Jedro

Če se samostojnemu podjetniku posamezniku očita prekršek v povezavi z ravnanjem druge osebe, morata biti za odgovornost kumulativno izpolnjena: formalni pogoj, da je prekršek storjen v imenu, na račun ali v korist samostojnega podjetnika posameznika, in materialni pogoj, ki zahteva ugotovitev njegovega prispevka k storitvi prekrška v obliki enega izmed temeljev odgovornosti, ki so vsebovani v 4. členu ZOPOKD.

Okvir hitrega postopka o prekršku, v katerem je izdana odločba o prekršku, je zamejen najkasneje s tem dejanjem prekrškovnega organa in ga v postopku s pravnimi sredstvi (oziroma z odločbami, izdanimi na njihovi podlagi) ni dopustno širiti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku in sodba spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper storilko G. Ž., s. p., ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Domžale (prekrškovni organ) je dne 29 . 7. 2010 zoper samostojno podjetnico posameznico G. Ž., s. p., izdala odločbo zaradi prekrška po drugem odstavku 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA) in ji izrekla globo v višini 1.043,23 EUR.

Okrajno sodišče v Domžalah je zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in potrdilo odločbo prekrškovnega organa.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb, ki se nanašajo na odgovornost pravnih oseb oziroma samostojnih podjetnikov posameznikov za prekršek (13. in 14. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1). Opozarja, da je odgovornost subjektov, navedenih v 13. členu ZP-1, akcesorne narave, kar pomeni, da odgovorni subjekti ne odgovarjajo samostojno za lastno dejanje, ampak vedno za dejanje fizične osebe, ki neposredno izvrši prekršek. V konkretni zadevi je bila to natakarica S. M., za katero ni bilo uradno ugotovljeno, da je storila kakšen prekršek. V postopku ni bil ugotovljen vpliv samostojne podjetnice pri organizaciji poslovanja, saj se sodišče sploh ni ukvarjalo s temeljem odgovornosti samostojne podjetnice. Celotno odgovornost za prekršek je neupravičeno pripisalo samostojni podjetnici, čeprav je hkrati ocenilo, da je delo v njenem imenu in na njen račun opravljala S. M. Vrhovni državni tožilec tudi opozarja, da je zavzeto stališče samo s seboj v nasprotju, nasprotuje pa tudi izreku odločbe prekrškovnega organa. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odločbe prekrškovnega organa.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se v izjavi z dne 26. 4. 2011 pridružuje navedbam v zahtevi.

B.

4. Pri odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika je treba razlikovati dva položaja. Če samostojni podjetnik posameznik sam izvrši prekršek, ga je potrebno obravnavati kot fizično osebo, ki je storila prekršek. V takem primeru ne gre za odgovornost za ravnanje druge osebe, zato je podlaga za presojo njegove odgovornosti v določbi 9. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

5. Drugačen položaj pa nastane, ko se samostojnemu podjetniku posamezniku očita prekršek v povezavi z ravnanjem druge osebe, ki prav tako izvrši prekršek. Ta položaj ureja drugi odstavek 13. člena ZP-1, ki med drugim pravi, da je samostojni podjetnik posameznik lahko odgovoren za prekršek druge osebe, če je tako določeno v predpisu o prekršku. V skladu s citirano določbo je odgovornost samostojnega podjetnika posameznika v takem primeru vezana na dejanje druge osebe. Kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec, samostojni podjetnik posameznik (enako kot pravna oseba) v takem primeru ne more biti spoznan za odgovornega za prekršek samostojno (principalno), ampak le pridružitveno (akcesorno) – torej za prekršek, ki ga izvrši druga oseba.(1) Odgovornost samostojnega podjetnika posameznika za prekršek druge osebe je subjektivizirana, oddaljena od objektivne odgovornosti. Na takšno naravo odgovornosti kaže določba 14. člena ZP-1, na podlagi katere se v postopku o prekršku zoper samostojnega podjetnika posameznika smiselno uporabljajo določbe Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Za odgovornost samostojnega podjetnika posameznika za prekršek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer formalni ter materialni pogoj. Formalni pogoj bo izpolnjen, če bo prekršek storjen v imenu, na račun ali v korist samostojnega podjetnika posameznika, pri čemer mora biti podan (vsaj) eden od teh alternativno določenih temeljev. Poleg izpolnitve formalnega pogoja ZP-1 se za odgovornost samostojnega podjetnika zahteva ugotovitev njegovega prispevka k storitvi prekrška (materialni pogoj), in sicer v obliki enega izmed temeljev odgovornosti, ki so vsebovani v 4. členu ZOPOKD.

6. Prekrškovni organ je izdal odločbo o prekršku, v kateri storilki G. Ž. očita, da je kot samostojna podjetnica opravljala gostinsko dejavnost v gostinskem objektu K. v D. in je dne 25. 5. 2010 ob 22.40 prodala alkoholno pijačo osebam, ki so kazale očitne znake opitosti od alkohola. Z opisanim ravnanjem naj bi kršila drugi odstavek 7. člena ZOPA in s tem storila prekršek po drugem odstavku 16. člena ZOPA. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je S. M., ki je kot natakarica zaposlena v lokalu samostojne podjetnice G. Ž., dne 25. 5. 2010 še po odpiralnem času stregla alkoholno pijačo osebam, ki so kazale očitne znake opitosti od alkohola. Sodišče, ki je s sodbo odločbo prekrškovnega organa potrdilo, je še dodalo, da je natakarica S. M. ravnala v imenu in na račun samostojne podjetnice.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja v izreku izhaja očitek samostojni podjetnici, kot da je prekršek storila sama (ko je dne 25. 5. 2010 ob 22.40 prodala alkoholno pijačo osebam, ki so kazale očitne znake opitosti od alkohola) in da je podlaga za njeno odgovornost določba 9. člena ZP-1, medtem ko je iz obrazložitve odločb razvidno, da j e zoper samostojno podjetnico posameznico G. Ž. dejansko tekel postopek zaradi prekrška v povezavi z ravnanjem druge osebe, in sicer S. M., ki je kot natakarica v njenem lokalu stregla alkoholno pijačo osebam, ki so kazale očitne znake opitosti od alkohola. Podlago za presojo odgovornosti samostojne podjetnice bi tako bilo potrebno iskati v določbah drugega odstavka 13. člena ZP-1 in 14. člena ZP-1, ki v povezavi z zgoraj citiranimi določbami ZOPOKD za odgovornost samostojnega podjetnika terjata ugotovitev njegovega prispevka k storitvi prekrška druge osebe (materialni temelj; prim. 5. točko obrazložitve te sodbe).

8. Po tretjem odstavku 56. člena ZP-1 mora izrek odločbe o prekršku med drugim vsebovati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine). Če se storilcu očita prekršek v povezavi z ravnanjem druge osebe (13. člen ZP-1), morajo biti v izreku navedene konkretne okoliščine, ki predstavljajo podlago odgovornosti storilca za prekršek druge osebe.(2) V takem primeru mora biti vpliv storilca v smislu 4. člena ZPOKD oziroma materialni temelj njegove odgovornosti za ravnanje druge osebe razviden tudi iz obrazložitve odločbe.(3) Vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja, da je bil materialni temelj odgovornosti samostojne podjetnice v obravnavanem primeru zapostavljen. Niti iz opisa dejanja v izreku niti iz obrazložitve odločb namreč ni razvidna vsebinska povezanost med prispevkom samostojne podjetnice in pri njej zaposlene natakarice (4. člen ZOPOKD). Za d ejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, bi samostojna podjetnica lahko odgovarjala le, če bi bilo ugotovljeno, da je kritičnega dne sama točila alkoholno pijačo vinjenim osebam. Kot je razvidno iz obrazložitev izpodbijanih odločb, pa izvedeni dokazni postopek takšnega zaključka ne omogoča. 9. Ker je (subjektivni in objektivni) okvir hitrega postopka o prekršku, v katerem je izdana odločba o prekršku, zamejen najkasneje s tem dejanjem prekrškovnega organa in ga v postopku s pravnimi sredstvi (oziroma z odločbami, izdanimi na njihovi podlagi) ni dopustno širiti, navedenih pomanjkljivosti v izreku odločbe v novem odločanju ne bi bilo mogoče odpraviti (1. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1).

Vrhovno sodišče je tako zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah ter odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko G. Ž.

ustavilo.

V skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 bremenijo stroški ustavljenega postopka proračun.

Op. št. (1): Prim. komentar L. Selinšek v Zakonu o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 79-82 in 93-96. Op. št. (2): Prim. npr. odločbo VS RS IV Ips 49/2011 z dne 14. 7. 2011. Prim. tudi IV Ips 177/2010 z dne 2. 12. 2010. Op. št. (3): Prim. npr. odločbe VS RS IV Ips 49/2011 z dne 14. 7. 2011, IV Ips 41/2007 z dne 17. 6. 2008 in IV Ips 57/2010 z dne 23. 11. 2010.