Jedro

Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks odloča na podlagi obstoja pogojev, ki jih določa zakon in ki morajo obstojati na dan, ko taksna obveznost nastane. Ker pa taksna obveznost še ni nastala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi tožbe še nima pravne koristi za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je tudi pravilno predlog zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnika z dne 7. 3. 2017 za oprostitev plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa sklicevalo na 3. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.), ki določa, da taksna obveznost nastane, ko je sodna odločba vročena stranki. To sicer pogojno drži, vendar lahko sodišče že ob sami vložitvi tožbe odloča o taksni oprostitvi, saj stranka ob izdaji sodbe ne bo mogla retroaktivno zahtevati oprostitev plačila sodne takse za nazaj. Izpodbijani sklep tudi očitno nasprotuje praksi sodišč, saj je isto sodišče prve stopnje v zadevi opr. št. Pd 128/15 odločilo drugače. V nadaljevanju tožnik utemeljuje, zakaj bi ga sodišče moralo v celoti oprostiti plačila sodnih taks. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnika v celoti oprosti plačila sodnih taks oziroma podrejeno, da ga delno oprosti. Podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno je uporabilo materialno pravo in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. V tej zadevi je tožnik vložil tožbo zoper svojega delodajalca zaradi plačila stroškov prevoza na delo in z dela (potnih stroškov). Gre torej za individualni delovni spor premoženjske narave, pri katerem taksna obveznost nastane, ko je sodna odločba vročena strank, kot je določeno v 3. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1. 6. Na podlagi prvega odstavka 13. člena ZST-1 sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnik ob izdaji sodne odločbe na prvi stopnji ne bo mogel retroaktivno zahtevati oprostitev plačila sodne takse za nazaj, saj vloženi predlog zavezuje sodišče, da o njem odloči najkasneje do konca postopka na prvi stopnji, torej še preden bo taksna obveznost nastala oziroma še preden bi bil izdan nalog za plačilo sodne takse.

7. Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks odloča na podlagi obstoja pogojev, ki jih določa zakon in ki morajo obstojati na dan, ko taksna obveznost nastane. Ker pa taksna obveznost še ni nastala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi tožbe še nima pravne koristi za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je tudi pravilno predlog zavrglo.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo opr. št. Pd 128/2015 in opr. št. Pdp 149/2017. V navedeni zadevi je sodišče prve stopnje in nato tudi pritožbeno sodišče odločalo o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ki je bil vložen 4. 1. 2016 (tega dne je bil zvišan tožbeni zahtevek in bilo zato potrebno plačati razliko sodne takse). Takrat pa je veljal še ZST-1 (Ur. l. RS, št. 63/2013), ki je v prvem odstavku 5. člena določal, da taksna obveznost nastane ob vložitvi tožbe oziroma ob njeni spremembi.

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 353. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je presodilo le o pritožbenih navedbah, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).