Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženi bil prejemnik socialne pomoči, slednjo pa prejema tisti, ki nima dovolj ali sploh dohodkov za preživljanje. Njena višina je zadostovala za preživljanje obdolženca in njegove družine ter za kritje njihovih osnovnih potreb, ne pa tudi za poravnavo mesečnih računov družbi A.S., zaradi česar so ti tudi v celoti ostali neplačani, kar izhaja iz izreka napadene sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 11071/2018 z dne 9. 5. 2019 obdolženega M.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovano družbo A.S.L. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper to sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zaporno kazen pogojno odloži s krajšo preizkusno dobo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključki napadene sodbe in z razlogi, s katerimi jo sodišče prve stopnje utemeljuje.

5. Zagovornik v pritožbi ponavlja obdolženčev zagovor, v katerem je pojasnil, da je poleg socialne pomoči v višini 450,00 EUR, ustvarjal dohodek od prodaje starega železa in je zato ob podpisu pogodb za naročniški razmerji v prodajnem centru A.S. bil prepričan, da bo obroke zmogel plačevati, še zlasti, ker je plačal varščino, za katero je bil mnenja, da predstavlja del kupnine. Do plačilne nezmožnosti pa je prišlo pozneje, ko sta zbolela obdolženčeva starša in je moral prispevati k stroškom njunega zdravljenja. Po prepričanju zagovornika tožilstvu ni uspelo dokazati obdolženčevega goljufivega namena. Ob tem zagovornik izpostavlja še okoliščino, da oškodovana družba A.S. d.d. sploh ni preverjala bonitete bodočih naročnikov in je tako ravnala tudi v konkretnem primeru, kar je razvidno iz izpovedb prič S.S. in B.G.. Ker je goljufivi namen bistveni element očitanega kaznivega dejanja, sodišče pa te okoliščine ni ugotovilo, oziroma jo je ugotovilo zmotno, je podan v pritožbi zatrjevan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Z zagovornikom ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženi bil prejemnik socialne pomoči, slednjo pa prejema tisti, ki nima dovolj ali sploh dohodkov za preživljanje. Njena višina je zadostovala za preživljanje obdolženca in njegove družine ter za kritje njihovih osnovnih potreb, ne pa tudi za poravnavo mesečnih računov družbi A.S., zaradi česar so ti tudi v celoti ostali neplačani, kar izhaja iz izreka napadene sodbe. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje se je obdolženi ob sklenitvi pogodb za naročniški razmerji za dve klicni številki, s čimer si je zagotovil posebne ugodnosti glede nakupa dveh mobilnih aparatov, zavedal, da bodo obveznosti, ki jih je sprejel s pogodbama, ostale neporavnane, saj za njihovo poravnavo ni razpolagal z zadostnimi mesečnimi prihodki. Ob tem ni prezrlo, da je tudi račune plačeval z Moneto, ker jih na drug način ni bil zmožen plačati. S strani oškodovane družbe izdanih računov ni plačal niti delno, prav tako pa ni reagiral na opomine oškodovanke. Z opisanim ravnanjem je prišel do dveh telefonov višjega cenovnega razreda, saj je bil prvi vreden 889,00 EUR, drugi pa 899,00 EUR, telefonov pa tudi ni vrnil oškodovani družbi. Dohodkov s prodajo odpadnega železa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal, niti dokazil o tem ne ponuja pritožba. Zato so pritožbene navedbe, da jih ustvarjal v celoti nepotrjene, pa tudi pavšalne. Pritožnik pa tudi ne navaja višine dohodkov, ki bi jih na ta način obdolženi naj imel. Ob navedenem pa tudi prezre, da v tem primeru ne bi bil upravičen do denarne socialne pomoči. Zato pritožbena izvajanja zagovornika, s katerimi skuša prepričati v zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar zadeva obdolženčevo premoženjsko stanje v času storitve kaznivega dejanja, ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da obdolženi tedaj ni razpolagal s takimi dohodki, ki bi mu omogočali preživljanje sebe in družine, ob tem pa še mesečno plačilo računov oškodovanke, za katere se je s sklenitvijo dveh pogodb, navedenih v opisu kaznivega dejanja, zavezal, da jih bo redno plačeval. Ob sklenitvi pogodb je bilo obdolžencu pojasnjeno, kakšen je namen varščine v višini 300,00 EUR, ki jo mora plačati, da bosta pogodbi sklenjeni, že prva dva mesečna računa pa sta v seštevku presegla višino varščine, kot je to razvidno iz opisa kaznivega dejanja, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca, da je bil prepričan, da računov ne rabi plačati, ker bodo poplačani z varščino.

7. Prvostopno sodišče je torej pravilno ugotovilo, da se je obdolženi ob sklenitvi obravnavanih pogodb dobro zavedal, da je njegova obljuba, da bo obveznosti plačeval, ki jo je dal s podpisom pogodb in plačilom varščine, lažna, ter da je na ta način predstavnika oškodovane družbe spravil v zmoto in preslepil, da sta mu izročila mobilna aparata ter dovolila uporabljati mobilne komunikacijske storitve, za katere je vedel, da jih ne bo plačeval, saj za slednje ni imel sredstev in bo tako s tem prišel do protipravne premoženjske koristi, ki jo je tudi hotel pridobiti ter jo je pridobil v višini, ki je razvidna iz opisa kaznivega dejanja. Zaradi navedenega ni mogoče pritrditi pritožbi, ko sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja.

8. Zanj je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo primerno in pravično kazen, pri čemer je pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčev krivde, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno in osebnost obdolženca, kot obteževalno okoliščino pa obdolženčevo predkaznovanost, pri čemer ni prezrlo, da je bil pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja že večkrat kaznovan za druga kazniva dejanja, ki jih navaja v obrazložitvi sodbe (točka 9). Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je pravilno zaključilo, da že izrečene kazenske sankcije niso dosegle namena kaznovanja, da obdolženi ne bi ponavljal kaznivih dejanj in mu je zato utemeljeno in pravilno izreklo kazen štiri mesece zapora. Pri tem ni prezrlo, da obdolženi skrbi tudi za tri mladoletne otroke, kot to navaja zagovornik in na podlagi česar predlaga izrek pogojne obsodbo s krajšo preizkusno dobo. To okoliščino je namreč upoštevalo kot olajševalno, kar je razvidno iz razlogov napadene sobe (točka 9).

9. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu le te (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je bilo o pritožbi zagovornika odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).