Jedro

Četudi bi tožena stranka dokazala, da je tožnik (ker se je mudilo) dejansko odpremil škatlo s 409 kosi (ustreznih izdelkov) namesto s 477 kosi (ustreznih izdelkov), takšna kršitev, glede na vse okoliščine obravnavanega primera (da se je mudilo, da naročnik ni urgiral, češ da je bilo premalo izdelkov, da tožena stranka v razmerju do naročnika ni utrpela škodljivih posledic), ne bi dosegla standarda hujše kršitve delovnih obveznosti, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. tč. izreka (glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v matično evidenco ZPIZ, kar tožnik zahteva drugače (vpis delovne dobe v delovno knjižico) pa se zavrne. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2010, ki jo je podala tožena stranka tožniku nezakonita, zato jo je razveljavilo (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 9. 2010 in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2008 še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni in pod izvršbo (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da za čas od 7. 9. 2010 do 16. 11. 2010 ter od 16. 2. 2011 dalje tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za navedeno obdobje do vrnitve nazaj na delo plača nadomestila plače v znesku 734,15 EIR (po odvodu davkov in prispevkov) za vsak mesec tožnikove odsotnosti z dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, pod izvršbo (3. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna na račun sodišča povrniti vse stroške postopka v znesku 609,66 EUR z vključenim 20 % DDV na odvetniške storitve, vse v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo (4. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi tožnik dejansko odpremil škatlo s 477 kosi in ne škatle s 409 kosi, kot se mu je očitalo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo težo oddane pošiljke, saj ugotavlja, da je iz popisa oddane pošiljke z dne 31. 7. 2001 razvidno, da je masa oddane pošiljke 484 gramov, v popisu oddane pošiljke, ki jo je tožena stranka predložila sodišču pa je vidno, da je pod oznako „MASA“ navedena teža 3 kilograme in 484 gramov. Priča M.B. je povedala, da je izvedla tehtanje kartona s 477 kosi in kartona s 409 kosi in ugotovila, da je teža prvega 4 kg in 430 gramov, teža drugega pa 3 kilograme in 730 gramov. Navedbam tožene stranke glede teže poslane pošiljke tožnik ni oporekal, medtem ko je sodišče spregledalo na popisu oddane pošiljke kilograme, upoštevalo je samo grame (poleg tega pa je potrebno upoštevati, da ima 1kg 1000 gramov). Iz razloga, ker naj bi po mnenju sodišča ravno teža oddane pošiljke dokazovala, da je tožnik dejansko oddal škatlo s 477 kosi in zato ni kršil delovne obveznosti, je sodba nepravilna in jo je potrebno razveljaviti. Zmotno je sodišče presodilo tudi vse ostale okoliščine, ki naj bi kazale na to, da naj bi tožnik oddal škatlo s 477 kosi. Priča M.M. je natančno povedal, da je v skladišču ostala škatla s 477 kosi, zato je bilo jasno, da je bila odpremljena škatla s 409 kosi. Tudi tožnik je potrdil, da je bila v skladišču škatla s 477 kosi. Dejstvo, da je računalniški sistem beležil odpremo 477 kosov ne dokazuje, da je takšno količino tožnik dejansko odpremil, temveč nasprotno, da bi takšno količino tožnik moral odpremiti. Tudi etikete na kartonih ne dokazujejo ničesar. Odrejeno je bilo, da se na vse kartone nalepi opozorilna nalepka in ko je karton dan v odpremno skladišče, se etiketa odstrani. Karton s 477 kosi ni imel opozorilne etikete, imel pa jo je karton s 409 kosi, ker ni bil stestiran in pripravljen na odpremo. Ravno tako dejstvo, da v G. d.d. niso reklamirali količine ne dokazuje odpreme 477 kosov. Pri poslanih izdelkih gre za majhne elemente in se ob prevzemu število kosov ne preverja. G. d.d. je poleg te dodatne pošiljke predhodno z redno pošiljko prejelo večjo količino enakih izdelkov tako, da je imelo za svoje proizvodne potrebe zadostno količino teh elementov. Bolj kot odprema manjše količine izdelkov, pa je bilo za tožnika obremenjujoče dejstvo, da je bila odpremljena škatla z izdelki, ki niso bili stestirani, kar bo lahko imelo v primeru, da bo prihajalo do okvar na izdelkih G. d.d., za toženko velike finančne obveznosti, zaradi pokrivanja stroškov servisiranja. Zmotno je tudi stališče, da je bila za odpremo zadolžena G.H.. Za odpremo je bil zadolžen izključno samo tožnik, G.H. pa je bila zadolžena posredovati preko računalniškega sistema v skladišče samo zahtevo po odpremi. Tožnik pa je sam izpovedal, da kartona ni izročil G.H., temveč ga je odnesel v tajništvo poslovni sekretarki, ki je potem organizirala oddajo na pošti. Tožena stranka ne more imeti zaposlenih oseb, ki jim ne more zaupati, pri svojem delu pa lahko v primeru nepravilnega ravnanja povzročijo veliko materialno škodo. Sodba je pod tč. 3 nezakonita tudi iz razloga, ker je tožnik delovno aktiven. Tožena stranka pred zadnjo obravnavno o tem ni imela podatkov, priče na zadnji obravnavi pa so povedale, da so videvale tožnika z ekipo delavcev.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila tudi odgovor na odgovor tožnika, vendar sodišče druge stopnje te vloge ni upoštevalo, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) kot vlogi pritožbenega postopka predvideva le pritožbo in odgovor nanjo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o vpisu delovne dobe v delovno knjižico.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo skladiščnika. Tožena stranka je tožniku dne 7. 9. 2010 to pogodbo izredno odpovedala zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je očitala, da je dne 30. 7. 2010 največjemu kupcu G. d.d. izdal škatlo s 409 kosi reklamiranega izdelka ..., namesto škatle s 477 kosi, v kateri so bili popravljeni izdelki. G d.d.je zato prejelo izdelke, ki so bili kakovostno neustrezni, vsi izdelki pa so bili pri kupcu tudi že vgrajeni. Tožena stranka je navedla še, da je tožnik s tem povzročil večjo napako ter s tem gospodarsko škodo, pogodbeno kazen in izgubo bonitete pri največjem kupcu.

- Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnika, da je naročniku (podjetju G. d.d.) odpremil škatlo z ustreznimi izdelki, torej takšnimi, brez napake, saj na škatli, ki jo je odpremil, ni bilo opozorilne nalepke „karantena“ (kar sta izpovedali tako priča M.B. kot G.H.), ki označuje, da skladiščnik takšnega blaga ne sme izdajati. Sledilo je tudi njegovi izpovedbi, da je odpremil škatlo s pravilnim številom izdelkov. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da uslužbenka G. d.d., s katero je govoril M.M. (vodja kakovosti pri toženi stranki), ni omenila, da bi bilo dne 30. 7. 2010 G. d.d. dostavljenih premalo izdelkov, ter da tožena stranka iz G. d.d. za dobavljene izdelke ni prejela ponovne reklamacije. Ocenilo je, da tožena stranka ni dokazala, da so bili G. d.d. dostavljeni neustrezni izdelki, zato je zaključilo, da je tožnik dal v odpremo izdelke ustrezne kvalitete in količine.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožena stranka tožniku odpovedi ni podala v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Delodajalec je v postopku odpovedi dolžan dokazati, da obstoji zakoniti razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR), kar pa v danem primeru ni podano. Tožena stranka v sodnem postopku namreč ni dokazala obstoja razloga opredeljenega v 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, zaradi česar je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožena stranka izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Svoje prepričanje o očitkih tožnika in dokazne teže posameznih dokazov je sodišče argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa, metodološki napotek iz navedene določbe je sodišče pravilno upoštevalo, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe tožene stranke ne vzbujajo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožena stranka neprepričljivo navaja, da dejstvo, da v G. d.d. niso reklamirali količine prejetih izdelkov, ne dokazuje odpreme 477 kosov, saj naj bi šlo za tako majhne elemente, da se ob prevzemu števila kosov ne preverja. Takšne pritožbene navedbe nasprotujejo lastnim navedbam tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, v katerih je izpostavila, da je G. d.d. dne 15. 7. 2011 reklamiralo te iste izdelke, kar očitno kaže na to, da so v podjetju G. d.d. izvajali tako kvalitativno kot kvantitativno kontrolo naročenih izdelkov, pri čemer je nesporno, da izdelkov, ki jih je tožnik odpremil dne 30. 7. 2010, naročnik ni reklamiral. Vse priče so tudi skladno izpovedale in tako potrdile tožnikovo izpoved, da se je z odpremo mudilo, ker je naročnik te izdelke nujno potreboval, zato ni verjetno, da naročnik ne bi urgiral, v kolikor bi prejel premajhno količino izdelkov. Pritožbene navedbe, da reklamacije ni bilo iz razloga, ker je G. d.d. poleg te dodatne pošiljke predhodno z redno pošiljko prejelo večjo količino enakih izdelkov tako, da je imelo za svoje proizvodne potrebe zadostno količino teh elementov, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP), ki jih sodišče ne upošteva, poleg tega pa tudi niso prepričljive, saj nasprotujejo izvedenim dokazom. Kot navedeno so vse priče pojasnile, da se je z odpremo mudilo, ker je naročnik te izdelke nujno potreboval za vgradnjo v hladilnike in če bi držalo to, kar navaja tožena stranka v pritožbi, potem ne bi bilo nobenega razloga, da so zaposleni z odpremo hiteli. Tožena stranka tako ni dokazala, da je tožnik odpremil premajhno količino izdelkov, dvoma v to pa ne vnesejo niti njene pritožbene navedbe o masi oddane pošiljke, ki naj bi izhajala iz priloge B17. V tem pogledu se je sodišče prve stopnje sicer res zmotilo, saj iz priloge B17 dejansko izhaja, da je masa oddane pošiljke znašala 3 kg in 484 g in ne 484 g, kot je to napačno povzelo sodišče prve stopnje, vendar pa se navedeno dejstvo, ki bi morda kazalo na to, da je bilo v pošiljki dejansko le 409 kosov, ob neprerekani ugotovitvi, da iz G. d.d. ni bilo količinske reklamacije izdelkov, ob dejstvu, da je bila v računalniškem sistemu zavedena odprema 477 kosov, in ob dejstvu, da iz te listine izhaja oddaja pošiljke na dan 31. 7. 2010 in ne 30. 7. 2010, izkaže za manj verjetno od trditev, da je bilo odpremljenih 477 kosov.

Poleg tega pa pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka sama izpostavljala, da je bolj kot odprema manjše količine zanjo bistveno to, da je tožnik odpremil kvalitativno neustrezne izdelke. V zvezi z navedenim pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da tožena stranka ni navajala, da je bila presoja kvalitete izdelkov v tožnikovi domeni, poleg tega pa tožena stranka tudi ni dokazala, da je tožnik namenoma ali iz hude malomarnosti v odpremo oddal škatlo, na kateri je bila opozorilna nalepka glede neustreznosti izdelkov. Glede navedenega je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek in ugotovilo, da nihče, ki je prišel v stik s sporno kartonsko embalažo ni opazil, da bi bila le-ta opremljena z opozorilno nalepko o neustreznosti izdelkov. Tožnik je izpovedal, da je za odpremo poiskal ustrezno škatlo s 477 kosi, ki ni bila opremljena z nobeno opozorilno nalepko. Pritožbenemu sodišču se zdi življenjsko, da bi prav gotovo tudi s strani naročnika pri toženi stranki opravili ustrezne poizvedbe, v kolikor bi prejeli škatlo z opozorilno nalepko. Vendar pa glede na to, da s strani naročnika v tej zvezi ni bilo poizvedb in reklamacij, ter da opozorilne nalepke ni opazil prav nihče pri toženi stranki, se tudi pritožbenemu sodišču ne zdi verjetno, da bi tožnik odpremil škatlo z opozorilno nalepko in tako namenoma oz. iz hude malomarnosti podjetju G. d.d. posredoval škatlo s kvalitativno neustreznimi izdelki.

Tožena stranka tudi v pritožbi izpostavlja, da škatla s 477 kosi, ki je ostala v skladišču, ni imela opozorilne etikete, imel pa jo je (odpremljen) karton s 409 kosi, ker ni bil stestiran in pripravljen na odpremo. Takšne navedbe so v nasprotju z zapisnikom dogodka, ki ga je kot dokaz predložila sama tožena stranka (B9) in iz katerega je razvidno, da je bila dne 17. 8. 2010 v skladišču ena škatla s 477 kom izdelkov ... z opozorilno nalepko „karantena“ z datumom 28. 7. 2010 in nalepko 100 % kontrolirano pri nižji napetosti. Priča M.M je izpovedal, da blaga z oznako „karantena“ skladiščnik ne sme izdajati, tožena stranka pa tekom celotnega postopka ni pojasnila, katero škatlo s 477 kosi bi torej tožnik moral izdati, saj v postopku ni bilo dokazano, da je bila dne 17. 8. 2010 v skladišču tudi kakšna škatla s 477 kosi, ki ni imela opozorilne etikete „karantena“ in bi jo tožnik torej lahko in moral odpremiti. Prepričljiva je zato smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik odpremil škatlo, ki ni imela opozorilne nalepke „karantena“ in zato ni mogel vedeti, da bi se v njej lahko nahajali kvalitativno neustrezni izdelki.

Ne drži pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila za odpremo 477 kosov zadolžena G.H., in bi zato le-ta tudi morala preveriti pravilnost oddane pošiljke. Sodišče je takšen dokazni zaključek napravilo na podlagi izpovedbe M.M., ki je pojasnil, da so bile zadolžitve točno določene in je bila G.H. zadolžena, da naredi odpremo 477 kosov (list. št. 55), slednja pa je to potrdila, pojasnila pa je še, da je bila njena naloga, da v sistem vnese pravilno količino odpremljenih izdelkov (list. št. 57). Tudi G.H., ki je odpravila sporno pošiljko, ni opazila opozorilnih nalepk, zato ni verjetno, da bi bile slednje dejansko nalepljene na odpremljeni škatli.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da tudi če bi tožena stranka dokazala, da je tožnik zaradi dejstva, da se je mudilo, dejansko odpremil škatlo s 409 kosi, namesto s 477 kosi, tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila škatla ustrezno označena z opozorilno oznako „karantena“, ki bi jo tožnik lahko in moral videti in zato škatle ne bi smel odpremiti, niti ni dokazala, da so bili v škatli kvalitativno neustrezni izdelki. Tožena stranka je namreč kot bistveno ves čas izpostavljala odpremo kvalitativno neustreznih izdelkov, in ker navedeno ni dokazano je zaključiti, da tožena stranka tudi ni dokazala razloga, ki ga je navajala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je slednja nezakonita. Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tudi to, da je z očitanim dejanjem povzročil večjo napako ter s tem gospodarsko škodo, pogodbeno kazen in izgubo bonitete pri največjem kupcu, pa vendar tožena stranka, kljub temu, da je tožnik navajal, da kršitve ni storil in škode ni bilo, v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi slednjega ni z ničemer dokazala (niti ni tega dokazovala). Ugotovljeno je bilo namreč in tega tožena stranka ne prereka, da G. d.d. glede navedenih izdelkov ni podalo niti reklamacije, v postopku pa tožena stranka tudi ni navajala, da bi to podjetje povzelo kakšne druge ukrepe proti toženi stranki. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje še, da tudi v kolikor bi tožena stranka dokazala, da je tožnik (zaradi dejstva, da se je mudilo - kar so izpovedale vse priče), dejansko odpremil škatlo s 409 kosi (ustreznih izdelkov), namesto s 477 kosi (ustreznih izdelkov), takšna kršitev, glede na vse okoliščine obravnavanega primera, ne bi dosegla standarda hujše kršitve delovnih obveznosti, zato bi bila tudi iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodba sodišča prve stopnje je tudi v 3. tč. izreka pravilna. Tožnik je navajal, da je bil v času od 7. 11. 2010 do 16. 2. 2011 zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar je sodišče v tem delu odločitve tudi pravilno upoštevalo. Tožena stranka ni navajala, da bi bil tožnik zaposlen tudi kasneje ali daljše obdobje, niti na zadnji obravnavi, ko naj bi šele izvedela, da tožnik nekje dela, ni podala ustreznih navedb in v zvezi z njimi ni predlagala izvedbe dokazov, čeprav, bi glede na 2. odst. 286. čl. ZPP to lahko storila. Glede na navedeno so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj jih je glede na 337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP šteti za nedovljene novote.

Tožnik je v delu zahtevka od delodajalca zahteval, da za čas od 7. 9. 2010 do 16. 11. 2010 ter od 16. 2. 2011 dalje vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Ker v skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDR (Ur. l. RS, št. 103/2007) delodajalec ni več dolžan vpisovati podatkov v delovno knjižico, je pa še naprej v skladu z Zakonom matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000), dolžan ZPIZ-u posredovati podatke za vpis v matično evidenco, je sodišče druge stopnje na pritožbo tožene stranke odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika za to obdobje prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ. S takšno odločitvijo je sodišče odločilo v okviru tožbenega zahtevka, saj je bistvo tožbenega zahtevka v tem delu v tem, da so podatki o delovni dobi vpisani v ustrezno evidenco. Kar je tožnik zahteval drugače, pa je zavrnilo (5. alinea 358. čl. ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).