Jedro

Če je tožnica s tožbo uspela, ni pa sprožila spora polne jurisdikcije, njena pritožba ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.2.2004 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Pri svoji odločitvi se je sklicevalo na 3. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 25.2.2003 (1. točka izreka) ter delno ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe tako, da je citirano prvostopno odločbo spremenila tako, da je dodala novo 6. točko izreka, s katero je odločila, da je zavezanec dolžan obveznice iz 1. točke izreka te odločbe izročiti skrbnici za poseben primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka) in da ostane v preostalem delu citirana prvostopna odločba nespremenjena (3. točka izreka). Z navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da so z dnem pravnomočnosti odločbe pokojni upravičenci po 11. členu Zakona o denacionalizaciji A.A., B.B., C.C., D.D., G.G., H.H.. in K.K., ki so se šteli za državljane SR Slovenije in jugoslovanske državljane od 28.8.1945 do svoje smrti, upravičeni do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v nominalni vrednosti 33.936 DEM v tolarski protivrednosti, kot odškodnino za do 1/2 odvzetega premoženja, vsak upravičenec torej do odškodnine 4.848 DEM (1. točka), da se upravičencem iz 1. točke prizna odškodnina za 1/2 odvzetega zemljišča navedeno v 2. točki izreka (2. točka); da je zavezanec za vrnitev Slovenska odškodninska družba (3. točka); za skrbnico za poseben primer se določi vlagateljica Z.Z., kateri je zavezanec dolžan izročiti v začasno upravljanje obveznice v korist pokojnih upravičencev iz 1. točke (4. točka); da stroški postopka niso bili zaznamovani (5. točka). Tožena stranka je navedla, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Prvostopni organ je namreč sledil zahtevku vlagateljice naj se določi odškodnina, ta zahtevek pa do izdaje odločbe ni bil spremenjen. Tožnica je svoj zahtevek spremenila šele v pritožbenem postopku.

Sodišče prve stopnje je zavzelo drugačno stališče. Po njegovi presoji, dajejo spisni podatki zadostno podlago za sklepanje, da je še pred odločitvijo organa prve stopnje tožnica spremenila postavljeni zahtevek. Njen pooblaščenec je že na podlagi poslanega poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 29.4.2000, navajal, da je odškodnina v obliki obveznic nesprejemljiva, z dopisom z dne 25.2.2002 je ponovil svoj zahtevek, da je potrebno premoženje vrniti v naravi. Isti zahtevek je ponovil tudi v odgovoru na poziv upravnega organa za dopolnitev denacionalizacijskega zahtevka z dokumentacijo o dokazilih glede sorodstvenega razmerja upravičencev do pokojnega M.Z. z dne 8.11.2002. Kljub temu prvostopni organ ni pozval tožnice, da se podrobneje izjasni o spremembi zahtevka oziroma oblike vračila podržavljenih nepremičnin, za katere je nesporno, da so v lasti fizičnih oseb in da jih po določbi 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče vrniti v naravi. Po določbi 42. člena ZDen je v obravnavanem primeru denacionalizacija možna tako v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, kot v obliki nadomestnega zemljišča (1. in 3. odstavek 42. člena ZDen). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka razjasniti kaj pomeni sprememba tožničinega zahtevka glede vračanja premoženja v naravi, predvsem z vidika vračanja nadomestnih zemljišč, glede na tožbeno navedbo, da se tožnica oziroma njeni potomci preživljajo s kmetijsko dejavnostjo (3. odstavek 42. člena ZDen v zvezi s 27. člen ZDen) in šele po tako dopolnjenem postopku, v primeru, da ne bo uspela doseči soglasja med dvema vlagateljicama zahtevka, slediti zahtevku, ki bi bil za obe stranki najugodnejši, glede na ugotovitev, da obstajajo ovire za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi.

Tožnica v pritožbi navaja, da je pričakovala dokončno rešitev zadeve. Zahteva vrnitev zemlje. Razočarana je, ker je sodišče prve stopnje zadevo zopet vrnilo v obravnavo upravnemu organu.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki jo tožnica izpodbija s pritožbo, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnice in odločbo tožene stranke odpravilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je tožnica v upravnem sporu uspela. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo drugačno stališče, kot oba upravna organa. Ugotovilo je, da je tožnica vendarle spremenila postavljeni denacionalizacijski zahtevek in opozorilo, da je v konkretnem primeru možna denacionalizacija tako v obliki odškodnine v obveznicah, kot v obliki nadomestnega zemljišča. Tožnica je v tožbi izpodbijala odločitev tožene stranke smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa. Ni soglašala z odločitvijo tožene stranke, da je bila upravičencem vrnjeno denacionalizirano zemljišče v obliki odškodnine in je ponavljala zahtevek glede vračila v naravi. Smiselno je predlagala odpravo izpodbijane odločbe in to tudi dosegla.

Zato pritožbeni ugovori tožnice, v katerih smiselno zatrjuje in predlaga, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, ker zadeva ni bila "dokončno rešena", ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnica ni sprožila spora polne jurisdikcije, temveč spor o zakonitosti odločbe tožene stranke. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi o zadevi odločilo kot v sporu polne jurisdikcije, torej tudi o zahtevku, postavljenem v denacionalizacijskem postopku.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.