Jedro

ZPre-1 ne določa roka za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo (niti sankcije zavrženja v primeru morebitne zamude roka).

Tožena stranka rok za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo izpeljuje iz roka za objavo prevzemne ponudbe, določenega v prvem odstavku 28. člena ZPre-1. Ta rok pa ni prekluzivne narave, saj ZPre-1 ne določa, da po poteku tega roka prevzemne ponudbe ni več mogoče objaviti. Zato mora imeti prevzemnik tudi po poteku 30-dnevnega roka za objavo prevzemne ponudbe možnost vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 350,00 EUR stroškov postopka, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi odločbe do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je 13. 9. 2011 pridobila 94 % delnic ciljne družbe L. T., d. d. (v nadaljevanju L. T.). Po določbi prvega odstavka 12. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) je (bila) dolžna dati prevzemno ponudbo. Njeno zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo za delnice ciljne družbe L. T. z dne 17. 10. 2011 je tožena stranka s sklepom 40201-14/2011-5 z dne 19. 10. 2011 kot prepozno zavrgla. Tožeči stranki je naložila plačilo takse v znesku 400,00 EUR.

2. Tožeča stranka v postopku sodnega varstva izpodbija sklep tožene stranke. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da v treh delovnih dneh od izdaje sodbe izda odločbo, s katero bo tožeči stranki dovolila objavo prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe L. T.. S pripravljalno vlogo z dne 28. 11. 2011 je tožeča stranka 2. točko tožbenega predloga spremenila v delu, ki se nanaša na rok za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo, tako da sedaj predlaga, da se toženi stranki naloži, da dovoljenje za prevzemno ponudbo izda v roku osmih delovnih dni od prejema popolne zahteve tožeče stranke za objavo prevzemne ponudbe. Vrhovnemu sodišču predlaga še, da toženi stranki naloži povrnitev stroškov sodnega postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru Vrhovnemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Tožeča stranka je svoja pravna naziranja dopolnila s pripravljalno vlogo z dne 28. 11. 2011. 5. Tožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je v postopku za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo ugotovila, da je tožeča stranka 17. 9. 2011 objavila prevzemno namero za delnice ciljne družbe in da bi morala prevzemno ponudbo za delnice ciljne družbe objaviti najkasneje do 17. 10. 2011, da ne bi zamudila 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZPre-1. Na podlagi tega je zaključila, da tožeča stranka zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo, ki jo je priporočeno po pošti poslala 17. 10. 2011, tožena stranka pa jo je prejela 18. 10. 2011, ni vložila v predpisanem roku; zato jo je kot prepozno zavrgla.

7. Tak zaključek s tožbo izpodbija tožeča stranka. Navaja, da ZPre-1 ne določa roka, v katerem mora prevzemnik vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo, temveč le rok za objavo prevzemne ponudbe, ki pa ga za zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo ni mogoče uporabiti.

8. V skladu z določbo prvega odstavka 32. člena ZPre-1 mora prevzemnik pred objavo prevzemne ponudbe pridobiti dovoljenje tožene stranke za prevzemno ponudbo. V skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPre-1 mora prevzemno ponudbo objaviti ne prej kot v 10 dneh in ne kasneje kot v 30 dneh od objave prevzemne namere.

9. ZPre-1 ne določa roka za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo (niti sankcije zavrženja v primeru morebitne zamude roka).

10. Tožena stranka rok za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo izpeljuje iz roka za objavo prevzemne ponudbe, določenega v prvem odstavku 28. člena ZPre-1. Ta rok pa ni prekluzivne narave, saj ZPre-1 ne določa, da po poteku tega roka prevzemne ponudbe ni več mogoče objaviti. Zato mora imeti prevzemnik tudi po poteku 30-dnevnega roka za objavo prevzemne ponudbe možnost vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo.

11. Zahteva tožeče stranke za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo, poslana 17. 10. 2011 priporočeno po pošti (kar je sicer v roku 30 dni iz prvega odstavka 28. člena ZPre-1), zato ni prepozna. Tožena stranka je po navedenem zmotno uporabila določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z določbo prvega odstavka 28. člena ZPre-1. 12. Izpodbijani sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pri čemer pa ni bilo pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku naj tožena stranka nadaljuje s postopkom preizkusa, ali so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v zadevi iz prvega odstavka 544. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI).

Odločitev o stroških postopka

13. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) tožeči stranki priznalo povračilo stroškov v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženi stranki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Tožeča stranka je sicer v tožbi priglasila stroške postopka na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in v zvezi s tem navedla, da je ZOdvT kasnejši in hierarhično višji akt od Pravilnika. Zato stoji na stališču, da je treba uporabiti ZOdvT. Slednje pa ne drži. V skladu s Pravilnikom se določa višina povračila stroškov, ki gredo tožniku v primerih, ki jih določa tretji odstavek 25. člena ZUS-1 (1. člen Pravilnika). 5. člen Pravilnika namreč določa, da se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku po tem pravilniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če v postopku nastanejo tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek, in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Pravilnik je torej specialni predpis, ki izključuje uporabo drugih predpisov pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.