Za nastanek in obstoj obveznosti za plačilo zamudnih obresti je odločilno, ali je nastala oziroma ali še obstaja glavna obveznost, glede katere je dolžnik v zamudi. Če je glavna obveznost odpuščena, so odpuščene tudi morebitne zamudne obresti od te obveznosti. In obratno, če odpust obveznosti na glavni dolg ni učinkoval, je jasno, da so v primeru zamude poleg glavne obveznosti (še naprej) dolgovane tudi zamudne obresti.
Davčni organ s plačilom davčnega zavezanca sicer zapre terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navede v plačilnem nalogu, vendar pa znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Z izpodbijanim sklepom št. DT 4934-93675/2020-1 z dne 7. 10. 2020 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) sklenila, da se zoper dolžnika (v nadaljevanju tožnik) opravi davčna izvršba obveznosti, ki na dan 7. 10. 2020 zajema glavnico v višini 1.845,57 EUR, 346,39 EUR zamudnih obresti in 10,00 EUR stroškov sklepa, skupaj torej 2.201,96 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od 8. 10. 2020 do dneva plačila (1. točka izreka). Tožnikovemu delodajalcu je naložila, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem tožnikovih denarnih prejemkov, vključno z njihovim povečanjem po vročitvi sklepa, določila je omejitve rubeža in način nakazila zarubljenih denarnih prejemkov na podračun davčnega organa, sestavila tabelo 51 izvršilnih naslovov z dnevom datuma izvršljivosti ter delodajalcu prepovedala izplačilo zarubljenega dela denarnih prejemkov tožniku (2., 3., 4. in 5. točka izreka). Odločila je še, da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (6. točka izreka) in da pritožba ter ugovor delodajalca ne zadržita izvršitve sklepa o izvršbi (7. in 8. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da knjigovodska evidenca davčnega organa izkazuje, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so razvidne iz izreka, zato je treba po 143. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zoper njega začeti davčno izvršbo. Davčni organ je še opredelil omejitve davčne izvršbe (159. in 160. člen ZDavP-2) ter pojasnil pravno podlago za odločitev glede izterjave in teka zamudnih obresti (prvi in četrti odstavek 96. člena ZDavP-2, 31. člena ZDavP-1). Pojasnil je še vrstni red poplačila davčnih obveznosti, če izterjani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, in da zavezanec za davek v postopku davčne izvršbe ne more vplivati na vrstni red poplačila (93. člen ZDavP-2).
2.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Toženka je pojasnila, da iz tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa (str. 2-5) izhaja, da se poleg stroškov izpodbijanega sklepa in predhodno izdanega sklepa (zap. št. 1 in 2) tožnika terja za dolg iz naslova prispevkov za socialno varnost na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ in na podlagi obračunov davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja - REK-1, in sicer za mesece januar 2017 (datum izvršljivosti 21. 2. 2017), februar, julij in avgust 2017 (datum izvršljivosti 21. 9. 2017). Nadalje se ga terja za obveznosti iz naslova za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2017 (datum izvršljivosti 20. 6. 2017 in 19. 9. 2017, zap. št. 39 in 45), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijani sklep ima po presoji toženke vse zahtevane sestavine iz 151. člena ZDavP-2, saj je iz izreka sklepa razvidno, katere tožnikove obveznosti se izterjujejo, navedeni so izvršilni naslovi za posamezno obveznost z datumom izvršljivosti kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Toženka zavrne tožnikovo tezo, da je pravnomočen sklep o odpustu obveznosti, ki je bil tožniku izdan v postopku osebnega stečaja, zajemal tudi zamudne obresti in stroške postopka davčne izvršbe, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom. Pojasni, da so stroški izdaje izpodbijanega sklepa in sklepa z dne 18. 8. 2020 nastali po zaključku postopka osebnega stečaja, zato odpust obveznosti nanje ne more učinkovati. Obresti pa so po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, zato že iz tega razloga delijo usodo glavnice, od katere so obračunane. Ker se terjajo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so nastale pred začetkom postopka osebnega stečaja nad tožnikom in se kot take štejejo za prednostne terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, ni razumnega razloga, da ne bi istega statusa imele tudi zamudne obresti od takih prednostnih terjatev. Sodba Upravnega sodišča I U 2386/2017 z dne 22. 5. 2018 naj bi pomenila odmik od sicer ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča, po kateri odpust obveznosti ne učinkuje na zamudne obresti od prednostnih terjatev.
3.Glede ugovora, da je tožnik terjane obveznosti že poravnal s plačili v letu 2017, toženka v odločbi obrazloži, da sicer drži, da je tožnik vsako plačilo v letu 2017 izrecno specificiral, vendar kljub temu ne more sam določati vrstnega reda znotraj posamezne vrste davka, da bi dosegel prednostno poravnavo pozneje dospele obveznosti te vrste davka. Pri posameznem plačilu se namreč po 93. členu ZDavP-2 vedno poravnajo prej dospele oziroma starejše obveznosti. Iz knjigovodske evidence prvostopenjskega davčnega organa izhaja, da so bila vsa tožnikova plačila evidentirana in pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tudi upoštevana. Na podlagi podatkov iz spisa zadeve, v katerem so izpisi vseh plačil, za katera je tožnik predložil potrdila o plačilu in tistih, za katera priloženih potrdil ni, je toženka pripravila tabelo, iz katere je razvidno, kaj se je pokrivalo s posameznim plačilom (str. 4-7 odločbe toženke). Toženka je pritrdila tožniku, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako so se upoštevala plačila, vendar izpodbijani sklep davčnega organa kljub temu vsebuje vse predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Dejansko stanje dolga po posameznih kontih je sicer razvidno tudi iz e-kartic, v katere ima tožnik vpogled, s stanjem dolga pa je bil seznanjen tudi v postopku osebnega stečaja, v katerem prav tako ni uspel izpodbiti domneve, da ima za leta 2014, 2015 in 2016 plačane vse prispevke.
4.Zoper sklep o davčni izvršbi tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil z Oklicem o začetku postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 3051/2016 z dne 1. 3. 2017 nad njim začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 23. 5. 2020. S sklepom o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 3051/2016 z dne 9. 1. 2020, ki je postal pravnomočen 28. 1. 2020, so bile tožniku odpuščene obveznosti, pri čemer odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika (tožnika), ki so nastale do 1. 3. 2017, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), tj. za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP ter za terjatve, naštete v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Ker so bile tožniku s sklepom o odpustu obveznosti odpuščene vse terjatve upnikov, razen navedenih izjem iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, je sklep o davčni izvršbi v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti in stroškov postopka, nezakonit in nepravilen. Stroški postopka v znesku 10,00 EUR in zamudne obresti v znesku 346,39 EUR, ki so navedeni v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa in dodatno specificirani v razpredelnici iz 4. točke izreka pri vsakem posamičnem izvršilnem naslovu, v skladu z ZFPPIPP in sodno prakso Upravnega sodišča RS (npr. sodba I U 2386/2017-9 z dne 22. 5. 2018) ne spadajo med prednostne terjatve, zato nanje sklep o odpustu obveznosti učinkuje. Iz prvega in drugega odstavka 21. člena ter drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP naj ne bi izhajalo, da so prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, tudi terjatve iz naslova zamudnih obresti zaradi neplačila prednostnih terjatev. Namen instituta odpusta obveznosti v stečajnem postopku je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja. Pri razlagi 21., 390. in 408. člena ZFPPIPP je tako po tožnikovem mnenju treba izhajati iz jezikovne in namenske razlage. Da odpust obveznosti ne učinkuje tudi na zamudne obresti in stroške postopka, naj ne bi izhajalo niti iz sklepa o odpustu obveznosti.
5.Tožnik navaja, da toženka ni upoštevala, da je obveznosti, ki so postale izvršljive med 1. 1. 2017 in vključno 31. 8. 2017 in so predmet izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, že poravnal. Tožbi prilaga 43 potrdil o plačilih in pojasnjuje, da z vsemi potrdili ne razpolaga več, zagotovo pa s podatki o plačilih razpolaga toženka. Sodišče je stečajni postopek nad njim kljub temu začelo, toženka pa kljub odpustu obveznosti od njega terja bodisi že plačane bodisi odpisane zneske (obresti, stroški). Ob plačilih naj bi izrecno specificiral, kaj plačuje, zato naj ne bi bilo podlage, da se je poravnavala oziroma zapirala najstarejša terjatev. Tožnik še navaja, da je toženka v pritožbenem postopku sicer pripravila tabelo, ki naj bi izkazovala, kako so se pokrivala posamezna plačila, a naj ne bi dokazala, da je v tem obdobju še vedno obstajal tožnikov dolg, saj e-kartice ni predložila niti v odločbi tega ni obrazložila. Tožnik poudarja, da je določena plačila izvajal tudi v teh obdobjih in prilaga potrdila o plačilih, toženka pa zoper tožnika vodi postopek tudi za obdobje od 16. 2. 2018 do 14. 12. 2018. Toženka naj tožnika s podatki iz e-kartic, ki jih je pridobila med pritožbenim postopkom, ne bi seznanila, zato naj se do teh podatkov ne bi mogel opredeliti in v zvezi s tem predlagati dodatnih dokazov. Zato se na dodatne dokaze (potrdila o plačilih in vpogled v upravna spisa št. DT 4934-65679/2020-1 in DT 4934-65681/2020) sklicuje šele v tožbi. Tožnik še navaja, da bi lahko toženka ob smiselni uporabi 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločila šele po ustni obravnavi, na kateri bi tožnika seznanila s podatki, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti. Ker ustne obravnave ni opravila, je tožniku kršila pravico do izjave (9. člen ZUP). Tožnik zato predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo toženke odpravi ter zadevo vrne davčnemu organu v nov postopek. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.
Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanih upravnih aktov. Poudarja, da so v tabelo, ki jo je pripravila, vneseni le podatki, ki so razvidni iz izpisov izravnanih postavk posameznega plačila, ki so v spisu zadeve. Tabelo je pripravila, da je stvar bolj pregledna. Če je želela preveriti te podatke, pa je morala od davčnega organa pridobiti e-kartice, saj sama dostopa do teh evidenc nima. Dostop v svojo knjigovodsko kartico (e-kartico), ki prikazuje podatke v breme in v dobro ter skupni saldo po vseh vrstah davkov (kontih), na katerih so knjiženi poslovni dogodki, ki so podlaga za nastanek davčnih obveznosti, pa ima tožnik, zato lahko ves čas tudi sam spremlja stanje skupnega salda. Očitek tožnika, da ga toženka ni seznanila z naknadno pridobljenimi uradnimi podatki iz e-kartice, naj bi bil zato neutemeljen. Toženka še pojasni, da se vsako posamezno prostovoljno plačilo davčnega zavezanca knjiži na ustrezen konto in tudi v konkretnem primeru so se tožnikova plačila knjižila na konto (zadnji stolpec v tabeli - konto (CA)), ki je bil naveden pri namenu posameznega plačila, vendar pa so se plačila izvajala po vrstnem redu znotraj ene vrste davka, kot je določeno v tretjem odstavku 93. člena ZDavP-2.
K I. točki izreka:
Tožba ni utemeljena.
6.Med strankama ni sporno, da je imel tožnik v obdobju od 20. 5. 1994 do 7. 6. 2018 status samostojnega podjetnika posameznika in da je bil nad tožnikom uveden postopek osebnega stečaja, ki je bil končan s sklepom št. St 3051/2016 z dne 7. 5. 2020, ki je postal pravnomočen 23. 5. 2020. Sporno tudi ni, da je bil v postopku osebnega stečaja izdan Sklep o odpustu obveznosti št. St 3051/2016 z dne 9. 1. 2020, ki je postal pravnomočen 28. 1. 2020, s katerim so bile tožniku odpuščene obveznosti, pri čemer odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do tožnika, ki so nastale do 1. 3. 2017, razen za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena, prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP ter za terjatve, naštete v 1.-5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP (2. točka izreka). S pravnomočnostjo sklepa o odpustu je prenehala upnikova pravica uveljavljati plačilo terjatev, ki so bile odpuščene, v delu, v katerem do pravnomočnosti tega sklepa ni bila plačana, razen terjatev, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso v tem postopku osebnega stečaja v skladu s 410. členom ZFPPIPP (3. točka izreka). Med strankama nadalje ni sporno, da sklep o odpustu obveznosti ni učinkoval na glavnico v višini 1.845,57 EUR, ki se izterjuje z izpodbijanim sklepom o izvršbi.
7.Glede na tožbene navedbe, ki opredeljujejo obseg sodne kontrole, pa v tej zadevi ostaja sporno: (1) Ali sta bili tožniku s sklepom o odpustu obveznosti z dne 9. 1. 2020 odpuščeni obveznost za plačilo zamudnih obresti od neplačanih prednostnih nezavarovanih terjatev in obveznost za plačilo stroškov izvršilnega postopka? in (2) Ali je tožnik obveznosti, ki se izterjujejo z izpodbijanim sklepom o izvršbi, s plačili v letu 2017 že poravnal?
1.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo pregledalo listine upravnega spisa, ki jih kot dokaz v tožbi navaja tožnik, in sicer: izpis iz ePRS za Okrepčevalnico A., A.A., s. p. (A5), izpis podatkov o stečajni zadevi St 3051/2016 (A6), Oklic o začetku postopka osebnega stečaja št. St 3051/2016 z dne 1. 3. 2017 (A7), Sklep o odpustu obveznosti št. St 3051/2016 z dne 9. 1. 2020 (A8), Sklep o končanju postopka osebnega stečaja št. St 3051/2016 z dne 7. 5. 2020 (A9), pritožbo dolžnika z dne 27. 3. 2017 (A11) in 43 potrdil o plačilu - UPN nalogov (A12-A21) ter ostale listine upravnega spisa, ki ga je v dokazne namene predložila toženka.
2.Sodišče je zaslišalo tudi tožnika, s čimer je v skladu z zakonskimi pooblastili (druga alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo postopkovno kršitev, ki jo je storila toženka v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tožnik je namreč svoje zaslišanje predlagal že v pritožbi (prej ga ni mogel predlagati, saj je bil o tem, da zoper njega teče davčna izvršba, seznanjen s prejemom sklepa o davčni izvršbi), toženka pa predlaganega zaslišanja ni niti izvedla niti obrazložila, zakaj meni, da predlaganega dokaza ni treba izvesti. S tem je po presoji sodišča kršila načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki je izraz načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki med drugim varuje tudi pravico do dokaza. Ker je tožnik svoje zaslišanje ponovno predlagal v tožbi, na glavni obravnavi pa na poziv sodišča dodatno navedel, da želi, da se ga zasliši v zvezi z dejstvom, ali je v stečajnem postopku ali katerem koli drugem postopku z izjavo pripoznal dolg, je sodišče dokaz dopustilo in samo izvedlo predlagano zaslišanje tožnika.
3.Sodišče je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za vpogled v upravna spisa št. DT 4934-65679/2020-1 in DT 4934-65681/2020, saj dejstvo, da toženka zoper tožnika vodi tudi postopek za obdobje od 16. 2. 2008 do 14. 12. 2018, ki naj bi ga izkazovali podatki navedenih upravnih spisov, med strankama ni sporno. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da davčni organ zoper tožnika vodi več postopkov na različne predmete izvršbe. S sklepom št. DT 4934-65679/2020-1 z dne 18. 8. 2020, zoper katerega tožnik ni vložil pritožbe, se terjajo iste obveznosti kot s sklepom št. DT 4934-65681/2020-1 z dne 18. 8. 2020. Tem pojasnilom tožnik ni ugovarjal. Kaj naj bi se še dodatno ugotovilo s predlaganim vpogledom v upravna spisa, pa tožnik tudi ni pojasnil. Sodišče je nadalje kot prepozen zavrnilo toženkin predlog za vpogled v evidenco izravnanih postavk izkazanih plačil(B1), ki jo je na naroku v spis vložila toženka, in sicer v delu, ki se v upravnem spisu še ne nahaja (52. člen ZUS-1). Kopije sodbe Upravnega sodišča I U 2386/2017, ki jo kot dokaz navaja tožnik, pa sodišče ni obravnavalo kot dokazni predlog, saj gre za vprašanje prava, ki ga sodišče mora poznati.
Glede učinka odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja na zamudne obresti in stroške
Odpust obveznosti stečajnemu dolžniku omogoča, da se pod zakonsko določenimi pogoji reši dolgov, ki so nastali do začetka postopka osebnega stečaja. Vendar pa odpust ne učinkuje na vse obveznosti, ampak zakon določa izjeme. V ZFPPIPP je določeno, na katere obveznosti oziroma dolgove odpust obveznosti učinkuje in na katere ne, na kar je bil tožnik opozorjen tudi v sklepu o odpustu obveznosti. Tožnikovo prepričanje, ki ga je izrazil na zaslišanju, da je bilo z zaključkom osebnega stečaja in odpustom obveznosti "vse urejeno", torej ni bilo realistično.
Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti od neplačane glavnice in stroškov izterjave neplačanih davčnih obveznosti, ker naj bi mu bile te obveznosti odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 2386/2017 z dne 22. 5. 2018, iz katere izhaja, da odpust obveznosti, sprejet v postopku osebnega stečaja, zajema tudi zamudne obresti, nastale zaradi neplačila prednostnih terjatev. Kot je v navedeni sodbi pojasnilo Upravno sodišče, iz prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP nesporno izhaja, da odpust obveznosti učinkuje na vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, razen na terjatve, ki so eksplicitno določene v prvem in drugem odstavku 21. člena, prvem odstavku 390. člena in drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, med katerimi pa ni eksplicitno navedenih zamudnih obresti.
Tako pravno naziranje je po presoji sodišča zmotno in odstopa od sicer ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča, po kateri zamudne obresti kot pripadajoče dajatve po 3. členu ZDavP-2 delijo usodo glavnice, kar pomeni, da jih lahko davčni organ utemeljeno terja, če se nanašajo na obveznosti, ki niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti.
Od davkov (in prispevkov), ki jih zavezanec za davek ni plačal v prepisanem roku, se plačajo zamudne obresti po obrestni meri, kot jo določa zakon, ki ureja predpisano obrestno mero zamudnih obresti (prvi odstavek 96. člena ZDavP-2). Bistvena značilnost zamudnih obresti kot stranskih terjatev glavne obveznosti je njihova akcesornost, tj. odvisnost od glavne terjatve. Zamudne obresti same zase (neodvisno od obstoja glavne obveznosti) ne morejo teči, zato tudi ni potrebe, da bi jih ZFPPIPP v določbah, ki urejajo izjeme od odpusta obveznosti, eksplicitno našteval kot posebno vrsto terjatve. Za nastanek in obstoj obveznosti za plačilo zamudnih obresti je odločilno, ali je nastala oziroma ali še obstaja glavna obveznost, glede katere je dolžnik v zamudi. Če je glavna obveznost odpuščena, so odpuščene tudi morebitne zamudne obresti od te obveznosti. In obratno, če odpust obveznosti na glavni dolg ni učinkoval, je jasno, da so v primeru zamude poleg glavne obveznosti (še naprej) dolgovane tudi zamudne obresti.
Na glavnico obveznosti, ki se izterjujejo v tem postopku, odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja ni učinkoval. Kot je razvidno iz povzetka izvršilnih naslovov v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa, del glavnice zajema obveznosti, nastale po 1. 3. 2017, na katere odpust v konkretnem primeru glede na izrek sklepa o odpustu obveznosti v nobenem primeru ni učinkoval. Preostali del izterjevane glavnice (obveznosti, ki so nastale do 1. 3. 2017) pa se nanaša terjatve, ki spadajo v 6. točko prvega odstavka 21. člena (terjatve iz naslova davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja) in v drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP (terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike), na katere odpust po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP ne učinkuje. Kot pripadajoče dajatve pa enako usodo delijo tudi zamudne obresti od neplačane glavnice. Neutemeljen je torej tožnikov ugovor, da davčni organ z izpodbijanim sklepom o izvršbi ne bi smel terjati zamudnih obresti v višini 346,39 EUR.
Neutemeljena je tudi tožnikova trditev, da je odpust obveznosti učinkoval na terjane stroške postopka v višini 10,00 EUR (izvršilni naslov je naveden v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa pod zap. št. 1). Gre za obveznost, ki je nastala z izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi dne 7. 10. 2020, torej za obveznost ki nedvomno ni nastala do 1. 3. 2017, na katero bi odpust obveznosti glede na vsebino sklepa o odpustu obveznosti lahko učinkoval.
Glede plačila izterjevanih obveznosti in kršitve načela zaslišanja stranke
Tožnik uveljavlja tudi ugovor neobstoja obveznosti, ki se izterjujejo z izpodbijanim sklepom o izvršbi. V zvezi s tem navaja, da toženka ni upoštevala, da je tožnik obveznosti, ki so postale izvršljive med 1. 1. 2017 in vključno 31. 8. 2017, že poravnal. Tožbi prilaga potrdila o plačilih in pojasnjuje, da z vsemi potrdili ne razpolaga več, zagotovo pa s podatki o plačilih razpolaga toženka. Ob plačilih naj bi izrecno specificiral, kaj plačuje, zato naj ne bi bilo podlage, da se je poravnavala oziroma zapirala najstarejša terjatev.
Med strankama ni sporno, da je tožnik v letu 2017 izvajal posamezna plačila (tako tista, ki jih izkazujejo predloženi plačilni nalogi, kot še dodatna plačila z dne 16. 8. 2017, ki jih v tabeli v svoji odločbi prikaže toženka). Sporno pa je, ali so bile z navedenimi plačili poravnane prav tiste obveznosti, ki jih je v plačilnih nalogih v rubriki "namen plačila" specificiral tožnik, ali so se navedena plačila utemeljeno uporabila za poplačilo drugih odprtih davčnih terjatev.
Kot je tožniku pojasnila že toženka, je treba glede vrstnega reda poplačil davčnih obveznosti upoštevati 93. člen ZDavP-2 in ne pravil Obligacijskega zakona (OZ), ki veljajo v zasebnopravnih razmerjih.
Če zavezanec za davek pri davčnem organu plačuje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki, po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka (prvi odstavek 93. člena ZDavP-2). Če davki dospejo v plačilo istočasno, vrstni red plačila določi zavezanec za davek. Če zavezanec za davek ne določi vrstnega reda plačila, ga določi davčni organ in pri tem upošteva, da se najprej poravnajo obveznosti, katerih izpolnitev je manj zavarovana (drugi odstavek 93. člena ZDavP-2). Če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: 1. stroški postopka pobiranja davka, 2. obresti, 3. davek, 4. denarne kazni in globe ter stroški tega postopka (tretji odstavek 93. člena ZDavP-2).
Navedeno pravilo pomeni, da davčni organ s plačilom davčnega zavezanca sicer zapre terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navede v plačilnem nalogu, vendar pa znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka.
Glede na navedeno je neutemeljena tožnikova trditev, da davčni organ ni imel podlage, da je s tožnikovimi plačili v letu 2017 pokrival starejše še odprte davčne obveznosti.
Toženka je v zvezi z obstojem tožnikovih obveznosti v pritožbenem postopku, da bi odgovorila na tožnikove pritožbene očitke o plačanih obveznostih, od davčnega organa po uradni dolžnosti pridobila podatke tožnikove e-kartice in na njihovi podlagi pripravila pregledno tabelo s podatki, ki so razvidni iz izpisov izravnanih postavk posameznega plačila. Sodišče pritrjuje tožniku, da bi ga morala toženka z naknadno pridobljenimi uradnimi podatki pred izdajo svoje odločbe seznaniti in mu omogočiti, da se do novega procesnega gradiva opredeli in v zvezi z novo ugotovljenimi dejstvi predlaga morebitne dokaze. Načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki je v upravnem postopku konkretizirano z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP), med drugim zagotavlja tudi pravico do izjavljanja v postopku glede celotnega procesnega gradiva, ki je v upravnem spisu in lahko vpliva na odločitev.
Sodišče poudarja, da za zagotovitev pravice do izjave ne zadošča, da je imel tožnik sicer tudi sam (na splošno) vpogled v svojo e-kartico, ki prikazuje podatke v breme in v dobro ter skupni saldo po vseh vrstah davkov (kontih), in bi lahko ves čas tudi sam spremljal stanje skupnega salda. Da bi lahko tožnik učinkovito uresničil pravico do izjave glede pridobljenih podatkov v konkretnem pritožbenem postopku, bi ga morala toženka predhodno seznaniti najmanj z dejstvom, katere podatke je v zvezi z obravnavanim primerom pridobila iz e-kartice, kaj po njenem mnenju prikazujejo in zakaj so pravno upoštevni za odločitev oziroma do kakšnih zaključkov (ob upoštevanju drugih predloženih dokazov) je na njihovi podlagi prišla. Ker toženka tega ni storila (bodisi pisno bodisi na ustni obravnavi), je tožniku kršila pravico do izjave (9. člen ZUP).
Vendar po presoji sodišča pri tem ne gre za take vrste procesno kršitev, ki je sodišče v upravnem sporu ne bi moglo oziroma smelo odpraviti samo.
Da bi tožniku zagotovilo pravico do izjave v zvezi s podatki, pridobljenimi v pritožbenem postopku, s katerimi je bil tožnik prvič seznanjen šele v odločbi toženke, je sodišče opravilo glavno obravnavo, na kateri je imel tožnik možnost, da se do prikaza poplačil davčnih obveznosti opredeli. Pri obravnavi tožnikovih ugovorov in dokaznih predlogov v upravnem sporu sodišče ni uporabilo prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov (52. člen ZUS-1), v okviru materialnega procesnega vodstva pa ga je tudi spodbudilo, da dokazne predloge ustrezno substancira. Izvedlo je predlagane dokaze, ki so za odločitev relevantni, in zaslišalo tudi tožnika.
Tožnik je v zvezi z neobstojem izterjevanih obveznosti v tožbi navedel le, da ni bilo upoštevano dejstvo, da je tožnik vse obveznosti, ki so predmet izpodbijanega sklepa o izvršbi, poravnal. Iz dokazil o plačilih naj bi jasno izhajalo, da je bila terjatev v celoti pravočasno plačana. Na naroku je navedel še, da nikoli ni pripoznal dolga niti z izjavo niti z drugimi dejanji. V zaslišanju je tožnik še povedal, da je v postopku osebnega stečaja vse vodil odvetnik, da ni bil z ničemer seznanjen in nikoli ni izjavil oziroma priznal, da kaj dolguje. Plačal je, kar mu je bilo rečeno in štel, da je vse urejeno. S temi navedbami in predloženimi dokazi tožnik rezultata upravnega postopka ni spremenil. Nastanek obveznosti, ki se izterjujejo v tem postopku, je davčni organ izkazal z navedbo izvršilnih naslovov v izpodbijanem sklepu. Zakaj obveznosti iz izvršilnih naslovov kljub izvedenim plačilom v letu 2017 še vedno obstojijo, pa je s pripravo tabele in njenimi pojasnili podrobno obrazložila že toženka v svoji odločbi in tudi sodišče v 20. in 21. točki obrazložitve te sodbe.
1.Tožnik je na naroku za glavno obravnavo sicer navedel še, da zakonske določbe o vrstnem redu poplačil dolga toženki ne dajejo podlage, da z izvršenimi plačili pokriva že zastarane obveznosti in izpostavil, da je toženka s plačilom 13. 4. 2011 pokrila obveznost, ki je v plačilo zapadla 17. 6. 2002. Ta tožnikov očitek je presplošen, da bi ga sodišče lahko preverilo. Glede izpostavljene obveznosti iz leta 2002 in plačila iz leta 2011 pa je iz tabele v odločbi toženke razvidno, da navedena obveznost oziroma plačilo nista bila obravnavana v tem postopku, kjer so sporna le plačila iz leta 2017. Tudi toženka je na naroku prepričljivo pojasnila, da plačilo z dne 13. 4. 2011 ni predmet tega postopka, temveč postopka, ki se v zvezi z sklepom o izvršbi št. DT-499-29-511/2020 pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 1031/2022, nadaljnjih ugovorov v smeri poračunavanja zastaranih obveznosti pa tožnik ni podal.
2.Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.
K II. točki izreka:
Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.
-------------------------------
1.Primerjaj na primer sodbe Upravnega sodišča I U 993/2017 z dne 13. 2. 2018, II U 473/2016 z dne 28. 11. 2018, II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019, I U 1633/2019 z dne 7. 10. 2020, I U 1585/2019 z dne 23. 2. 2021, II U 347/2019 z dne 18. 2. 2022, IV U 35/2022 z dne 12. 9. 2024 in IV 48/2022 z dne 17. 9. 2024.
2.Če ni z ZDavP-2 drugače določeno, veljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, tudi za prispevke (druga alineja tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2).
3.Po 6. točki prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP so prednostne terjatve nezavarovane terjatve iz naslova davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili iz 1., 2., 4. in 5. točke prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP, ki se nanašajo na plače oziroma nadomestila plač pred začetkom postopka insolventnosti in po začetku stečajnega postopka do odpovednega roka, neizplačane odpravnine pred začetkom stečajnega postopka in zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani upravitelja.
4.Po drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP so prednostne terjatve nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.
5.Enako velja glede poplačila prispevkov (druga alineja tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2).
6.Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 30/2021 z dne 19. 1. 2022, 16. točko obrazložitve.
7.Glede pomena enakega varstva pravic v upravnem postopku glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča 1/2020 z dne 5. 2 2019, 8. točko obrazložitve.
8.Prav tam, 12. točka obrazložitve.