Jedro

Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo, pri čemer je vsebina takšne posesti predvsem v tem, da posestnik rabi oziroma uživa stvar v skladu z njenim namenom. Uporaba stvari mora biti taka, da ima posestnik od nje določene koristi. Le takšna posest je lahko predmet posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal varstvo soposesti na stanovanjski hiši na naslovu U. (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da tožnik nikoli ni opustil posesti na stanovanjski hiši, v stanovanju pa je imel tudi svoje osebne stvari. Tožnik je imel soposest v pritličju hiše, v prostore v nadstropju pa je vstopal le on, ne pa toženka. Zakonski pogoji za samopomoč niso bili izpolnjeni. Toženka je v odgovoru na tožbo zgolj v enem stavku navedla, da je šlo za njeno samopomoč, ker naj bi tožnik izvajal posest s silo. Celotni dokazni postopek je šel v smeri dokazovanja obstoja tožnikove soposesti in motilnega dejanja toženke, ne pa v smeri izvajanja samopomoči. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Pritožba smiselno utemeljeno graja, da toženka ni konkretizirala navedb o samopomoči v pomenu 31. člena SPZ, zato prvo sodišče v nezadostnem trditvenem in dokaznem gradivu toženke ni imelo podlage (7. člen ZPP) za ugotavljanje dejstev v zvezi z vprašanjem toženkine dovoljene samopomoči, zaradi katere je zavrnilo tožbeni zahtevek. Kljub temu je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen zato, ker dejanske ugotovitve prvega sodišča ne dajejo opore za zaključek, da je tožnik bil soposestnik stanovanjske hiše na dan 19. 4. 2012. Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

6. Iz ugotovitev prvega sodišča in listin v spisu med drugim izhaja, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank razpadla že več let pred 19. 4. 2012, da tožnik že več let dejansko ni prebival v hiši na ulici K., saj se je zadrževal drugje in da je ob njegovih občasnih prihodih za kratek čas v to hišo redno prihajalo do tožnikovega fizičnega obračunavanja s toženko in sinovoma, pri čemer je tožnik ob svojih prihodih povzročal materialno škodo v hiši z uničevanjem stvari in prostorov v njej. V takšnih okoliščinah tožnika že pred septembrom 2011 (o tem v nadaljevanju) ni bilo mogoče šteti za soposestnika hiše, ki bi bil upravičen do posestnega varstva. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo, pri čemer je vsebina takšne posesti predvsem v tem, da posestnik rabi oziroma uživa stvar v skladu z njenim namenom. Uporaba stvari mora biti taka, da ima posestnik od nje določene koristi. Le takšna posest je lahko predmet posestnega varstva.

7. Tožniku je bil (tudi) v septembru 2011 izrečen ukrep prepovedi približevanja toženki in sinovoma za dobo šest mesecev na podlagi določil ZPND zaradi nasilja, ki ga je izvrševal nad njimi. Tedaj je bil tudi odstranjen iz hiše (kot tožnik sam priznava – list. št. 30 – je moral prepustiti stanovanje oziroma hišo v izključno rabo toženki), iz katere so bile ob njegovi deložaciji s pomočjo izvršitelja odstranjene tudi tožnikove stvari in dane v hrambo. Tudi ta dejstva vodijo do materialnopravnega zaključka, da tožnika ni bilo mogoče šteti za soposestnika stanovanjske hiše. 8. 5. 4. 2012 je tožnik (po izteku navedenega ukrepa) prišel do stanovanjske hiše. Njena vrata so bila zaklenjena, sin K. pa tožniku ni hotel izročiti ključev vrat. Zaradi tega je med njima prišlo do konflikta in je tožnik sina pretepel, nato pa vstopil v hišo, v kateri je znova povzročil škodo z uničevanjem stvari in prostorov. Po intervenciji policije je bil tožniku z njeno odredbo z dne 6. 4. 2012 (na podlagi določb Zakona o policiji) odrejen nov ukrep prepovedi približevanja toženki in sinovoma, med drugim tudi na naslovu omenjene stanovanjske hiše (za dobo desetih dni). V takšnih okoliščinah, glede na doslej povedano, tožnikovega ravnanja oziroma njegovega nasilnega vstopa v stanovanjsko hišo 5. 4. 2012, iz katere se je moral nato odstraniti, ni mogoče obravnavati kot dejanja, ki bi povzročilo spremembo dotedanjega posestnega stanja. Tožnika tako ni mogoče šteti za soposestnika stanovanjske hiše niti na dan 19. 4. 2012, zato ni upravičen do posestnega varstva.

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Tožnik trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ta odločitev je zajeta v zavrnitvi pritožbe. Toženka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka.