Jedro

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je skladna s pravom Unije, ta, da so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06182-543/2021-4 z dne 10. 3. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu, da mora do 16. 4. 2021 pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe (IJS) zbiranja komunalnih odpadkov A., d. o. o. iz lokacije B., zagotoviti prevzem: - 14,37 ton ostale odpadne embalaže (klas. št. odpadka 15 01 06), ki jo je IJS zbral od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021 in jo predhodno skladišči v zbirnem centru B. (1. točka izreka), da mora takoj po odpravi nepravilnosti o tem pisno obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da v tem postopku niso nastali stroški in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. in 4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ opravil izredni inšpekcijski pregled v zvezi s prejetim obvestilom IJS po tretjem odstavku 18. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uredba), da je presežena 80 % količina odpadne embalaže, ki jo ima IJS možnost skladiščiti na lokaciji. Sklicuje se na Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) oziroma njegovo zadnjo novelo (ZVO-IJ), ki se uporablja od 1. 1. 2021 dalje, saj je s tem zakonom obveznost proizvajalcev izdelkov glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo na podlagi razširjene proizvajalčeve odgovornosti (PRO), določena že z zakonom. V primeru, ko proizvajalci to obveznost prenesejo na gospodarske družbe ali združenja, pa so slednji dolžni zagotavljati ravnanje z odpadno embalažo v svojem imenu in na račun proizvajalcev. Če je DROE več, morajo po trinajstem odstavku 20. člena ZVO-1J zagotoviti prevzem odpadne embalaže v deležih, ki so na podlagi petega odstavka 19. člena Uredbe določeni s Sklepom o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2020. 3. Z navedenim Sklepom bi moral tožnik prevzeti od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021 29,41 ton ostale odpadne embalaže (OOE), št. odpadka 15 01 06, prevzel je 15,04 tone OOE, št. odpadka 15 01 06. Tožnik je tako ravnal v nasprotju z ZVO-1J in Uredbo, saj od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021 ni zagotovil celotnega prevzema OOE in tudi v dveh dneh po prejemu njegovega obvestila iz tretjega odstavka 18. člena Uredbe ni zagotovil prevzema 14,37 tone OOE v zbirnem centru IJS, zato je organ tožniku naložil prevzem odpadne embalaže, kot izhaja iz 1. točke izreka. Ugovore tožnika je organ zavrnil, sklicujoč se na citirane predpise. Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi prvega odstavka 157. člena ZVO-1. 4. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnil. 5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba ne zadosti standardom, ki so se v zvezi z obrazložitvijo upravnega akta izoblikovali v upravno sodni praksi na podlagi prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se je ne da preizkusiti. V odločbi drugostopenjskega organa manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, prav tako pa ni presojena nobena pritožbena navedba. Iz uvoda odločbe ne izhaja, na kakšni podlagi je bil uveden postopek (po uradni dolžnosti ali na predlog). Odločba tudi ni izvršljiva. Izrek ni konkretiziran. Tožnik lahko izvrši samo obveznost, ki je odvisna od njega samega, ne pa pri drugi osebi izvesti dejanja, za katera izvedbo je zavezana druga oseba. V izrek odločbe tudi ne sodi obveznost iz druge točke izreka. Manjka tudi čas, v katerem bi moral tožnik obvestiti inšpektorico. Ni jasno, katere nepravilnosti je treba odpraviti. Obrazložitve tudi ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski organ pred izdajo odločbe tudi ni seznanil tožnika z dejstvi in ugotovitvami postopka. Ni jasno, katero dokumentacijo je organ proučil, katere podatke je pridobil, idr. To predstavlja kršitev 9. člena ZUP. Prav tako ni presodil njegovih navedb.

6. Tožnik tudi graja ugotovitev organa v zvezi s kapaciteto skladiščenja, podatki o zbranih količinah, ki naj bi jih IJS zbral v obravnavanem obdobju. Teh navedb se ne da preizkusiti. Izpostavil je, da organ ni izvajal inšpekcijskega nadzora pri tožniku. Kršen je tudi predpis, saj je tožnik dolžan prevzeti zgolj tisto količino odpadne embalaže, ki so jo na trg dali njegovi zavezanci in ne deleža od celotne količine vse zbrane embalaže v Republiki Sloveniji, kot to izhaja iz vsakokratnega Sklepa Vlade RS. Opozarja na enotno stališče sodne prakse, da objava deležev nima narave konkretnega upravnega akta, s katerim bi bil tožniku naložen prevzem dodatne odpadne embalaže. S spremembo ZVO-1 se ni spremenila vsebina, ampak le gramatikalni zapis. Toženka arbitrarno razlaga ZVO-1J, češ da za proizvajalce določa obveznost ravnanja z vsemi odpadki, ki nastajajo na območju RS iz izdelkov PRO. Taka razlaga je v nasprotju s spremembo ZVO-1J ter z Direktivo EU 2018/851 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih (v nadaljevanju Direktiva o odpadkih). Zato ni podlage, da bi bili proizvajalci v sistemu PRO zavezani za ravnanje z vso odpadno embalažo v RS in ne samo za tisto, ki jo dajo na trg. Tudi deveti odstavek 20. člena ZVO-1 določa, da obveznost proizvajalcev v sistemu PRO velja za izdelke znotraj PRO, kar pomeni, da so dolžni poskrbeti za svojo odpadno embalažo ne pa tudi za odpadno embalažo tistih proizvajalcev, ki samostojno izpolnjujejo svoje obveznosti ali za odpadno embalažo iz 36. člena Uredbe. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavljal je tudi povračilo stroškov postopka.

7. Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. Prvostopenjski organ je odločbo izdal na podlagi 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1, ki je določal, da če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru okoljevarstvenega dovoljenja ali okoljevarstvenega soglasja ali potrdila, izdanega na podlagi tega zakona, ima pravico in dolžnost odrediti, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi. Zato tožbena trditev, da toženka ni pojasnila, po kateri zakonski določbi je pristojna za izrečeni ukrep, ni utemeljena. Iz uvoda (prvostopenjske) odločbe pa je tudi jasno razvidno, da gre za postopek po uradni dolžnosti.

10. Z uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah ZVO-1J, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2021, je ZVO-1 v devetem odstavku 20. člena določal, da morajo pravne ali fizične osebe, ki v okviru dejavnosti razvijajo, izdelujejo, predelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo izdelke PRO za izdelke, za katere velja proizvajalčeva razširjena odgovornost, v skladu s tem zakonom zagotavljati obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljnjem besedilu: obveznosti PRO). V nadaljevanju te določbe je pojasnjeno, da obveznosti PRO pomenijo obveznost ravnanja z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, da se spodbujajo recikliranje in drugi postopki predelave odpadkov (2. točka) in delno ali celotno financiranje ravnanja z odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (3. točka).

11. ZVO-1J je še določil, da združenje proizvajalcev izdelkov ali druga gospodarska družba iz desetega odstavka tega člena zagotavlja v svojem imenu in za račun proizvajalcev prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1). Če proizvajalci izdelkov za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO pooblastijo več združenj proizvajalcev ali drugih gospodarskih družb, posamezno združenje proizvajalcev ali gospodarska družba zagotavlja ravnanje z odpadki za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji proizvajalci izdelkov, ki so za izpolnjevanje svojih obveznosti glede ravnanja z odpadki, nastalimi iz izdelkov PRO, pooblastili to združenje proizvajalcev ali gospodarsko družbo, in maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo obveznosti PRO (trinajsti odstavek 20. člena, ki je vsebinsko enak prej veljavnemu desetemu odstavku 20. člena1).

12. Glede na navedeno se sodišče strinja s toženko, da je od uveljavitve ZVO-1J obveznost DROE, da ravnajo z odpadki iz izdelkov PRO in jih prevzemajo od izvajalcev javne službe, določena z zakonom. Tožnik ugovarja, da mu taka ureditev nalaga tudi ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero proizvajalci za ravnanje z njo niso pooblastili DROE, in trdi, da je to v nasprotju z Direktivo o odpadkih.

13. Direktiva o odpadkih v 8. členu določa, da lahko države članice za namene ponovne uporabe ter preprečevanja nastajanja, recikliranja in drugih načinov predelave odpadkov sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za vse fizične ali pravne osebe, ki poklicno razvijajo, proizvajajo, izdelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo proizvode in ravnajo z njimi (proizvajalec proizvoda), velja razširjena odgovornost proizvajalca. Po členu 3(21) "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca" pomeni sklop ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, da zagotovijo, da proizvajalci proizvodov nosijo finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda. Po tej direktivi torej države niso dolžne uvesti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca za odpadke.2 Obveznost uvedbe razširjene odgovornosti proizvajalca določa člen 7(2) Direktive evropskega parlamenta in sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži3, po katerem morajo države članice zagotoviti, da se do 31. 12. 2024 vzpostavijo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za vso odpadno embalažo v skladu s členoma 8 in 8a Direktive o odpadkih.

14. Po 8. členu Direktive o odpadkih se v primeru, ko država vzpostavi sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, uporabljajo minimalne zahteve iz člena 8a direktive. Ta določa, da morajo države članice, kadar so v skladu s členom 8(1) vzpostavljeni sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, med drugim zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov, brez nalaganja nesorazmernega upravnega bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, z majhnimi količinami proizvodov (členu 8a (1)(d) Direktive o odpadkih). Po členu 8(4)(a) direktive države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca pokrijejo naslednje stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članici: - stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Unije glede ravnanja z odpadki, in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev iz točke (b) odstavka 1, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij, - stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov v skladu z odstavkom 2, - stroške zbiranja in sporočanja podatkov v skladu s točko (c) odstavka 1. 15. Države članice, ki uvedejo "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca", morajo torej zagotoviti, da finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda nosijo proizvajalci proizvodov. Člen 8(4)(c) določa, v katerih primerih lahko države članice odstopijo od finančne odgovornosti iz člena 8(4)(a) tako, da proizvajalci krijejo (zgolj) 80% ali 50% potrebnih stroškov, pri čemer pa je pogoj, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov (to so tisti, katerih delovanje povzroča nastajanja odpadkov) ali distributerji. Enako izhaja tudi iz 14. in 15. člena Uredbe.

16. Obveznost ravnanja z odpadki je tako po Direktivi o odpadkih nedvomno obveznost proizvajalcev. Enako pa določata deveti in deseti odstavek 20. člena ZVO-1. 17. Direktiva državam članicam ne prepoveduje, da sistem razširjene odgovornosti proizvajalca organizirajo tako, da proizvajalci svojo obveznost prenesejo na družbe, ki se profesionalno ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, niti ne prepoveduje, da bi bile te družbe po samem zakonu zavezane, da ravnajo z odpadki, vendar pa to lahko velja le za tiste odpadke, za katere so po pogodbi prevzele odgovornost od proizvajalcev. Zato je po presoji sodišča z direktivo skladna tudi določba ZVO-1, po kateri lahko proizvajalci svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov PRO in financiranja tega ravnanja, izpolnjujejo skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, tako da za to pooblastijo združenje proizvajalcev izdelkov ali drugo gospodarsko družbo (2. točka desetega odstavka 20. člena; skupno izpolnjevanje obveznosti PRO), ali to obveznost izpolnjujejo sami (1. točka desetega odstavka 20. člena; samostojno izpolnjevanje obveznosti PRO).

18. V bistvu gre med strankama za vprašanje razlage dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki pa jo je treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato z njimi v nasprotju, bi bilo naslovno sodišče v skladu s stališčem Sodišča Evropske Unije, da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom Unije ne uporabi4, dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 zavrniti.

19. Sodišče sodi, da je razlaga, ki je skladna s pravom Unije, ta, da so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

20. Ker pa je zakonska določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 presplošna, zgolj na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z 9. in 10. členom ZVO-1 oziroma z zahtevami Direktive o odpadkih. Do nasprotja lahko pride pri izvedbi z zakonom določene PRO oziroma natančnejši določitvi njene vsebine, za kar je po enajstem odstavku 20. člena ZVO-1 pooblaščena Vlada. Vlada tako predpiše izdelke PRO, proizvajalce takih izdelkov, obveznosti proizvajalcev in obveznosti DROE, ki se med drugim nanašajo tudi na način in pogoje za samostojno ter skupno izpolnjevanje obveznosti PRO in druge pogoje izpolnjevanja te obveznosti.

21. V obdobju, ko je bila MOE, na katero se nanaša izpodbijani akt, zbrana pri IJS, je veljala Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.5 Uredba bi morala biti v skladu z zakonom in zagotavljati skladnost z zahtevami Direktive o odpadkih. To pa v primeru, ko zakon nalaga DROE, da ravnajo z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, in je določeno, da je embalaža izdelek PRO, pomeni, da bi morala zagotavljati ureditev, po kateri bi za ravnanje z MOE veljala obveznost skupnega izpolnjevanja obveznosti PRO.

22. V 26. členu Uredbe je bilo določeno, da morajo proizvajalci (tj. embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže), v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz 25. člena Uredbe, tj. prevzemanjem odpadne embalaže od izvajalcev javne službe in plačilom stroškov prevzemanja odpadne embalaže, skleniti pogodbo z DROE. Če bi ta obveznost veljala brez izjeme za vse proizvajalce izdelkov PRO, iz katerih nastajajo predmetni odpadki, tudi obveznost DROE, da ravnajo z vso odpadno embalažo teh proizvajalcev, dano na trg v Republiki Sloveniji, ne bi mogla biti sporna. Vendar je Uredba določala izjeme, ko proizvajalci za ravnanje z odpadno embalažo niso bili dolžni skleniti pogodbe z DROE. Izjema je bila določena v 27. členu Uredbe, ki je pod tam določenimi pogoji dopuščala samostojno prevzemanje tiste odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za mešano odpadno embalažo, izločeno iz mešanih komunalnih odpadkov, ta izjema za obravnavano zadevo ni relevantna. Naslednja izjema je bila določena v prvem odstavku 36. člena Uredbe, po kateri osebam iz prvega odstavka 25. člena in končnemu uporabniku iz 34. člena te uredbe ne glede na določbe od 25. do 34. člena te uredbe, ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če letna količina embalaže ne presega 15.000 kg.

23. Peti odstavek 19. člena Uredbe je določal, da če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več DROE, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za tekoče koledarsko leto določi Vlada s sklepom do 30. junija tekočega koledarskega leta po metodologiji iz priloge 2B, ki je sestavni del te uredbe. Sklep iz prejšnjega stavka se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz priloge 2B je razvidno, da se delež izračuna kot količnik med maso embalaže posameznega embalažnega materiala, za katero je posamezna DROE zagotavljala ravnanje in skupno maso embalaže, za katero so zagotavljale ravnanje vse družbe z odpadno embalažo. Iz tega izhaja, kot je sodišče pojasnilo že v sodbi I U 260/2018, da deleži, ki so določeni s sklepom Vlade, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže, ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO6. Tako izračunan delež ni v nasprotju z zakonom in niti Direktivo o odpadkih. V obravnavani zadevi pa ni relevantno, ali je Sklep, ki ga določa, splošni ali posamični upravni akt. Zato sodišče ugovora s tem v zvezi ne obravnava.

24. Iz povedanega izhaja, da v času veljavnosti Uredbe ni veljala obveznost PRO za vse proizvajalce v tej zadevi obravnavanih izdelkov PRO (embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže in pridobitelji embalaže) oziroma iz njih nastalih odpadkov (mešana odpadna embalaža), ker jo je Uredba izrecno izključila. To pomeni, da vsi proizvajalci niso bili dolžni pooblastiti DROE, da ravna z odpadki, nastalimi iz njihovih proizvodov. Posledično teh proizvajalcev niso bremenile organizacijske in finančne obveznosti ravnanja z MOE. Hkrati pa je drugi odstavek 19. člena Uredbe določal, da mora DROE prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno. Prav tako je prvi odstavek 39. člena Uredbe določal, da mora DROE na celotnem območju Republike Slovenije zagotavljati predpisano ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane po uporabi embalaže iz 2. člena te uredbe, razen za tisto odpadno embalažo, za katero je zagotovljeno ravnanje v skladu s 27. členom in 2. točko prvega odstavka 34. člena te uredbe (op. sodišča: gre za individualne sisteme ravnanja z odpadno embalažo).

25. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, pa je že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.7 Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve člena 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista skladna z zakonom in Direktivo, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od IJS prevzame tudi to odpadno embalažo. 26. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi pomembno, ali je toženka obveznost tožnika ugotovila upoštevaje MOE, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, tj. ali je iz skupne količine pri IJS od 1. 1. do 31. 1. 2021 zbrane MOE, od katere mora tožnik prevzeti 20,66%, izključena MOE, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je relevantno, ali je bila celotna količina zbrana v tem mesecu, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100.a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZUIZEOP) in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.

27. Sodišče se s tožnikom strinja, da podatkov o relevantnih količinah MOE ni mogoče preizkusiti. Tako je prvostopenjski organ ugotovil, da je IJS od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021 zbral 140,30 ton ostale odpadne embalaže, s številko odpadka 15 01 06, in 2,04 tone plastične odpadne embalaže, s številko odpadka 15 01 02, pri čemer se opira na izjavo predstavnika IJS, dane na dan inšpekcijskega nadzora (19. 2. 2021). Hkrati je še ugotovil, da je iz evidenc IJS razvidno, da bi moral tožnik v mesecu januarju prevzeti 29,04 ton, v tem obdobju je prevzel 15,4 tone, torej bi moral dodatno prevzeti še 14,37 ton. Iz razlogov ni razvidno, kako je organ obravnaval odpadno embalažo, ki izvira od tistih proizvajalcev, za katere ne velja obveznost PRO, kot tudi, ali je bila celotna količina zbrana v tem mesecu, tj. od 1. 1. do 31. 1. 2021. 28. Sodišče se glede na navedeno obrazložitev izpodbijane odločbe strinja s tožnikom, da je odločitev glede količine MOE na skladišču tako pomanjkljiva, da ne more preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ter obenem ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

29. Zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

30. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez oprave glavne obravnave, tožnika je v postopku zastopala odvetnica, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Ki je veljal od uveljavitve Zakona o interventih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami (ZIURKOE), tj. od 29. 12. 2018 do uveljavitve ZVO-1J, tj. do 31. 12. 2020. 2 So pa dolžne sisteme, ki so bili vzpostavljeni pred 4. julijem 2018, uskladiti z določbo člena 8a direktive do 5. januarja 2023 (člen 8a(7)). 3 Spremenjena z Uredbo 1882/2003, Direktivo 2004/12/ES, Direktivo 2005/20/ES, Uredbo 219/2009, Direktivo komisije 2013/2/EU, Direktivo 2015/720 in Direktivo 2018/852. 4 Glej C-128/09 do C 131/09, C-664/15, tč. 55, 56,57. 5 Ur.l. 84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011, 18/2014, 57/2015, 103/2015, 272016, 35/2017, 60/2018, 84/2018, 49/2020, 61/2020. Uredba o embalaži in odpadni embalaži, Ur.l. 54/21, 208/21, velja od 24. 4. 2021 in se zato v obravnavani zadevi , ki se nanaša na odpadke, zbrane pri IJS od 1.1. do 28. 2. 2021, ne more uporabiti. 6 Glej I U 260/2018, tč. 16. 7 I U 260/2018, tč. 16, I U 1522/2019, tč. 14.