Jedro

Zapuščinsko sodišče kot ključni razlog za svojo odločitev izpostavlja, da zapustnica z omenjenim premoženjem z oporoko z dne 11. 1. 1986 ni razpolagala, ker zanj v trenutku njene sestave ni vedela. Če v oporoki ni omejitve glede premoženja, na katerega se nanaša, potem je ta podlaga za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo v trenutku zapustnikove smrti njegova last. To z drugimi besedami pomeni, da oporoka (v kateri omejitve glede premoženja, ki naj bi ga dedič ali več dedičev dedovali, ni) velja tudi za premoženje, s katerim oporočitelj v času njene sestave ni razpolagal, ker ga je pridobil kasneje ali pa zanj (v trenutku sestave oporoke) ni vedel.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom o dedovanju z dne 18.4.2016 ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojni A. A. tudi nepremično premoženje, in sicer posamezni del št. 8 v stavbi št. 9 k. o. X, ki ga dedujejo B. B., C. C., D. D. (za katere je ustanovilo dedno pravico do 1/10 dodatne zapuščine), E. E. (za katerega je ustanovilo dedno pravico do 1/25 dodatne zapuščine), F. F., G. G., H. H. (vsaka do 1/25 dodatne zapuščine), I. I. (za katero je ustanovilo dedno pravico do 1/25 dodatne zapuščine), J. J., K. K., L. L. (vsak do 1/15 dodatne zapuščine), M. M., N. N., O. O., P. P., R. R. in S. S. (vsak do 1/20 dodatne zapuščine).

2. Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožujeta dedinji M. M. in N. N., ki pritožbenemu sodišču predlagata, da ga spremeni tako, da določi za dediča naknadno najdenega premoženja oporočna dediča pok. D. D. in pok. T. T. oziroma njune dediče. Stališče zapuščinskega sodišča, da zapustnica z nepremičnim premoženjem, ki predstavlja njeno dodatno zapuščino, ni oporočno razpolagala (zaradi česar naj bi nastopilo zakonito dedovanju), ni pravilno. Ker za njegovo dedovanje veljajo določbe ZDen, sklep, ki je bil izdan glede denacionaliziranega premoženja, za predmetno zadevo ni pravno relevanten. S sklepom o dedovanju D 307/88 z dne 2.7.2002 pa je zapuščinsko sodišče za dediče na podlagi oporoke razglasilo zapustničino nečakinjo I. I. in zapustničina nečaka D. D. in T. T. ter celotno zapuščino razdelilo med njih. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj določa 221. člen ZD. S sklepom o dedovanju D 307/88 z dne 2.7.2002 je bilo izključeno zakonito dedovanje in je sodišče izdalo sklep v skladu z določbami ZD, ki določajo dedovanje na podlagi oporoke. Bistvo oporočnega razpolaganja je določitev dediča zapuščine. To je zapustnica zelo jasno določila v oporoki z dne 11.1.1986. V skladu z določbo 132. člena ZD je zapustnica tako predmetno nepremičnino kot tudi ostalo premoženje po U. U. pridobila s smrtjo slednje. Predmet oporoke pokojne U. U. z dne 11.4.1976 ni bila samo predmetna nepremičnina, temveč tudi druga zapuščina oziroma nepremičnine (npr. vl. št. 5 k. o. Y in v k. o. Z). Zato že samo iz tega razloga ne drži ugotovitev zapuščinskega sodišča, da naj zapustnica ne bi razpolagala s predmetno nepremičnino, ker ob sestavi oporoke zanjo ne bi vedela. Potem naj ne bi zapustnica ob sestavi oporoke z dne 11.1.1986 vedela tudi za druge nepremičnine, ki jih je prejela po oporoki pokojne U. U., to je npr. nepremičnine v vl. št. 5 k. o. Y, pa je sodišče s sklepom o dedovanju z dne 2.7.2002 za dediča teh nepremičnin določilo oporočna dediča D. D. in T. T. Nepremičnine vpisane v vl. št. 5 k. o. Y so bile predmet dedovanja po osnovnem sklepu o dedovanju z dne 2.7.2002, čeprav niso bile izrecno opisane v oporoki (kot na primer nepremičnina v k. o. Z) in sta jih dedovala D. D. in T. T. Tako je sodišče tudi že odločilo v točki I.5. izreka sklepa o dedovanju z dne 2.7.2002. Stališče sodišča, da oporoka ne obsega predmetne nepremičnine, je v nasprotju z oporoko zapustnice z dne 11.1.1986, kot tudi v nasprotju s sklepom sodišča z dne 2.7.2002. Oporoka obsega vse zapustničino premoženje, ki ga je imela ob smrti. To je jasno zapisano oziroma določeno v oporoki. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi izhajajo iz zapisa oporoke. Oporoka z dne 19.5.1987 je za predmetno zadevo brezpredmetna. Če pa se že sodišče nanjo sklicuje in z razlago neveljavne oporoke določa nove dediče oziroma način dedovanja (kar po mnenju pritožbe ni dopustno), je tudi sklepanje sodišča protispisno in napačno. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj izhaja iz neveljavne oporoke.

3. Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnici se glede vprašanja dedovanja nepremičnine, in sicer posameznega dela št. 8 v stavbi št. 9 k. o. X, upravičeno sklicujeta na oporoko z dne 11.1.1986, ki je bila upoštevana pri izdaji (pravnomočnega) sklepa o dedovanju D 307/88 z dne 2.7.2002. V prid temu stališču (sama za sebe) govori jasna vsebina določbe prvega odstavka 221. člena ZD(1) (v skladu s katero se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najdeno premoženje razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju) kot tudi druge z njo povezane okoliščine (razlogi).

6. Zapuščinsko sodišče kot ključni razlog za svojo odločitev izpostavlja, da zapustnica z omenjenim premoženjem z oporoko z dne 11.1.1986 ni razpolagala, ker zanj v trenutku njene sestave ni vedela.(2) Če v oporoki ni omejitve glede premoženja, na katerega se nanaša, potem je ta podlaga za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo v trenutku zapustnikove smrti njegova last.(3) To z drugimi besedami pomeni, da oporoka (v kateri omejitve glede premoženja, ki naj bi ga dedič ali več dedičev dedovali, ni) velja tudi za premoženje, s katerim oporočitelj v času njene sestave ni razpolagal, ker ga je pridobil kasneje ali pa zanj (v trenutku sestave oporoke) ni vedel. Oporočitelj ima namreč premoženju, ki ga je pridobil po sestavi takšne oporoke (oziroma je zanj izvedel po tem trenutku), za primer svoje smrti zmeraj možnost določiti drugačno „usodo.“ Če tega ne stori, v oporoki pa svojega premoženja (ki naj bi ga dedoval dedič oziroma dediči) ni zamejil, je moč utemeljeno šteti, da v njej izražena volja velja tudi za takšno premoženje.

7. Vse omenjeno velja tudi za konkretni primer. Potem, ko je zapustnica v oporoki z 11.1.1986 določila (konkretna) denarna sredstva, ki naj jih prejme nečakinja I. I., in določila, da naj se hiša v K. ter premično premoženje razdeli med vse tri oporočne dediče, pa je izrazila tudi voljo, da vse ostalo njeno premoženje, hranilne devizne in dinarske vloge dedujeta nečaka D. D. in T. T. Upoštevaje zapis „... vse ostalo moje premoženje ...“ pritožba upravičeno poudarja, da se zapustničina (oporočna) volja nanaša na vse premoženje,(4) ki ga je ob smrti imela, torej tudi nepremično premoženje, ki je predmet izpodbijanega sklepa z dne 18.4.2016. Ker je bilo za njeno kasneje (in sicer dne 19.5.1987) sestavljeno oporoko (kot navaja samo zapuščinsko sodišče) ugotovljeno, da ni veljavna (in se kot opozarja pritožba, zapuščinsko sodišče na njeno vsebino neupravičeno sklicuje), to pomeni, da glede predmetnega nepremičnega premoženja (veljavne poslednje) volje, ki bi bila drugačna od tiste, izražene v oporoki z dne 11.1.1986, ni podala.

8. Pritožba pa v tem oziru utemeljeno opozarja še na en prav tako pomemben razlog. Čeprav zapustnica v oporoki z dne 11.1.1986 (nobenega) nepremičnega premoženja, ki bi se nahajalo v k. o. Y oziroma k. o. Z,(5) ni omenjala, je bila tudi pri dedovanju le tega(6) v sklepu o dedovanju z dne 2.7.2002 upoštevana zapustničina v oporoki z dne 11.1.1986 izražena poslednja volja.(7) Že v sklepu o dedovanju je bilo torej v skladu s to (oporočno) voljo upoštevano, kdo je dedič tudi tistega premoženja, ki ga omenjena oporoka sicer konkretno ne omenja.(8)

9. Iz vseh predhodno omenjenih razlogov je stališče sodišča prve stopnje, da je glede predmetnega dela zapustničinega premoženja (to je posameznega dela št. 8 v stavbi št. 9 k. o. X) nastopilo zakonito dedovanje, napačno. Posledično pa zapuščinsko sodišče tudi ni ugotavljalo dedičev tega premoženja z ozirom na oporoko z dne 11.1.1986.(9) Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (tretja točka 365. člena ZPP(10) v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. (1): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): Podedovala naj bi ga namreč kasneje.

Op. št. (3): Glej odločbo VSH, Rev. 757/80 z dne 15.5.1980, Pregled sudske prakse u godini 1980, št. 17, „Narodne novine“, Zagreb, str. 85, kot tudi Karel Zupančič, Dedno pravo, Uradni list RS, 1991, str. 116 (točka 299 in opomba 300).

Op. št. (4): Z njim je torej za vse svoje preostalo premoženje določila dediča (na to pa se navezuje tudi vsebina prvega odstavka 221. člena ZD).

Op. št. (5): Ampak zgolj nepremično premoženje v K. Op. št. (6): Konkretno premoženja vl. št. 5 k. o. Y in ½ vl. št. 8 k. o. Z. Op. št. (7): Ter sta ga (posledično) vsak do ene polovice dedovala oporočna dediča D. D. in T. T. Op. št. (8): In gre v tem smislu za „ostalo premoženje“.

Op. št. (9): Iz sklepa o dedovanju z dne 2.7.2002 oziroma izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da naj bi bila oporočna dediča (to je D. D. in T. T.) sedaj pokojna.

Op. št. (10): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami