Jedro

Če je prenos nepremičnine na novega lastnika v zemljiški knjigi opravljen preden sta stranki sporazumno razdrli pogodbo, ki je bila podlaga za vpis, ni zakonskega pogoja za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 5.8.1994, s katero je zavrnjen njen zahtevek za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin 759.882,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je na podlagi prodajne pogodbe z dne 29.12.1992 tožnica plačala davek na promet nepremičnin v znesku 795.882,00 SIT in da je bila na podlagi te pogodbe v zemljiški knjigi na napremičnini parc. št. 430, vl.št. 1045 dne 5.3.1993 vknjižena lastninska pravica do 58/100 na tožničino ime. Dne 17.6.1994 pa sta se Občina in tožnica pisno sporazumeli in razdrli navedeno prodajno pogodbo. Sporazumno sta ugotovili, da iz razveljavljene pogodbe nimata nobenih medsebojnih obveznosti in terjatev in se obvezali vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Na navedenih dejanskih ugotovitvah je tožena stranka ugotovila, da je s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 29.12.1992 šlo za odplačni prenos lastninske pravice oziroma odplačni prenos pravice uporabe na nepremičnini oziroma delu nepremičnine v javni lasti, od katerega se plača davek na promet nepremičnin. Ker pa sta pogodbeni stranki sporazumno razdrli navedeno pogodbo dne 17.6.1994, torej potem, ko je bil prenos že opravljen na novega pridobitelja, je tožena stranka zaključila, da ni izpolnjen zakonski pogoj za vračilo plačanega prometnega davka. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da v navedeni zadevi ni sporno dejstvo, da ni bila izdana odločba sodišča o neveljavnosti pogodbe, kar bi predstavljalo drugo zakonsko možnost za vračilo plačanega davka, kakor tudi, da iz predložnih dokazov ne izhaja, da pogodbe ni bilo mogoče izpolniti v celoti ali deloma pred uvedbo sodnega postopka. Ker ni podan noben od razlogov za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin in za vračilo plačanega davka, je tožena stranka pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je pogodbo, ki sta jo sklenili tožeča stranka in Občina in jo je potrdil javni pravobranilec, neveljavna. Res sta jo stranki sami sporazumno razveljavili, vendar zaradi tega, ker je javni tožilec vložil tožbo na ugotovitev ničnosti te pogodbe. Stranki nista mogli zaradi nastajajoče velike gospodarske škode in znanega dolgega teka sodnih postopkov čakati na pravnomočno sodno odločbo. Tožnik opozarja, da je bila pogodba sklenjena z namenom, da tožeča stranka kot gradbena družba obnovi in dogradi Kulturni dom. Ta namen se ni izpolnil, tožeča stranka z deli ni začela in tudi ni mogla izpolniti svojih obveznosti. Izpolnjen je bil samo nebistveni del, to je vknjižba solastninskega deleža tožeče stranke, ki bi morala v objekt vložiti še 36,389.899,00 SIT, kar pa je bilo zaradi neveljavnosti pogodbe nesmiselno in nemogoče. Nezmožnost izpolnitve pogodbe je jasna in evidentna, zato je davek treba vrniti. Tožeča stranka je z občino sklenila pogodbo, odobril jo je pravobranilec, plačala je davek, ki ga je država brez pripomb sprejela, nato pa je tožilstvo vložilo tožbo na neveljavnost pogodbe. Zato je nepošteno, da sedaj država davka ne vrne, čeprav posel ni bil realiziran. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev plačanega davka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane določbe.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 16. člena zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90) ima zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno. Po 3. odstavku citiranega člena ima zavezanec pravico zahtevati, da se mu plačani prometni davek vrne v celoti oziroma ustrezen del, če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti, ali se izpolni samo deloma. V obeh primerih zavezancu ob vračilu prometnega davka ne pripadajo obresti (4. odstavek citiranega člena). V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil na podlagi navedene pogodbe že izveden v zemljiški knjigi vpis lastninske pravice na novega lastnika, to je tožnico in tudi ni sporno dejstvo, da je do sporazumnega razdrtja pogodbe prišlo že po tem vpisu v zemljiško knjigo. Ker je bil torej prenos na tožnico kot novega pridobitelja opravljen na podlagi navedene pogodbe in sta to pogodbo pogodbeni stranki razdrli sporazumno kasneje že po opravljenem zemljiškoknjižnem prenosu, in je s svojo sodbo sodišče ni izreklo za neveljavno, ni podan niti zakonski pogoj iz 2. odstavka niti iz 3. odstavka 16. člena zakona o prometu o davku na promet nepremičnin. Zato je tudi odločitev upravnih organov pravilna.

Tožbene navedbe, ki po vsebini opisujejo okoliščine, ki so privedle do sporazumnega razdrtja pogodbe in zakaj stranki nista čakali na sodno odločitev, so sicer same po sebi prepričljive, ne morejo pa vplivati na odločitev v tej zadevi, ker niso pravno pomembne. Tožnik s trditvijo, da predmetna pogodba ni bila izpolnjena ali da je bila izpolnjena samo deloma, ker je bil pač njen namen obnova in dograditev kulturnega doma, s temi deli pa tožeča stranka ni začela, ni mogel uspeti. Utemeljeno bi uveljavljal vrnitev že plačanega davka le, če bi dokazal, da prenosa na podlagi sklenjene pogodbe ni bilo mogoče opraviti. V obravnavanem primeru pa je prenos na tožnika bil opravljen.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).