Jedro

Z nakupnimi boni je bilo mogoče trgovati na borzi le do zapadlosti blagajniških zapisov, nato pa ne več, saj jih je borza umaknila iz prodaje. Za vrednost nakupnih bonov tudi ni garantirala Banka Slovenije kot izdajatelj blagajniških zapisov z nakupnimi boni, saj je bila njena dolžnost, da ob zapadlosti izplača prinosniku le vrednost blagajniških zapisov z obrestmi.

Tožnica je vedela, da posel predstavlja tveganje in je tveganje sprejela. Toženki ni mogoče očitati neskrbnosti pri izvrševanju naročila. Toženka je ravnala tako kot s svojimi sredstvi, ki jih je prav tako izgubila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 12.810,88 EUR s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 1.532,88 EUR z obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali jo razveljavi in po potrebi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, poleg tega pa obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno in popolno ugotovilo vseh odločilnih dejstev, napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka izpolnila obveznosti po ustno dogovorjeni pogodbi je nepravilna, saj bi v primeru, če bi takšna ugotovitev bila pravilna, tožnica od toženke prejela več, kot je vložila. Tožnica pa od tožene stranke do danes ni prejela ničesar in sicer ne angažiranih denarnih sredstev in tudi ne njihovih donosov. Po mnenju pritožnice ni izkazano, da bi si toženka prizadevala za končni uspeh in da je ravnala z ustrezno skrbnostjo. Razlogov, ki bi osvetlili prizadevanja tožene stranke za končni uspeh in o njenem skrbnem ravnanju, sodba nima. Neizražena aktivnost toženke in ležerna pojasnila nista postulata prizadevanja za uspeh in izkazano skrbnost, zlasti glede na velike vsote denarja, s katerimi je upravljala toženka. Po mnenju tožnice tožena stranka tudi ni dokazala svoje trditve, da je ves denar tožeče stranke izgubljen, ker nakupnih bonov pred zapadlostjo ni bilo mogoče prodati. Tožnica že v tožbenih navedbah izraža dvom, da so prav njeni vrednostni papirji, ki naj bi jih zanjo kupila toženka, propadli in meni, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje pri odločitvi tudi ni upoštevalo ugotovitev sodnega izvedenca finančne stroke. Če je menilo, da izvedeniško mnenje ni popolno, bi moralo slediti predlogu tožene stranke za postavitev drugega izvedenca ali pa zahtevati dopolnitev izvedeniškega mnenja. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da so poleg tožnice še druge fizične osebe toženki izročale gotovino oziroma jo polagale na njen račun v njenem imenu, tako da ni mogoče točno in verodostojno ugotoviti dejanskega lastnika gotovinskih plačil kot tudi ne vrste in količine nakupa in prodaje nakupnih bonov za posamezno fizično osebo. Denarna sredstva različnih fizičnih oseb na trgovalnem računu tožene stranke so se pomešala, tako da je pravzaprav nemogoče ugotoviti, čigave nakupne bone je toženka dne 13.4.1999 prodala. Nadalje pritožnica graja ravnanje prvostopnega sodišča, ko ni razčistilo usode podanih številnih kazenskih ovadb zoper toženo stranko in v tej smeri ni izvedlo predlaganih dokazov. Zadevo pa bi lahko sodišče obravnavalo tudi z vidika druge pravne kvalifikacije, z vidika določb ZOR-a o odškodninski obveznosti v smislu 262. do 269. člena ZOR, ki govorijo o odgovornosti za škodo zaradi neizpolnitve dogovorjene obveznosti. Pritožnica je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka v letih 1997 in 1998 zaposlena v S. b.. Ukvarjala se je s trgovanjem z vrednostnimi papirji na borzi preko trgovalnega računa, ki ga je imela pri B. h. C. d.o.o. S trgovanjem je imela dobre finančne donose. Ko je s tem seznanila tožnico, ki je bila vse do leta 2000 njena dobra prijateljica, se je tudi ona odločila za vlaganje, saj kot je sama rekla, je potrebovala denar za obnovo strehe. Toženka je v tistem času trgovala z nakupnimi boni blagajniških zapisov Banke Slovenije. Prvi nakup nakupnih bonov blagajniškega zapisa NBS7 je prinesel dobiček, kar je tožnico ohrabrilo, da je tako vložek (670.000,00 SIT) kot zaslužek, skupaj 923.724,00 SIT, namenila za nakup novih bonov blagajniškega zapisa serije NBS8. Vendar pa tedaj ni bilo več sreče, saj je vrednost nakupnega bona padala, zato je tožnica izgubila vsa vložena sredstva. Enako se je zgodilo z vloženim denarjem za nakup nakupnih bonov blagajniških zapisov NBS9 in NBS10 v letu 1998. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, da je toženka trgovala z denarjem tožnice preko svojega trgovalnega računa pri borznoposredniški hiši in za račun tožnice po njenem naročilu. Tožnica je toženki zaupala, verjela je, da bo oplemenitila svoja denarna sredstva relativno hitro in z visokimi donosi, kar se je prvič tudi zgodilo, saj je samo v štirih mesecih dosegla 27 % donos. Tožnica ima srednjo izobrazbo, tedaj je bila zaposlena na D. e. S., zato ni mogoče govoriti, da bi bila naivna in nevedna oseba. Morala je vedeti, da trgovanje z vrednostnimi papirji lahko prinese dobiček, lahko pa tudi izgubo. Tečaj nakupnih bonov je lahko spremljala preko sredstev javnega obveščanja, s toženko kot svojo prijateljico je bila v vsakodnevnih stikih. Njeno naročilo je bilo, da z njenim denarjem posluje tako kot s svojim, kar je toženka tudi storila, saj tudi svojih nakupnih bonov, ki jih je prav tako kupila z izposojenim denarjem, ni prodala. Ocenila je namreč, da bo vrednost narasla proti koncu zapadlosti blagajniških zapisov, kar se je pred tem dogajalo. Ob zapadlosti blagajniških zapisov serije NB8 in 9 pa se to ni zgodilo, saj je vrednost močno padla in se ni več dvignila. Zaradi izredno nizke cene se toženka ni odločila za prodajo, kar je imelo za posledico izgubo vloženega denarja. Z nakupnimi boni je bilo namreč mogoče trgovati na borzi le do zapadlosti blagajniških zapisov, nato pa ne več, saj jih je borza umaknila iz prodaje. Za vrednost nakupnih bonov tudi ni garantirala Banka Slovenije kot izdajatelj blagajniških zapisov z nakupnimi boni, saj je bila njena dolžnost, da ob zapadlosti izplača prinosniku le vrednost blagajniških zapisov z obrestmi (glej členi 36 do 40 Zakona o vrednostnih papirjih, Ur. l. SFRJ, št. 64/89 in sklepa Banke Slovenije o 9. in 10. izdaji blagajniških zapisov Banke Slovenije z nakupnim bonom, Ur. l. RS, št. 37/98 in 77/98). Izdajatelj blagajniških zapisov je imetnikom nakupnih bonov, ki so bili ločljivi od blagajniškega zapisa kot vrednostnega papirja, omogočil le popuste pri nakupu blagajniških zapisov in nič drugega. Blagajniške zapise, ki jih je izdajala Banka Slovenije, so lahko vpisovale le banke v svojem imenu in za svoj račun ter v svojem imenu in za račun drugih domačih pravnih ali fizičnih oseb. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženka preko kakšne poslovne banke kupila blagajniške zapise, zato ob zapadlosti ni bilo pričakovati izplačila vplačanega denarja z obrestmi. Ker pa je bilo trgovanje z nakupnimi boni na borzi neuspešno, saj so praktično izgubili vso vrednost, po zapadlosti blagajniškega zapisa pa jih je borza umaknila s trga, je jasno, da so vsi vlagatelji, ki so vložili sredstva v nakup nakupnih bonov, vložena sredstva izgubili. Takšen potek dogajanja so pojasnile tudi vse zaslišane priče (A. Ž. K., D. N., R.M., K. R. R., T. V., P. J.), ki so enako kot tožnica vložili svoja sredstva preko toženke. Ker je vlaganje v nakup vrednostnih papirjev vedno tvegano, zlasti če naj bi šlo za velike donose, je povsem jasno, da toženka tožnici ni mogla garantirati uspeha. Sama tudi ni mogla storiti nič drugega, kot da je spremljala tečaj nakupnih bonov na borzi in se odločala o prodaji ali ne. Tako je tudi ravnala, saj je bila v vsakodnevnih stikih s tožnico, posvetovala se je s sodelavcem A. L., ki je bil trgovanja z vrednostnimi papirji bolj vešč kot ona. Če ni sprejela odločitve o prodaji nakupnih bonov, dokler so imeli vsaj še nekaj vrednosti, njenega ravnanja ni mogoče oceniti kot nestrokovnega in neskrbnega. Takšno odločitev bi prav gotovo sprejela, če bi vedela, da vrednost ne bo več narasla, čeprav je bil njen in tudi tožničin cilj, da vložena sredstva povečata. Očitki pritožnice, da toženka ni izpolnila svoje obveznosti po dogovoru, ker tožnici ni vrnila vloženega denarja, oplemenitenega z donosi od vrednostnih papirjev, so glede na navedene ugotovitve prvostopnega sodišča neutemeljeni, saj toženka takšne obveznosti ni nikoli prevzela.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno kvalificiralo obravnavano sporno razmerje kot mandatno pogodbo v smislu določb 749. člena in naslednjih Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je sporno razmerje nastalo v času veljavnosti ZOR. Z razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tožnica je vedela, da posel predstavlja tveganje in je tveganje sprejela. Toženki ni mogoče očitati neskrbnosti pri izvrševanju naročila. Toženka je ravnala tako kot s svojimi sredstvi, ki jih je prav tako izgubila. Pritožničini očitki, da ni izkazano, da naj bi prav vrednostni papirji, ki jih je toženka kupila po tožničinem naročilu, propadli, so neutemeljeni. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da je toženka v letih 1997 in 1998 trgovala le z nakupnimi boni blagajniških zapisov Banke Slovenije in ne s kakšnimi drugimi vrednostnimi papirji, s čimer je bila tožnica seznanjena. Delnice L. in K., ki v tistem času kratkoročno niso bile visoko donosne, je v letu 1999 preko svojega trgovalnega računa kupila za soseda in jih kmalu zatem tudi prodala ter mu izročila denar. Ker pa je nakupna vrednost bonov drastično padala, se ni odločila za prodajo, ker je računala na rast, kar pa se ni zgodilo, zato so tako pravdni stranki kot ostali vlagatelji vloženi denar izgubili, saj so bili nakupni boni po zapadlosti blagajniških zapisov umaknjeni iz trgovanja. Drugačen zaključek ne sledi niti iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca finančne stroke. Izvedeniško mnenje je tudi po presoji pritožbenega sodišča nekoliko nejasno. Ker pa odgovori na vprašanja, kaj pomeni nakupni bon, kako se z njim trguje in kakšna je njegova usoda po zapadlosti blagajniškega zapisa kot temeljnega vrednostnega papirja, predstavljajo pravna in ne strokovna vprašanja, na katera ne bi moglo ustrezno odgovoriti sodišče, pritožbeno sodišče ocenjuje postopanje prvostopnega sodišča, ko ni več v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju, kot pravilno. Nenazadnje pa nobena od strank ni predlagala izvedbe dokaza z drugim izvedencem. Nasprotna trditev pritožnice je protispisna, saj se je toženka na zadnji obravnavi izrecno protivila izvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke in ne drži, da bi ga predlagala.

Tožnica ni trdila, da bi bila toženka prav zaradi posla, ki ga je opravila po naročilu tožnice, pravnomočno obsojena. O tem tudi ni predložila nobenega dokaza. Toženka je bila pravnomočno obsojena le zaradi dejanja na škodo D. G., vendar je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je denar zadržala zase. V primeru tožnice pa to ni bilo ugotovljeno niti v tem postopku, zato je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Tožnica ni zatrjevala elementov poslovne odškodninske odgovornosti v smislu določb 262. do 269. člena ZOR, zato te pritožbene navedbe predstavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče po določbi 1. odst. 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Ob upoštevanju okoliščin, da je toženka ravnala po naročilu tožnice, le uspeh je izostal, vendar ne iz razlogov, za katere bi lahko odgovarjala, tudi ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja toženke v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti po sklenjenem dogovoru s tožnico.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče pa ni našlo nasprotij med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o zaslišanjih ter samimi listinami in zapisniki. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odst. 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške v skladu z določbo 1. odst. 154. člena ZPP nosi sama, saj s pritožbo ni uspela.