Jedro

Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno z izjavami, podanimi pri obrambi pravice ali varstva upravičenih koristi, presoje ni mogoče opirati zgolj na jezikoslovne kriterije oziroma jezikoslovno analizo inkriminiranih besed. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je v odločbi Up 345/01 z dne 5. 2. 2004 med drugim zapisalo, da za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi: tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, je mogoče razžaliti - in nasprotno. V isti odločbi je Ustavno sodišče zapisalo, da mora sodišče, ko odloča o koliziji dveh ustavno varovanih pravic, skrbno in obrazloženo pretehtati, koliko je utemeljena omejitev ene pravice (pravice do svobode izražanja) zaradi spoštovanja druge (pravice do časti in dobrega imena). Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, ki jo v kazenskopravnem smislu obravnava 158. člena KZ-1, je treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote in se ne sme izhajati zgolj iz jezikovne razlage posamezne sporne izjave oziroma izjav.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca I.T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec mora povrniti potrebne izdatke obdolžene M.J.K. in potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika odvetnika B.M. in plačati na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M.J.K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP mora zasebni tožilec I.T. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolžene M.J.K. in potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, odvetnika B.M. iz Odvetniške pisarne M. d.o.o. iz M., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo njihova višina znana.

2. Proti taki sodbi se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Pritožbenemu sodišču je še predlagal, da zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca vabi na sejo senata višjega sodišča, ki bo odločal o vloženi pritožbi.

3. Na pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca je zagovornik obdolžene odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zasebnega tožilca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe prvega odstavka 378. člena ZKP o seji obvestilo obdolženo, njenega zagovornika, zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca. Vsi so se seje udeležili, zato jo je pritožbeno sodišče opravilo po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve navedlo, da sodišče ni ugotavljalo objektivne žaljivosti besed "malverzacija" in "rektorjev osebni seksizem" glede na pomen, ki ga imata ti besedi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ), zaradi česar je ni moč preizkusiti. Obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbah prič in med dejanskimi izpovedbami prič, saj priče M.M., M.T.K. in M.A.G. niso navedle, da inkriminirane izjave niso objektivno žaljive; prav nasprotno, navedene priče so potrdile, da imajo inkriminirane besede izrazito negativen pomen po SSKJ. Sodišču prve stopnje pa še očita, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je razsodilo v nasprotju z utečeno sodno prakso, ki izhaja iz k pritožbi priloženih judikatov. Navedenim pritožbenim razlogom pritožbeno sodišče ne more pritrditi, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ne obstaja nasprotje. Sicer pa iz vsebine obrazložitve pritožbe v tej smeri izhaja, da pritožba graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s katero se ne strinja. Na tak način pa obrazlaga, s tem pa tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

7. Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar ne opredeli, v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kršitev storilo. Iz obrazložitve pa izhaja, da ta pritožbeni razlog pritožnik uveljavlja v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo in argumentirano pojasnilo, zakaj izjavam obdolženke, ki sta jih v člankih v časnikih D. in V. zapisala novinarja, ni moč pripisati kriminalnega pomena, zaradi česar je pravilno zaključilo, da dejanji, ki sta predmet obtožbe, nista kaznivi dejanji. Pritožbene navedbe pooblaščenca zasebnega tožilca zato ne morejo ovreči pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe.

9. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero pritožnik ne soglaša in podaja lastno dokazno oceno ter meni, da je obdolženka z inkriminiranima izjavama izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve in se pri tem sklicuje na utečeno sodno prakso, ki jo je pritožbi priložil. Sodišču prve stopnje očita, da je v obrazložitvi sodbe (točka 15) zapisalo, da ni ugotavljalo objektivne žaljivosti besed "malverzacija" in "rektorjev osebni seksizem" glede na pomen, ki ga imajo te besede v SSKJ. Presojo žaljivosti inkriminiranih izjav je prvostopenjsko sodišče v točkah 16, 17 in 18 obrazložitve sodbe oprlo na izpovedbe prič M.T.K., ki je članica V.S.S., torej članica sindikata obdolžene in je kot predstavnica sindikata sodelovala v komisiji, ki je presojala prijavo mobinga in spolnega nadlegovanja v primeru T.L.; priče M.M., predsednika V.S.S., torej obdolženi nadrejenega in priče M.A.G., tudi članice V.S.S., ki naj bi izpovedali, da očitek osebnega seksizma ne more biti objektivno žaljiv. Sodišču prve stopnje pritožba očita, da ni raziskovalo in ugotavljalo ali je bilo rektorjevo ravnanje v izpostavljenih situacijah pravno korektno, niti se ni spuščalo v ugotavljanje, ali je sprejel vse ukrepe, ki mu jih v takih primerih nalaga zakonodaja in akti U. v M.. Pri tem pa sodišče še zapiše, da obdolžena naj ne bi bila seznanjena z ukrepi, ki jih je rektor sprejel v postopku zoper T.L..

V nadaljevanju pritožnik obrazloži pomen inkriminiranih besed po SSKJ in tudi po spletni enciklopediji Wikipedija. Zaključi pa, da je očitek osebnega seksizma zato že sam po sebi objektivno žaljiv, ker se nanaša na posameznika kot na zasebnika in se torej izjava o jasnem in nedvoumnem osebnem seksizmu ni nanašala na delovno mesto rektorja, ki ga je opravljal zasebni tožilec, temveč nanj kot na zasebnika, torej osebno. Pritožba se pri tem še sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 9345/2012 z dne 1. 9. 2016, v kateri se tudi Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi v podobnih primerih obrazložitev odločb redno opira na SSKJ. Pritožba se sklicuje še na izpovedbe tistih prič, ki so jasno izpovedale, da je seksizem izrazito negativna osebnostna lastnost. V zvezi besede malverzacija pa pritožba poudarja pomen te besede, in sicer gre za poneverbo oziroma goljufijo. Zato v tej zvezi pritožba poudarja, da je obdolžena želela zasebnemu tožilcu pripisati nezakonito ravnanje oziroma goljufijo, saj mu je očitala malverzacije z namenom zaobiti zakonske določbe, torej mu je očitala nezakonito ravnanje. Pritožba zaključi, da je iz pritožbenih navedb moč zaključiti, da daje SSKJ inkriminiranim besedam izrazito negativen pomen, tak pomen pa so izrazu dale tudi priče, zato je jasno, da so objektivno žaljive in podane z očitnim namenom zaničevanja, da bi zasebnemu tožilcu pripisalo nezakonito ravnanje.

10. Z navedenimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Že sodišče prve stopnje je izpovedbo zasebnega tožilca z obširnimi in prepričljivimi razlogi zavrnilo. S temi razlogi se povsem strinja pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še:

11. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno z izjavami, podanimi pri obrambi pravice ali varstva upravičenih koristi, presoje ni mogoče opirati zgolj na jezikoslovne kriterije oziroma jezikoslovno analizo inkriminiranih besed. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je v odločbi Up 345/01 z dne 5. 2. 2004 med drugim zapisalo, da za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi: tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, je mogoče razžaliti - in nasprotno. V isti odločbi je Ustavno sodišče zapisalo, da mora sodišče, ko odloča o koliziji dveh ustavno varovanih pravic, skrbno in obrazloženo pretehtati, koliko je utemeljena omejitev ene pravice (pravice do svobode izražanja) zaradi spoštovanja druge (pravice do časti in dobrega imena). Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, ki jo v kazenskopravnem smislu obravnava 158. člena KZ-1, je treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote in se ne sme izhajati zgolj iz jezikovne razlage posamezne sporne izjave oziroma izjav.

12. V ustavnosodni presoji je nadalje sprejeto stališče, da je lahko v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode do izražanja izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča, ne pa napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje, tako odločba Ustavnega sodišča U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, v kateri je Ustavno sodišče med drugim presojalo tudi ustavnost določbe, ki pri kaznivem dejanju razžalitve v določenih okoliščinah izključuje protipravnost. 13. Navedeni pravni standardi narekujejo sodiščem, da presojo po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 sprejemajo po najstrožjih merilih. Ugotovitev, da v ravnanju obdolženke ni bilo namena zaničevanja zasebnega tožilca, sodišče prve stopnje utemeljuje z oceno, da je v danem primeru šlo za resno kritiko rektorjevih potez kot nenazadnje tudi za obrambo pravic članov sindikata. Inkriminirane besede je obdolžena tako izrekla v svojstvu sindikalne zaupnice, zasebnega tožilca pa je tudi jasno in nedvoumno naslavljala kot rektorja univerze in ne kot I.T. v zasebni sferi. Zato tudi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, obdolženka ni imela motiva, da bi bila zaničevalna do I.T., saj med njima ni šlo za nikakršne osebne in zasebne relacije, temveč strogo funkcijske - sindikalne (točki 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno poudarja, da sta tudi novinarja T.K. (D.) in J.C. (V.), ki sta omenjena članka objavila, zaslišana pred sodiščem kot priči povedala, in sicer prvi, da v izjavi besede "malverzacija", ki jo je uporabila obdolžena, ni videl nič spornega, saj je obdolženka nastopila v imenu sindikata, izjavo pa podala v kontekstu takratnega dogajanja na univerzi, J.C. pa je besedo "malverzacija" opisala kot ostro in močno, a je niti sama ni dojela kot dano z namenom zaničevanja, temveč kot resno kritiko, podano s strani sindikata.

Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo, da je obdolžena kot sindikalna zaupnica izrekla oziroma zapisala inkriminirane besede kot objektivno kritiko rektorjevega ravnanja, ki je javna oseba in vodi univerzo, ker je menila, da je bilo ravnanje rektorja v obeh primerih neprimerno, pa je vendarle potrebno še poudariti naslednje:

14. Pritožbeno sodišče je v točki 11 že opozorilo na vsebino odločbe Ustavnega sodišča Up 345/01 z dne 5. 2. 2004, iz katere izhaja, da presoje ali je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno z izjavami, podanimi pri obrambi pravice ali varstva upravičenih koristi, ni moč opirati zgolj na jezikovne kriterije oziroma jezikoslovno analizo ter da mora sodišče pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena upoštevati vse okoliščine primera kot celote. Dejstvo je, da je uslužbenka univerze P.U. prijavila rektorju univerze, torej zasebnemu tožilcu spolno nadlegovanje tajnika univerze T.L. in o čemer je bil zasebni tožilec seznanjen že decembra 2015. Na podlagi te prijave pa ni uporabil neformalnih ukrepov iz Pravilnika o zagotavljanju varovanja dostojanstva, da bi kot oseba na položaju rektorja na splošni ravni komentiral spornost takih dejanj ali jih obsodil kot nedopustna. Ko pa je ustanovljena komisija, ki je obravnavala formalno prijavo U. izdelala poročilo in z njim seznanila rektorja, pa je zasebni tožilec sprejel odločitev o opominu storilcu šele čez šest tednov.

Dejstvo je tudi, da je U. v M. dolgovala zaposlenim plačilo v začetku leta 2016 v višini cca 1,7 milijonov eurov iz naslova prikrajšanj pri plačah. V istem času pa se je pojavilo še vprašanje rektorjevega nadaljevanja delovnega razmerja. Na 18. redni seji upravnega odbora univerze, ko je bila obravnavana ta tematika, je predstavnik pravne službe univerze povedal, da rektor od nje ni zahteval pravnega mnenja o svojem statusu; rektor pa se je skliceval na pravno mnenje zunanjih strokovnjakov, ki si ga je pridobil zase sam, čeprav ga je plačala univerza (cca 12.000,00 EUR). Kot že pred njim sodišče prve stopnje, je s tem zapisom tudi pritožbeno sodišče predstavilo in želelo opozoriti na vse okoliščine primera, kot tudi širše dogajanje na univerzi in v tej zvezi rektorjeva dejanja, ki jih je tudi po mnenju pritožbenega sodišča obdolžena kot sindikalna zaupnica utemeljeno grajala, ne da bi z inkriminiranimi besedami zasebnega tožilca razžalila.

Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in višjih sodišč, na katere se sklicuje pritožba, niso takšne vsebine, da bi vplivale na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Še posebej pa se ni moč sklicevati na sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 34935/2012 z dne 15. 1. 2015, ker je bila ta sodba s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19. 5. 2016 spremenjena tako, da je obdolženega oprostilo obtožbe in je jedro obrazložitve: "Ker izrazi za župana niso bili namenjeni izključno žalitvam oškodovanega B. osebno, temveč v zvezi z dovoljeno kritiko njegovega ravnanja in kritiko izvedenih projektov, je s tem izostal zaničevalni namen. Razen tega kritika ni prekoračila meja še dopustne kritike dela javne politične osebe."

15. Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne (se ne nanašajo na pravno relevantna dejstva), bodisi je nanje odgovorilo že sodišče prve stopnje.

16. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca, uperjena zoper prvostopenjski oprostilni izrek, ni utemeljena.

17. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Ker zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, je dolžan obdolženki povrniti potrebne izdatke obdolženke, kakor tudi potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika. Sodno takso kot strošek pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odmerilo po tar. št. 72222 Taksne tarife v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP.