Jedro

Načeloma obveznost ugasne, ko jo dolžnik izpolni upniku, vendar v določenih okoliščinah, predvidenih v določbi 305. člena ZOR, dolžnik lahko izpolni tretji osebi. V konkretni zadevi je kupoprodajna pogodba določala obveznost izpolniti z nakazilom na bančni račun drugega toženca in temu je bilo zadoščeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, s katerim je tedanji tožnik zahteval plačilo kupnine v višini 4,730.000,00 SIT (sedaj 19.737,94 EUR) od prve toženke in plačilo odškodnine v višini 8,029.372,00 SIT (sedaj 33.505,98 EUR) od drugega toženca, ter eventualni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 8,029.372,00 SIT od vsakega toženca (točka I izreka). Tožniku je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 1.763,31 EUR (točka II izreka). Ugotovilo je, da kupoprodajna pogodba v obliki notarskega zapisa z dne 5. 9. 2001, sklenjena med tožnikom in prvo toženko, ter notarsko overjeno pooblastilo tožnika drugemu tožencu z dne 23. 11. 1999 nista nična.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu zoper drugega toženca ter v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem je sodišču prve stopnje dalo napotek, da ugotovi, če je bilo pooblastilo prekoračeno, in da odloči o višini tožbenega zahtevka. V zavrnilnem delu glede prve toženke je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zakoniti dediči po pokojnem prvotnem tožniku so zoper odločitev sodišča druge stopnje vložili revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi sodišč nižjih stopenj v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka meni, da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ima takšne pomanjkljivosti, da se je ne da vsebinsko preizkusiti, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so si le-ti med sabo v nasprotju. Opozarja, da nista možni različni odločitvi zoper prvo toženko in drugega toženca. Če je prodajna pogodba v obliki notarskega zapisa veljavna, potem je prva toženka kot kupka dolžna plačati tožniku kot prodajalcu najmanj kupnino, določeno v tej prodajni pogodbi. Pritožbeno sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odreklo tožniku pravico terjati kupnino od prve toženke. Prva toženka ne more postati prosta obveznosti, če kupnine ne plača prodajalcu, ampak neki drugi osebi, pri čemer kupnina služi kot poplačilo tožnikovega posojila družbi F. d.o.o.. Tožeča stranka meni, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je upoštevalo ugotovitveni sporazum z dne 28. 4. 2001, sklenjen med družbo F. d.o.o. in tožnikom, ki nima nobene zveze s spornim razmerjem. Slednje namreč izvira iz pooblastila in iz sklenjene prodajne pogodbe, pri čemer gre za pravna razmerja med fizičnimi osebami. Nadalje še navaja, da je omenjena prodajna pogodba nična iz razlogov, ker je šlo za simuliran pravni posel in ker nima pravne podlage. Ostale obsežne revizijske navedbe se nanašajo na vprašanje veljavnosti pooblastila tožnika, danega drugemu tožencu.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in na katerega je revizijsko sodišče vezano. Pokojni tožnik (v nadaljevanju tožnik) kot posojilojemalec je dne 23. 11. 1999 sklenil z družbo F. d.o.o., katere direktor je drugi toženec, posojilno pogodbo za posojilo v višini 36.000 DEM, ki se ga je zavezal obročno odplačevati. V njej je bila dogovorjena ustanovitev zastavne pravice na počitniški hiši v lasti tožnika, vpisani v vl. št. 166, parc. št. 346/1 in 346/2 k.o. ... in dovoljena vknjižba le-te v zemljiško knjigo. Istega dne je tožnik pooblastil drugega toženca, da sme v njegovem imenu prodati in opraviti prenos lastništva na navedeni nepremičnini, vključno z vpisom v zemljiško knjigo, in overil svoj podpis pri notarju. Dne 28. 4. 2001 je tožnik z družbo F. d.o.o. sklenil ugotovitveni sporazum, s katerim sta stranki ugotovili višino dolga iz posojilne pogodbe in podaljšali rok za vrnitev posojila. V 3. členu sta se dogovorili o pravici družbe F. d.o.o. do prodaje zastavljene nepremičnine zaradi poplačila terjatve in stroškov prodaje za primer, da tožnik niti v podaljšanem roku dolga ne bi plačal. Ugotovitvenemu sporazumu je sledila kupoprodajna pogodba v obliki notarskega zapisa med tožnikom in prvo toženko, ženo drugega toženca. Pogodbe ni sklenil tožnik, ampak zanj kot njegov pooblaščenec drugi toženec, pri čemer je predložil notarsko overjeno pooblastilo z dne 23. 11. 1999. V 2. členu kupoprodajne pogodbe je bila dogovorjena kupnina v višini 4.730.000,00 SIT.

7. Revizijske navedbe, ki izčrpno problematizirajo vprašanje veljavnosti pooblastila tožnika, danega drugemu tožencu, so na tej točki postopka brezpredmetne, ker je bila sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavljena, zato se revizijsko sodišče v nadaljevanju do njih ne bo opredelilo. Osredotočilo se bo le na razmerje tožnika do prve toženke, o katerem je bilo pravnomočno odločeno.

8. Revidenti niso konkretizirali očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak so le prepisali zakonsko dikcijo določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar ne zadošča za preizkus revizijskega sodišča. 9. Kupoprodajna pogodba z dne 5. 9. 2001 vsebuje obvezni sestavini pogodbe, ki sta predmet pogodbe in cena. V pogodbi je bila v 1. členu dogovorjena prodaja nepremičnine, vpisane v vl. št. 166, parc. št. 346/1 in 346/2 k.o. ..., ki v naravi predstavlja zidanico in nezazidano stavbno zemljišče. V 2. členu je določena kupnina v višini 4,730.000,00 SIT in način plačila le-te.

10. Prva toženka kot kupka je, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, plačala celotno kupnino v skladu z dogovorom med strankama, in sicer s kreditom B. d.d. tako, da je slednja nakazala celotno kupnino pooblaščencu prodajalca (drugemu tožencu). Na ta način je izpolnila svojo obveznost in zato tožnik ne more zahtevati plačila kupnine; zato je sodišče druge stopnje pravilno potrdilo zavrnilni del izreka glede prve toženke.

11. Na takšno odločitev ne more vplivati kakršenkoli izid pravde v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje glede drugega toženca in morebitna naknadna ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe. Pomembno je le, da je s plačilom kupnine prva toženka postala prosta svoje obveznosti, zato tožnik od nje ne more zahtevati ponovne izpolnitve, čeprav tožnik sam kupnine osebno ni prejel. Vprašanje upravičenosti sprejema kupnine s strani drugega toženca bo predmet ponovljenega postopka. Iz tega razloga so neutemeljene revizijske trditve, da prva toženka s plačilom kupnine drugi osebi ne more biti prosta svoje obveznosti. Načeloma obveznost ugasne, ko jo dolžnik izpolni upniku, vendar v določenih okoliščinah, predvidenih v določbi 305. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, dolžnik lahko izpolni tretji osebi. V konkretni zadevi je kupoprodajna pogodba določala obveznost izpolniti z nakazilom na bančni račun drugega toženca in temu je bilo zadoščeno.

12. Na podlagi navedenega ne držijo navedbe revidentov, da sporna kupoprodajna pogodba, s katero se prodajalec zaveže, da proda nepremičnino, pri čemer sam ni upravičen do kupnine, nima kavze in je zato nična. Kot že izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, je lahko upravičenec do izpolnitve neke obveznosti tudi tretja oseba. Lahko bi bil na primer tožnik dolžan tej tretji osebi na podlagi druge pravne podlage in bi s plačilom kupnine s strani kupke na račun tretje osebe izpolnil svojo obveznost. Dogovorjena izpolnitev obveznosti neki drugi osebi še ne pomeni, da se je tožnik oz. zanj pooblaščenec z nakazilom kupnine v svojo korist odrekel izpolnitvenemu interesu kot tipični poslovni podlagi dvostranskih poslovnih razmerij.

13. Prav tako se revizija neutemeljeno zavzema za ničnost kupoprodajne pogodbe, češ da je šlo za navidezno pogodbo. Zanjo gre, ko nobena od strank ni imela resnega namena skleniti pogodbo s tako vsebino, kot sta jo sklenili, pri čemer je prva stranka razumela izjavo volje druge stranke kot neresno in obratno. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, saj je prva toženka hotela skleniti takšno pogodbo in je v podkrepitev te volje tudi izpolnila svojo obveznost. Dejstvo, da tožnik ni hotel takšne vsebine pogodbe, še posebej ne zaradi (po njegovem mnenju) prenizke kupnine, ne privede do drugačnega zaključka.

14. Sodišče druge stopnje se ni sklicevalo na ugotovitveni sporazum med družbo F. d.o.o. in tožnikom, ampak je izrecno zapisalo, da se je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je drugi toženec ravnal v skladu z danim pooblastilom, neutemeljeno sklicevalo nanj. Ugotovitveni sporazum se namreč nanaša na razmerje med prvotnim tožnikom in družbo F. d.o.o., ne pa na sporno razmerje med prvotnim tožnikom in drugim tožencem. Iz povedanega sledi, da pritožbeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot mu to napačno očita revizija.

15. Ker razlogi, zaradi katerega je bila revizija vložena, niso podani in ker revizijsko sodišče ni našlo napak v okviru uradnega preizkusa, jo je zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).