Jedro

V 6. odstavku 233. člena ZFPPIPP je določeno, da je pravna oseba, ki nima sredstev za plačilo predujma za kritje stroškov stečajnega postopka, upravičena do brezplačne pravne pomoči v obliki plačila predujma po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Ker tožena stranka ni ugotavljala finančnega položaja in premoženja tožeče stranke tako, kot to določa ZFPPIPP, je njena odločitev vsaj preuranjena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Bpp 456/2010 z dne 2.12.2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR z 20% DDV, v 15-ih dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu sodbe je predsednica okrožnega sodišča kot neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev redne oblike brezplačne pravne pomoči z dne 18.11.2010. Iz obrazložitve izhaja, da se tožničina prošnja nanaša na oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Na podlagi podatkov, ki so bili priloženi prošnji in ob upoštevanju določb 6. odstavka 233. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, 40/09, 59/09 in 52/10 – ZFPPIPP), 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. preč. bes. in 23/08 – ZBPP) in 23. ter 27.a člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 100/07 – ur. preč. bes. z nadaljnjimi spremembami – ZSV), pristojni organ ugotavlja, da premoženje tožeče stranke presega višino 60-ih osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Zato je tožničino prošnjo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prošnjo z dne 18.11.2010 vložila zaradi dejanskega stanja, ki je po določbah ZFPPIPP predpisano za uvedbo stečajnega postopka in sama nima sredstev za kritje predujma za stroške stečajnega postopka. Tožbo vlaga zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Toženi stranki očita, da je na podlagi podatkov, da je tožnica lastnica opredmetenih osnovnih sredstev v vrednosti 520.777,00 EUR, da je poslovala v obdobju 1.1.2009 do 31.12.2009 z izgubo, da znaša čista izguba 51.902,00 EUR in da sta dva odprta tožničina računa nepretrgoma blokirana že od 13.8.2009, zmotno ugotovila njeno premoženjsko stanje. Ker v izpodbijani odločbi ni navedena zakonska podlaga, saj je v njej le pavšalno omenjen 14. člen ZBPP, ZSV in podzakonski predpis, tožeča stranka navaja, da preizkus take odločbe ni mogoč. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih, s katerimi je utemeljila izpodbijano odločitev in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Upravičenec do brezplačne pravne pomoči je po 5. točki 1. odstavka 10. člena ZBPP tudi oseba, za katero zakon tako določa. V 6. odstavku 233. člena ZFPPIPP je določeno, da je pravna oseba, ki nima sredstev za plačilo predujma za kritje stroškov stečajnega postopka, upravičena do brezplačne pravne pomoči v obliki plačila predujma po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Po določbi 2. odstavka 3. člena ZBPP se v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom.

V obravnavanem primeru tožeča stranka kot gospodarska družba uveljavlja brezplačno pravno pomoč na podlagi 6. odstavka 233. člena ZFPPIPP. Po navedenem določilu je upravičenec pravna oseba, ki nima sredstev za založitev predujma. ZFPPIPP v 10. členu določa kaj sodi v premoženje, obveznosti in kapital pravne osebe, v 14. členu pa je urejen institut insolventnosti. Z navedenimi določbami ZFPPIPP ureja tudi vprašanje ali ima pravna oseba sama dovolj sredstev za plačilo predujma, ali sredstev potrebnih za uvedbo stečaja nima.

Ker tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe premoženja tožeče stranke ni ugotavljala tako kot to določa ZFPPIPP, saj temelji njena odločitev glede finančnega položaja in premoženja tožeče stranke, le na določbah 12., 13. in 14. člena ZBPP, je po presoji sodišča njena odločitev vsaj preuranjena.

Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožene stranke, ki meni, da je v obravnavanem primeru pravilno upoštevala določbe ZBPP in ZSV. Ugotavljanje finančnega stanja in premoženja pravne osebe je urejeno v ZFPPIPP. Na podlagi določb navedenega zakona bo zato morala ugotoviti ali tožeča stranka lahko razpolaga s finančnimi sredstvi ali s premoženjem v višini, ki je potrebna za plačilo stroškov, ki so potrebni za uvedbo stečajnega postopka.

Iz navedenih razlogov je utemeljen tudi tožbeni ugovor o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek po 3. odstavku 64. člena ZUS-1, bo morala v skladu s 4. odstavkom izdati novo odločbo.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1. Višino stroškov tožeče stranke, ki jo zastopa odvetnik, je sodišče odmerilo na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je odvetnik upravičen uveljavljati 20% DDV, je sodišče priznalo tožeči stranki tudi te stroške. Stroški v višini sodne takse za tožbo, pa tožeči stranki glede na določbe Zakona o sodnih taksah sploh niso nastali in zato do njihovega vračila ni upravičena.