Jedro

Namen alternativnega načina prestajanja zaporne kazni s t. i. vikend zaporom je v tem, da se obsojencu omogoči, da nadaljuje z opravljanjem dela oz. z izobraževanjem. Zato kljub temu, da iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 izhaja, da se lahko zapor ob koncu tedna dopusti obsojencu, ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, za izpolnjevanje tega pogoja (zaposlitve ali šolanja) ne zadošča zgolj formalnopravno urejen status, temveč dejansko opravljanje dela oz. izobraževanje.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za predmetni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenca, da se mu kazen zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 16448/2020 z dne 15. 2. 2022, ki je postala pravnomočna 30. 9. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 16448/2020 z dne 27. 9. 2022, izvrši s prestajanjem zapora ob koncu tedna (s t. i. vikend zaporom).

2. Zoper ta sklep se pritožuje obsojenec, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je obsojenec po pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Celju I K 16448/2020 z dne 15. 2. 2022, ki je postala pravnomočna 30. 9. 2022, s katero mu je bila izrečena kazen 5 mesecev zapora zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, najprej 20. 2. 2023 podal predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 5. 5. 2023, pritožbo zoper ta sklep pa je pritožbeno sodišče zavrnilo s sklepom z dne 26. 9. 2023. Obsojenec pa je nato 27. 11. 2023 podal prošnjo za alternativno prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) tj. za t. i. vikend zapor.

5. Sodišče prve stopnje je ob obravnavanju obsojenčevega prošnje najprej vpogledalo v register ZZZS, nato pa opravilo poizvedbe pri podjetju A. A., ... (kjer naj bi po lastnih trditvah bil zaposlen), po prejemu odgovora dne 13. 12. 2023 posredovalo celoten spis v mnenje na ODT Celje. Nato je mnenje ODT Celje posredovalo obsojencu v izjasnitev, pred izdajo izpodbijanega sklepa pa še enkrat z vpogledom v evidenco ZZZS preverilo, ali je obsojenec zaposlen.

6. Po tako izvedenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojenec že na dan 4. 12. 2023 (ko je prvič vpogledalo v register ZZZS) ni bil zaposlen; da je bil zaposlen pri A. od 6. 11. do 14. 11. 2023; da iz elektronskega sporočila direktorja obsojenčevega zadnjega delodajalca A. z dne 13. 12. 2023 izhaja, da so obsojenca odpustili iz krivdnih razlogov, saj ni prihajal na delovno mesto in je bil odjavljen z dnem 14. 11. 2023; da tudi na dan izdaje izpodbojnega sklepa dne 30. 1. 2024, ko je ponovno vpogledalo morebitno zaposlitev obsojenca v register ZZZS, ni razvidno, da bi obsojenec na ta dan bil kjerkoli zaposlen. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji po 1. alineji prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni izkazano zaposlitev na območju RS v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora.

7. Na podlagi dejstva, da je bil obsojenec odjavljen iz zavarovanja pri ZZZS že 14. 11. 2023, prošnjo za alternativni način prestajanja kazni zapora pa je vložil 27. 11. 2023 (več kot 10 dni po odjavi iz zavarovanja), v njej pa še vedno trdil, da je zaposlen, je sodišče prve stopnje sklepalo, da je s tem ponovno poskušal zavajati sodišče, da bi se izognil nastopu zaporne kazni, s tem pa izkazal, da ni osebnostno toliko urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da alternativnega načina izvrševanja zaporne kazni ne bi zlorabil. 8. Obsojenec v pritožbi sam pritrjuje ugotovitvam sodišča, da je z delodajalcem A. sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 6.11. 2023, da je bil prijavljen v zavarovanje pri ZZZS do dne 14. 11. 2023 in da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Ali je bila ta odpoved pogodbe o zaposlitvi neupravičena in izvedena skladno z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1), kot zatrjuje obsojenec v pritožbi, pa ni predmet tega postopka.

9. Namen alternativnega načina prestajanja zaporne kazni s t. i. vikend zaporom je v tem, da se obsojencu omogoči, da nadaljuje z opravljanjem dela oz. z izobraževanjem. Zato kljub temu, da iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 izhaja, da se lahko zapor ob koncu tedna dopusti obsojencu, ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, za izpolnjevanje tega pogoja (zaposlitve ali šolanja) ne zadošča zgolj formalnopravno urejen status, temveč dejansko opravljanje dela oz. izobraževanje. Obsojenec pa v pritožbenih navedbah s sklicevanjem na domnevno neupoštevanje minimalnega zakonskega odpovednega roka, ki v skladu s četrtim odstavkom 94. člena ZDR-1 tudi v primeru krivdne odpovedi pogodbe o zaposlitvi znaša 15 dni (pri čemer pa drugi odstavek 110. člena ZDR-1 določa, da v primeru iz četrte alineje prvega odstavka tega člena tj. če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi), zgolj poskuša izkazati, da je v času podaje predloga za alternativni način prestajanja kazni zapora formalno bil zaposlen oz. da bi mu moral biti priznan status zaposlene osebe, z ničemer pa ne zatrjuje niti ne izkazuje, da naj bi kljub domnevno neupravičeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko opravljal delo pri A. ali pri kateremkoli drugem delodajalcu. Poleg tega pa tudi v primeru, če bi bil v času vložitve predloga za alternativni način prestajanja zapora bil formalno zaposlen, to ne bi zadoščalo za ugoditev predlogu, saj bi moral ta pogoj izpolnjevati v času odločanja o predlogu.

10. Upoštevajoč navedeno pa je tudi nerelevantno dejstvo, da obsojenčev zadnji delodajalec sodišču ni poslal pogodbe o zaposlitvi, s čimer naj bi potrditvah obsojenca zadnji delodajalec poskušal prikriti dejstvo, da je storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč obsojenčevega nekdanjega delodajalca pozvalo, da sporoči, ali je obsojenec zaposlen pri njih in če je, kakšno pogodbo ima sklenjeno, od kdaj - do kdaj in jo sodišču posreduje. Ker je obsojenčev zadnji delodajalec sporočil, da obsojenec pri njih ni več zaposlen, tudi ni mogel in ni bil dolžan posredovati (aktualno) pogodbo o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, pa v predmetnem postopku glede na zgoraj pojasnjeno ni relevantna.

11. Obsojenčeve pritožbene trditve o domnevnih nepravilnostih v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa ne morejo omajati niti pravilnosti sklepanja sodišča prve stopnje, da je s trditvami v prošnji za alternativni način prestajanja zapora glede zaposlitve poskušal zavajati sodišče. Kot je bilo pojasnjeno, je obsojenec prošnjo vložil 27. 11. 2023, kar je več kot 10 dni po tem, ko je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, a je v njej še vedno trdil, da je zaposlen.

12. Glede na to, da je bila potrditvah obsojenčevega nekdanjega delodajalca obsojencu pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnih razlogov, in sicer zaradi neprihajanja na delovno mesto; da tem trditvam obsojenec ni oporekal niti, ko je bil pozvan na izjasnitev o mnenju ODT Celje glede utemeljenosti njegove prošnje, niti jim ne nasprotuje v pritožbi, in glede na to, da niti v pritožbi obsojenec ne navaja razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da za odjavo iz zavarovanja oz. prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne bi vedel, je sklepanje sodišča prve stopnje o poskusu zavajanja sodišča popolnoma utemeljeno, prav tako pa je utemeljen zaključek, da ob navedenem ni mogoče šteti, da bi bil obsojenec toliko osebnostno urejen, da je mogoče pričakovati, da ne bo zlorabil možnosti alternativnega načina prestajanja kazni.

13. Pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo bistvena določila Zakona o kazenskem postopku in da je zaradi zmotnega in nepopolnega dejanskega stanja zmotno zaključilo, da niso podani razlogi za nadomestitev zaporne kazni s t. i. vikend zaporom, so tako neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje ( prvi odstavek 98. člena ZKP ).