obveznosti izbrisane družbe. Sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Pritrditi gre razlogom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnik sicer zatrjeval dejstva v smeri svoje pasivnosti in predlagal dokaze, vendar pa je sodišče ocenilo, da svoje pasivnosti ni uspel dokazati. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede izčrpne in prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, glede na tožnikove pritožbene navedbe pa še dodaja (glede na 1.odst. 360.čl. ZPP ). Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 446. in 447. čl. ZGD le glede na zatrjevanje tožnika, da ni mogel priti v stik s tedanjim direktorjem družbe, in da zato na poslovanje družbe po 6.3.1996 ni imel vpliva, saj bi se lahko poslužil sodne poti za dostop do informacij. Vendar pa to v obravnavani zadevi ni bilo odločilno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Nepotrebno je bilo zato, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, zasliševanje tožnikove žene o njegovih poskusih, da pride do informacij o poslovanju družbe, saj kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, to izhaja iz predloženih listinskih dokazov. Tožnik sam je trdil, da je bil pasivni družbenik od 6.3.1996 (ko naj bi bil razrešen, dejansko pa je podal odpoved - priloga A13 spisa), za obravnavano zadevo pa je pomembno predvsem to, da takšen družbenik ni bil v času nastanka sporne terjatve, ko je bil aktivni družbenik in direktor družbe, kar slednje tožnik tudi sam priznava. Tožnik je kot direktor družbe P. d.o.o. dne 27.11.1995 toženo stranko zaprosil za pridobitev novih telefonskih linij, tožena stranka je 4.12.1995 izdala gradbeni nalog in 17.1.1996 naročeno tudi izvršila. Vtoževana terjatev se nanaša na plačilo zapadlih in neplačanih obrokov telefonske naročnine za mesece od februarja do junija 1996 in sklenitev naročniškega razmerja. "Pogodba o odsvojitvi delov poslovnega deleža P. d.o.o." med tožnikom in M.V., J.Z. in družbo T. je bila sklenjena 5.4.1995, kot tudi družbena pogodba in sprejet sklep o spremembi firme, sedeža in dejavnosti družbe. Skupščina družbe je bila sklicana 6.3.1996 (priloga A7 spisa), iz zapisnika skupščine izhaja, da je tožnik kot direktor odstopil z mesta direktorja in s tem dnem mu je prenehalo delovno razmerje v družbi P. d.o.o. Da bi tožnik "ob razrešitvi" predlagal ostalim družbenikom likvidacijo družbe (kot trdi v pritožbi) iz izvedenih dokazov ne izhaja, niti da bi priča Š. potrdila, "da je tožnik želel poravnati zapadle obveznosti družbe in da so mu drugi družbeniki to preprečili" (zadnji odst. 5. str. izpodbijane sodbe). Tožnik pa je po 6.3.1996 ostal še vedno družbenik družbe z 10 % deležem in kot tak tudi sodeloval na skupščini družbe in to še 4.6.1996 (kot izhaja iz zapisnika - priloga A19 spisa), v sodnem registru pa je bil še vedno vpisan kot ustanovitelj in edini družbenik te družbe, vse do 19.1.2001 (saj ni poskrbel pravočasno za vpis sprememb družbenikov v sodni register (v zakonskem roku 15-tih dni ). Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati, da je za to pooblastil odvetnika in kateremu je na njegov dopis (v letu 1997 - priloga A10 spisa) odgovoril, da takse ni pripravljen plačati (izpoved tožnika - list.št. 15 spisa). Zasliševanje odvetnika o tem, kar je tožnik sam izpovedal in izhaja iz listinskih dokazov v spisu, je bilo zato, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, nepotrebno. Z izbrisom družbe iz sodnega registra pa se šteje, da so družbeniki podali izjavo z vsebino, določeno v 1. odst. 394. čl. ZGD, to je, da prevzamejo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Vse navedene na prvi stopnji ugotovljene dejanske okoliščine vodijo k pravilni materialnopravni odločitvi prvostopenjskega sodišča, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik vloge pasivnega družbenika v času nastanka sporne terjatve (kar je odločilno v obravnavani zadevi in ne po 6.3.1996, kot navaja prvostopenjsko sodišče), ni dokazal. Zato tožnik ni uspel izpodbiti domneve iz 4. odst. 27. čl. ZFPPod in odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Pritožba je zato neutemeljena, pritožbeno sodišče jo je, ko tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni našlo, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 154. in 165. čl. ZPP.