Jedro

Toženec s trditvijo, da podpis na vročilnici ni njegov, ni podal zadostne trditvene podlage, s katero bi lahko izpodbijal pravilnost vročitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožene stranke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe opr. št. V Ps 2051/2010 z dne 28. 3. 2011 in da se ji vroči zamudno sodbo z dne 28. 3. 2011 in se jo pouči o pravici do pritožbe zoper sodbo v roku 15 dni od vročitve.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil toženec, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da toženec ni trdil, da je bil oče v času sporne vročitve član njegovega gospodinjstva. Kljub temu pa je sodišče prekršilo načelo materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in kar samo od sebe dejansko zaključilo, da je gospodinjstvo obstajalo in (napak) sklepalo, da je bila zato vročitev veljavna. Ravnanje sodišča pomeni tudi kršitev preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1. Namreč sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze in če po tem še vedno ne bi moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (ali je obstajalo skupno gospodinjstvo), bi lahko izvedlo dokaze tudi po uradni dolžnosti in bi lahko zaslišalo toženca in priče in če o njem še ne bi bilo prepričano, pa bi lahko po uradni dolžnosti pribavilo dokazila o skupnem gospodinjstvu iz upravne enote. Če je sodišče menilo, da manjkajo trditve, ali je obstajalo skupno gospodinjstvo in ali je toženec dejansko živel na naslovu A., bi moralo v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) toženca pozvati naj vlogo dopolni, pa tega ni storilo v okviru materialnega vodstva. Sodišče tudi ni upoštevalo zakonske ureditve instituta razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in ni ukrenilo vsega, da bi se dejansko stanje raziskalo. Če ne ve, ali je bila vročitev opravljena po odraslemu članu gospodinjstva, ker stranka te konkretne okoliščine ni navedla, ne more sklepati, da je bila, zgolj zato, ker je šlo za očeta toženca in sta v spornem času imela enako stalno prebivališče. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev določb ZDSS-1. 5. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ), ki predstavlja pravno podlago za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Na podlagi te določbe neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti oziroma pravnomočnosti na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom razveljavi sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. 6. Toženec je v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti zamudne sodbe opr. št. V Ps 2051/2010 z dne 28. 3. 2011 navedel, da vročilnice ni podpisal sam, pač pa njegov oče, ki živi na naslovu A.. To je na naslovu, kamor so se tožencu tekom postopka vročala vsa sodna pisanja. Toženec v predlogu in enako v pritožbi ne zatrjuje, da njegov oče v času vročitve ni bil član skupnega gospodinjstva ali pa tega, da na naslovu, na katerem je bilo pisanje vročeno, dejansko ni prebival. 7. Sodba in druga pisanja, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, se skladno s prvim odstavkom 142. člena ZPP vročajo osebno stranki. V kolikor se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena v zvezi s tretjim odstavkom 142. člena ZPP). S tem se šteje vročitev za opravljeno. Vročitev po 140. členu ZPP namreč učinkuje, ko je pisanje vročeno kateri izmed oseb navedenih v tej določbi in ni bistveno, ali je oseba, ki ji je bilo pisanje vročeno, pisanje dejansko predala naslovniku in kdaj.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec s trditvijo, da podpis na vročilnici ni njegov, ni podal zadostne trditvene podlage, s katero bi lahko izpodbijal pravilnost vročitve. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da toženec v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ni ponudil prav nobenega relevantnega dokaza oziroma dokaza, ki bi pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer je bilo dokazno breme na njegovi strani. Posledično je tudi pravilno zaključilo, da iz razloga, ker ne bi v ničemer pripomogli k razjasnitvi zadeve, ni zaslišalo toženca in njegovih staršev.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi pomanjkljive trditve postopati po določbi 108. člena ZPP in upoštevati načelo materialne resnice in preiskovalno načelo. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče, če je ocenilo, da so trditve pomanjkljive, te moralo ugotavljati po uradni dolžnosti. Sodišče lahko po uradni dolžnosti le razveljavi klavzulo pravnomočnosti kadar ugotovi, da je bila pravnomočnost potrjena napačno in da gre za pomoto pri potrditvi klavzule pravnomočnosti (drugi odstavek 42. člena ZIZ). Kadar pa stranka zatrjuje napačno vročitev oziroma dejstvo, ki bi opravičevala razveljavitev takšne klavzule, pa mora ne le zatrjevati dejstva, ampak tudi predlagati dokaze, česar pa toženec ni storil. V pritožbenem postopku izpostavljenim vprašanjem v zvezi s skupnim gospodinjstvom pa že glede na določbo 337. člena ZPP ni mogoče slediti.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.