Jedro

V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka prerekala temelj in višino terjatve le z navedbo negativnih dejstev (da verodostojnih listin ni prejela, da se do njihove vsebine ne more opredeliti, da ne ve, na katero pravno razmerje se nanašajo, kaj je podlaga za njihovo izstavitev ...), in predlagala zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, ker tožena stranka v nadaljevanju podanih trditev tožeče stranke ni prerekala. Vendar dejstev ni mogoče šteti za priznana, v kolikor prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih predhodnih vlog. Neizvedbo predlaganega dokaza je zato sodišče prve stopnje nepravilno obrazložilo z drugim odstavkom 214. člena ZPP, po katerem se neprerekana dejstva ne dokazujejo).

Ker tožena stranka ne v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne v nadaljevanju postopka ni podala nobenih drugih trditev, trditvenega bremena glede temelja in višine tožbenega zahtevka ni izpolnila, zato predlaganega zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke sodišče ni bilo dolžno izvesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115651/2014 z dne 4. 9. 2014 ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh poravnati tožeči stranki: 502,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2014 dalje; 1.118,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2014 dalje; 254,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2014 dalje; in ji povrniti izvršilne stroške 30,00 EUR, če zamudi s plačilom le-teh, jih je dolžna povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne dalje.

2. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP se je pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Iz podatkov spisa je razvidno, da je po razveljavitvi sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku ter odstopu zadeve v pravdni postopek tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 3. 11. 2014 tožbo dopolnila (pripravljalna vloga na red. št. 7, list. št. 32 spisa). Sodišče prve stopnje je 28. 11. 2014 (list. št. 28 spisa) toženo stranko pozvalo, naj v roku osmih dni vloži obrazloženo pripravljalno vlogo v dveh izvodih in pri tem navede vsa dejstva in ponudi vse dokaze, hkrati pa ji je vročilo tudi dopolnitev tožbe tožeče stranke. Tožena stranka na poziv sodišča ni odgovorila.

8. Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki artikle po izdanih računih dobavila, štelo za priznano, kajti tožena stranka teh trditev ni prerekala. Za priznano tako šteje dejstvo, da je tožeča stranka dobavila vse artikle, za katere vtožuje plačilo in posledično ni več pravno pomembno, za katero konkretno blago je šlo. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev je logična, jasna in ne vsebuje nobenih nasprotij, zato pritožbeno zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Tožena stranka se nadalje sklicuje na svoje trditve in dokazne predloge iz ugovora zoper sklep o izvršbi in sodišču prve stopnje očita neizvedbo dokaza, predlaganega v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka prerekala temelj in višino terjatve le z navedbo negativnih dejstev (da verodostojnih listin ni prejela, da se do njihove vsebine ne more opredeliti, da ne ve, na katero pravno razmerje se nanašajo, kaj je podlaga za njihovo izstavitev ...), in predlagala zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, ker tožena stranka v nadaljevanju podanih trditev tožeče stranke ni prerekala, kar smiselno izhaja iz iz 5. in 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar dejstev ni mogoče šteti za priznana, v kolikor prerekanje dejstev izhaja že iz strankinih predhodnih vlog(1). Neizvedbo predlaganega dokaza je zato sodišče prve stopnje nepravilno obrazložilo z drugim odstavkom 214. člena ZPP, po katerem se neprerekana dejstva ne dokazujejo).

10. Kljub kršitvi drugega odstavka 214. člena ZPP pa ta ni prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (konkretno v uveljavljano kršitev pravice do izjave), ki je v sporu majhne vrednosti edino pravno upoštevna (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožena stranka je z zatrjevanjem negativnih dejstev v ugovoru zoper sklep o izvršbi trditveno in dokazno breme v zvezi z (že zgoraj primeroma navedenimi) negativnimi dejstvi prevalila na tožečo stranko, ki je svoje trditveno in dokazno breme v prvi pripravljalni vlogi korektno izpolnila in s tem procesno trditveno in dokazno breme ponovno prevalila na toženo stranko. Ker pa tožena stranka ne v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne v nadaljevanju postopka ni podala nobenih drugih trditev, trditvenega bremena glede temelja in višine tožbenega zahtevka ni izpolnila, zato predlaganega zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke sodišče ni bilo dolžno izvesti. Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo nadomestijo manjkajoče trditve. Povedano drugače: brez ustrezne trditvene podlage do dokaznega postopka sploh ne more priti, saj gre sicer za nedopustno potrato časa in denarja ter za kršitev načela ekonomičnosti in hitrosti postopka iz 11. člena ZPP(2). Ker so bile torej poprejšnje ugovorne navedbe povsem pavšalne, so torej zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje zato glede pravice do izjave tožene stranke določb pravdnega postopka ni kršilo.

11. V zvezi z nezadostnostjo dokaznih listin, ki naj terjatve tožeče stranke ne bi utemeljevale, tožena stranka v pritožbi izpodbija še po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v tem postopku ni dovoljeno.

12. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.

Op. št. (1): prim. Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 169).

Op. št. (2): prim. T. Pavčnik: Odvetnikovo breme v pravdnem postopku, Odvetnik št. 3 (49), november 2010.