Jedro

Presoja možnosti vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev je dejansko vprašanje, ki se v vsakem posameznem primeru ugotavlja glede na vsebino samega dokaza. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, pa je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 2979/2016 z dne 14. 4. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen 3 leta zapora in mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter sodne takse, oškodovanko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 2979/2016 z dne 21. 7. 2021 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornika, iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagata, naj zahtevama ugodi in obsojenca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. 4. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovorih na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanih na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj ju Vrhovno sodišče zavrne.

5. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in oba zagovornika, ki sta v izjavah vztrajala pri navedbah iz vloženih zahtev.

B.

_Glede vsebine zahtev za varstvo zakonitosti_

6. Oba vložnika v bistvenem uveljavljata kršitve določb kazenskega postopka: (a) iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave zaradi seznanitve sodišča z dokazom, ki bi moral biti izločen iz spisa. Navajata, da gre za izjavo mladoletne oškodovanke, vsebovano v uradnem zaznamku o zbranih obvestilih, za izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. Martine Brede Žmuc Tomori, ki temelji na izjavi oškodovanke ter jo povzema, in za reprodukcijo teh dokazov v obrazložitvi obtožnice, zaključni besedi tožilstva ter razveljavljeni sodbi sodišča prve stopnje; (b) iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede: motiva oškodovankine rejnice C. C. in razlogov za njene „predsodke“ zoper obsojenca; napačne interpretacije izpovedb posameznih prič; bioloških sledi oškodovanke v osebnem vozilu obsojenčevega sina; obsojenčevih bioloških sledi, najdenih v sinovem osebnem vozilu.

_Povzetek pomembnih dejstev in okoliščin_

7. Policija je v predkazenskem postopku opravila razgovor z mladoletno oškodovanko B. B. (sedaj C.) in o tem sestavila uradni zaznamek o zbranih obvestilih. Po uvedbi preiskave je preiskovalna sodnica odredila izvedenstvo s področja otroške in mladostniške psihiatrije, z nalogo (med drugim) ugotoviti, ali je mladoletna oškodovanka sposobna razumeti pomen pravnega pouka iz drugega odstavka 236. člena ZKP (_list. št. 68 spisa_). Sodna izvedenka dr. Martina Breda Žmuc Tomori je ugotovila, da oškodovanka tega pravnega pouka ni sposobna razumeti, pri izdelavi izvedenskega mnenja pa je razpolagala (med drugim tudi) z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od mladoletne oškodovanke.

8. Sodišče prve stopnje je iz spisa pravnomočno izločilo: (i) uradni zaznamek o zbranih obvestilih od mladoletne oškodovanke, (ii) del kazenske ovadbe, ki vsebuje prepis oškodovankine izjave, in (iii) del psihiatričnega izvedenskega mnenja, ki vsebuje oškodovankino izjavo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po obtožbi, sodbo pa je oprlo (tudi) na izvedensko mnenje sodne izvedenke.

9. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 16. 1. 2019 pritožbi obsojenčevega zagovornika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat, kot odločilno pa je navedlo, da se sodba opira na mnenje izvedenke, ki je bila ves čas seznanjena z vsebino spornega uradnega zaznamka, zaradi česar je nanj svoje izvedensko mnenje tudi delno oprla.

10. V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče iz spisa izločilo tudi psihiatrično izvedensko mnenje za oškodovanko (v celoti) in dopolnitev psihiatričnega izvedenskega mnenja za oškodovanko (v celoti). Predlog za izločitev delov listin, ki vsebujejo reprodukcijo teh dokazov je bil pravnomočno zavrnjen.

11. Postopek je nato izveden in končan pred spremenjenim senatom, ki je obsojenca spoznal za krivega storitve kaznivega dejanja, pri čemer se izpodbijana sodba ne opira na domnevno izjavo oškodovanke ali izvedensko mnenje sodne izvedenke, iz vsebine sodbe pa ni razvidno, da bi se senat z vsebino teh listin seznanil oziroma da bi slednje kakorkoli vplivale na odločitev.

_O kršitvah določb kazenskega postopka: 2. in 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP ter pravica do nepristranskega sodišča (23. člen Ustave)_

12. Oba vložnika se sicer sklicujeta na kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar te kršitve ne konkretizirata in se zato o njej ni moč opredeliti, pri čemer je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da se na vsebino spornih listin sodišči ne opirata. Bistvo obeh vloženih zahtev je torej v zatrjevanju kršitve pravice do nepristranskega sodnika zaradi seznanitve (predsednice) novega razpravljajočega senata z listinami, ki zajemajo vsebino dokazov, ki so bili pravnomočno izločeni iz spisa. S tem vložnika zatrjujeta absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z 2. točko drugega odstavka 39. člena ZKP.

13. ZKP v 2. točki drugega odstavka 39. člena določa, da sodnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi, "če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen) razen, če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev."

14. Merila, po katerem se presoja, ali je podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, je Vrhovno sodišče povzelo v sodbi I Ips 8020/2014-176 z dne 1. 1. 2015. Za izločitev sodnika iz tega razloga zadošča, da gre za dokaz, ki se mora izločiti, ob pogoju, da bi zaradi svoje vsebine lahko vplival na nepristranskost sodnikove odločitve o obtožbi. Kdaj se mora dokaz kot nedovoljen izločiti iz spisov, je določeno v več določbah ZKP, medtem ko je presoja možnosti vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev vedno dejansko vprašanje, ki se v vsakem posameznem primeru ugotavlja glede na vsebino samega dokaza. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, pa je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev.

15. Izpodbijana sodba se opira na: (i) izpovedbo oškodovankine rejnice (sedaj posvojiteljice) in dveh hčera ter drugih zaslišanih prič, (ii) rezultate preiskave mešanice bioloških sledi obsojenca in oškodovanke, najdenih na zadnjem sedežu avtomobila obsojenčevega sina, (iii) mnenje sodne izvedenke za področje otroške in mladostniške psihiatrije, (iv) mnenje in izpovedbo sodnega izvedenca klinične psihologije (oba izvedenca sta bila postavljena v ponovljenem sojenju), in (v) medicinsko dokumentacijo mladoletne oškodovanke.

16. Pri presoji vpliva, ki naj bi ga na odločitev imelo sporno gradivo, je Vrhovno sodišče poleg vsebine dokazov, na katere se izpodbijana sodba dejansko opira, upoštevalo: (i) da se je izvedenka v sporni izjavi opredeljevala o možnosti, da je bila deklica deležna neugodne izkušnje posega v svojo spolnost večkrat in da je dogajanje teklo dalj časa, pri čemer izvedenkina izjava teh izkušenj ne pripisuje obsojenčevemu ravnanju; (ii) da se tožilec v zaključni besedi v prvem sojenju ni skliceval na izvedensko mnenje kot na dokaz, ki bi spolno zlorabo pripisoval obsojencu; in (iii) da je besedilo v razveljavljeni sodbi reprodukcija točno te izjave izvedenke, brez dokaznih sklepov, ki bi oškodovankino izkušnjo pripisovali obsojencu.

17. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ohranjene reprodukcije izločenih dokazov očitno niso takšne narave, da bi vplivale na presojo, ali spolne zlorabe oškodovanke pripisati obsojencu, in da je bilo to vprašanje v ponovljenem postopku dokaznopravno odprto. Na to vprašanje je sodišče v pravnomočni sodbi odgovorilo izključno z opiranjem na druge, nesporne dokaze, ki po presoji Vrhovnega sodišča ne puščajo nobenega dvoma, da bi bila tudi brez sporne vsebine v spisovnem gradivu sprejeta povsem enaka odločitev. Ravnanje sodišč, ki ga razkrivata dokazni postopek in obrazložitev dokazne ocene, je zato skladno z merili pravice do nepristranskega sodišča, saj ni videti, da bi bilo sodišče zainteresirano za pripisovanje krivde obsojencu ali da bi ne bilo odprto za dokaze in predloge obrambe zaradi vnaprej ustvarjenega mnenja o obtožbi. Skrbna dokazna ocena razkriva, da je bila odločitev, s katero je bil kot storilec prepoznan obsojenec, sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij, ki so bile izločene iz dokazovanja.1 _Glede kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP_

18. Navedeno kršitev oba zagovornika vidita predvsem v nekritičnem sledenju nižjih sodišč izpovedbi oškodovankine rejnice, pri čemer obširno izpostavljata njen motiv in razloge za „predsodke“ zoper obsojenca. Izpodbijana sodba vsebuje kritično presojo izpovedbe navedene priče (str. 5 - 6 sodbe sodišča prve stopnje), oba zagovornika pa z navedbami ne presežeta razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obramba v tej smeri analizira tudi izpovedbe ostalih zaslišanih prič in podaja lastno dokazno oceno, s čimer prav tako uveljavlja nedovoljen razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

19. Zagovornik zatrjevano kršitev vidi tudi v napačni interpretaciji najdenih bioloških sledi in napačni interpretaciji obsojenčevega izvida, vendar je njegova zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu materialno neizčrpana, saj pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje tovrstnih razlogov ne vsebuje. Ker zagovornik v zahtevi tudi ne navaja nobenega vzroka, zakaj kršitev, ki jih uveljavlja z izrednim pravnim sredstvom, ni bilo mogoče predhodno uveljavljati s pritožbo, jih Vrhovno sodišče ni obravnavalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je bila zahteva vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na to, da obsojenčeva zagovornika z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 1000,00 EUR po tarifnih številkah 7114 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-92/96 z dne 22. 3. 2002, 16. točka.