Jedro

Tožnica je utemeljeno odstopila od pogodbe, ker toženec ni izpolnil pogodbene obveznosti zavarovati in registrirati vozilo, in ker je brez vednosti in soglasja tožnice sklenil podnajem za predmet leasinga.

Kršitev obveznosti preverjanja kreditne sposobnosti potrošnika iz 8. člena ZPotK-1 ne more pripeljati do ničnosti pogodbe, še posebej ne v konkretnem primeru, glede na opisana ravnanja toženca ob in po sklenitvi pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26701/2016 z dne 22. 3. 2016. Tožencu je naložilo, da tožnici plača 23.494,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje. V presežku za znesek 124,79 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencu pa še naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v znesku 2.223,18 EUR v roku petnajstih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o finančnem leasingu, ki je bila pravno veljavno sklenjena. Tožnica je od pogodbe utemeljeno odstopila, ker toženec ni izpolnil pogodbene obveznosti, da zavaruje in registrira vozilo, kot to določajo splošni pogoji, ki so bili sestavni del leasing pogodbe.

2. Toženec v pritožbi navaja, da je ob vpogledu v vlogo za odobritev financiranja, ki jo je lastnoročno izpolnil in podpisal dne 21. 10. 2014, ugotovil, da je bil na njegovo vlogo po izpolnitvi in po njenem podpisu naknadno v rubriko „drugi prihodki“ vpisan znesek 4.000,00 EUR in pod rubriko „družba“ dopisano "A. A. s.p. 100 %". Toženec ni nikoli videl pogodbenega sodelavca toženke A. P., ki naj bi preveril identifikacijo toženca, kakor tudi ne uslužbenke H. S., ki naj bi preverila ustreznost osebnih podatkov. Pogodbeni sodelavec in uslužbenka sta zlorabila svoj položaj, saj mora vsaka finančna ustanova preveriti identifikacijo stranke, kar pa lahko stori le na način, da se stranka osebno zglasi v finančni ustanovi, kar pa se v konkretnem primeru glede toženca ni zgodilo. Tožnica bi morala oceniti kreditno sposobnost toženca. Pridobiti bi morala informacijo o zadolženosti toženca iz zbirke osebnih podatkov, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja bančništvo. V času sklepanja pogodbe je toženec odplačeval posojilo, najeto v S. d.d. v višini 1.210,00 EUR mesečno, njegova plača pa je bila 560,00 EUR, drugih prihodkov pa ni imel. Zagotovo toženec ni zaslužil 4.000,00 EUR mesečno, kot se navaja v vlogi za odobritev financiranja. Na nepremičnini toženca sta bila vknjižena zemljiškoknjižna dolga za terjatev v višini 367.000,00 EUR in za terjatev v višini 114.500,00 EUR. Toženec ni bil kreditno sposoben, tožnica pa mu je odobrila leasing in v tem delu ponaredila dokument. Priča A. P. je krivo pričal, ko je izpovedal, da se je toženec osebno zglasil na sedežu tožnice in podpisal pogodbo. Toženec se nikoli ni zglasil v poslovnih prostorih pogodbenega dobavitelja tožnice. S pričo S. K., ki je bil prisoten ob podpisovanju vseh listin, je toženec želel dokazati, da nikoli ni videl A. P. in H. S. Toženec je pooblastil M. L. za vožnjo osebnega vozila, ki pa ni plačal zavarovanja, zato je toženec od njega zahteval, da vozilo vrne, ker pa se ni odzival, je zoper njega vložil kazensko ovadbo. Policija je toženca obvestila, da je bilo vozilo najdeno na Madžarskem. Vozilo je bilo zaseženo romunskemu državljanu, kateremu je bilo vozilo vrnjeno, ker je vozilo kupil v dobri veri. Madžarska policija bi morala zaseči ukradeno vozilo, zato je odškodninsko odgovorna. Toženec iz teh razlogov ni pasivno legitimiran, ker ima tožnica odškodninski zahtevek zoper madžarsko policijo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da ji toženec povrne pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu, katere sestavni del so splošni pogoji. Prav tako priznava, da je prepustil uporabo predmeta leasinga (vozilo) M. L., kar pomeni, da je brez vednosti in soglasja tožnice sklenil podnajem za predmet leasinga, kar je v nasprotju z vsebino pogodbe in splošnimi pogoji, s tem, da je na podlagi pogodbenih določb toženec nosil breme nevarnosti odtujitve stvari. Toženec tudi ni izpolnil pogodbenih obveznosti, saj ni zavaroval vozila in ga registriral, ni obvestil tožnice, da sklepa pogodbo za tretjo osebo in da je bilo vozilo po sklenitvi pogodbe ukradeno.

6. Vsa ta ravnanja toženca so pomembna tudi glede ocene utemeljenosti pritožbenih navedb, da bi morala tožnica na podlagi 8. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1) pri sklenitvi pogodbe oceniti kreditno sposobnost toženca kot potrošnika in ker tega ni storila, pogodba o leasingu ni veljavna. Ocena kreditne sposobnosti iz 8. člena ZPotK-1 predstavlja obliko varstva potrošnika pred njegovo (lastno) nepremišljenostjo, vendar morajo biti za to izpolnjeni drugačni pogoji, kot so izkazani v konkretnem primeru. Toženčeva ravnanja so bila zelo malomarna, nepoštena in v očitnem nasprotju s pogodbenimi določbami, zato toženec ne more uživati sodnega varstva, tudi če tožnica ne bi preverila njegove kreditne sposobnosti. V postopku pa je sodišče prve stopnje pravilno poklonilo vero izpovedbama A. P. in H. S. in ne tožencu, kar potrjuje tudi vloga za odobritev kredita, da je tožnica preverila kreditno sposobnost toženca. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da so se podatki o kreditni sposobnosti toženca kasneje dopisovali na vlogo za odobritev kredita in da naj bi zaposlena pri tožnici lažno pričala. Prav nasprotno, glede na ravnanja toženca ob in po sklenitvi leasing pogodbe, se le dodatno izkaže, da njegove trditve v tem delu niso dokazane, zagotovo pa ne z njegovo izpovedbo. Nenazadnje iz sodne prakse izhaja1, da ZPotK-1 ne vsebuje določila, da bi bila pogodba nična v primeru, da kreditodajalec slabo oceni kreditno sposobnost podeljevanja kreditov ali te sploh ne oceni. Tudi v pravni literaturi je sprejeto stališče2, da kršitev obveznosti iz 8. člena ZPotK-1 ne more pripeljati do ničnosti pogodbe, saj se dolžnosti iz 8. člena ZPotK-1 nanašajo na fazo pred sklenitvijo potrošniške kreditne pogodbe, in ne na kreditno pogodbo.

7. Zmotna je pritožbena trditev, da toženec ni pasivno legitimiran, ker je bilo vozilo ukradeno, saj iz pogodbe in splošnih določb izhaja, da toženec nosi rizike, povezane z odtujitvijo stvari. Tožnica je utemeljeno odstopila od pogodbe, ker toženec ni izpolnil pogodbene obveznosti in ni zavaroval in registriral vozila, hkrati pa je kršil tudi druge pogodbene določbe, kar le dodatno potrjuje, da ni nobenega razloga, da bi bil oproščen plačila, kot ga uveljavlja v tem postopku tožnica na podlagi pogodbenih določb, če pride do odstopa od pogodbe, za katerega je odgovoren toženec.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče je tožencu pojasnilo razloge, zaradi katerih njegovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2017 ni upoštevalo, prav tako pa tudi ne njegovih dokaznih predlogov, da se zasliši V. K in S. K., saj je toženec ta dejstva in dokaze navajal oziroma predlagal po prvem naroku, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

10. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, glede na vsebinske razloge, s katerimi je tožnica utemeljevala, da je pritožba neutemeljena, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej VSL sodba III Cp 2692/2014. 2 Glej tudi dr. Marko Brus: Evropsko in slovensko pravo potrošniške kreditne pogodbe, Podjetje in Delo, št. 6-7/2012.