Jedro

Etažni lastniki lahko v načrtu vzdrževanja iz 26. člena SZ-1 določijo višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad, kot je določen s podzakonskim predpisom iz 119. člena SPZ, in sicer glede na ocenjeno vrednost vzdrževalnih del in glede na načrt vzdrževanja.

Sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad ne more biti sprejet samostojno. Sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad ni bil veljavno sprejet, ker ni bil sprejet tudi načrt vzdrževanja večstanovanjske hiše. Pri upravljanju večstanovanjskih stavb je potreben red in dosledno spoštovanje predpisov, tudi kar se tiče vsebine in oblike zapisnikov s sklepi etažnih lastnikov. Za sporni zapisnik dejansko to ne velja, ker iz njega ni razvidno, da so etažni lastniki o načrtu vzdrževanja, ki se nanaša na obnovo fasade, glasovali, niti ni razvidno, kateri od prisotnih lastnikov so za predlagane sklepe glasovali in s kakšno večino naj bi bil sklep sprejet.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 159,45 EUR s pripadajočimi obrestmi zoper solidarna dolžnika A. A. in B. B. Ker je B. B. 79,72 EUR plačala, je tožeča stranka predlog za izvršbo delno umaknila. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako odločalo še o zahtevku zoper A. A. in zahtevek na plačilo petih zneskov po 15,946 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 147,20 EUR stroškov izvršilnega postopka in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno in v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov tožeče stranke.

Navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev, razlogi za odločitev sodišča so obrazloženi, vendar popolnoma v nasprotju z listinskimi dokazi. Zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Poleg tega ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe je nerazumljiv, saj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav je zapisalo v obrazložitvi, da je utemeljen, ker temelji na sklepu etažnih lastnikov. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pravna podlaga za vplačilo v rezervni sklad podana na podlagi sklepa etažnih lastnikov z dne 11. 12. 2018. Izpolnjeni naj bi bili tudi pogoji iz 26. člena SZ-1, ker je upravnik pripravil načrt vzdrževanja za obdobje 2019 do 2020 in sicer sanacijo fasadnega ovoja, kar so z zadostno večino potrdili etažni lastniki. Upravnik je pripravil načrt vzdrževanja skupnih delov stavbe v skladu s prvim in drugim odstavkom 7. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, vse zahteve iz drugega odstavka 7. člena navedenega pravilnika pa so bile izpolnjene na zboru etažnih lastnikov dne 11. 12. 2018. To je v ugovoru potrdil tudi toženec, ko je navedel, da sredstva rezervnega sklada znašajo 20.564,64 EUR, da je za sanacijo potrebnih 250.000,00 EUR in da se bo sanacija financirala deloma na način povečanja vplačil v rezervni sklad in deloma s sredstvi EKO sklada. Z navedenim so se etažni lastniki strinjali in tako glasovali za sklep o povišanju rezervnega sklada. Sklep je bil sprejet z 68,93 % lastninskih deležev etažnih lastnikov. Vse to izhaja iz zapisnika zbora etažnih lastnikov in sprejetih sklepov. Zato ni razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav je samo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ponavlja, da je toženec v ugovoru pavšalno navajal, da je zapisnik z dne 11. 12. 2018 prirejen. Tožeča stranka opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 280/2016, v kateri se je Vrhovno sodišče jasno opredelilo glede osrednjega elementa pravne narave premoženja iz rezervnega sklada, ki je njegova namenskost in iz sklepa k 6. točki zapisnika zbora etažnih lastnikov je ta namenskost jasno razvidna. Zato je tudi vseeno, da se v načrtu vzdrževanja ni natančno opredelilo, ali se bo prenova fasadnega ovoja izvajala s toplotno izolacijo ali brez nje. Nedvomno pa je, da se je v načrtu vzdrževanja sprejelo, da se bo izvajala sanacija fasadnega ovoja. Zato je zaključek sodišča, da je šlo zgolj za predlog načrta in ne dejanski načrt vzdrževanja, zmoten in v nasprotju z listinskimi dokazi. Toženec pa je tudi neopravičeno obogaten, ker le on sklepa ne spoštuje, je pa deležen koristi iz naslova vzdrževalnih del. 3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP), vendar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Stanovanjski zakon (SZ-1) v 26. členu za zagotavljanje vzdrževanja večstanovanjske stavbe med drugim določa sprejetje načrta vzdrževanja za časovno obdobje najmanj enega in največ petih let, ki ga pripravi upravnik, sprejmejo pa etažni lastniki. V načrtu vzdrževanja etažni lastniki določijo vzdrževalna dela, ki se bodo opravila in način zagotavljanja denarnih sredstev z vplačili v rezervni sklad. Odločanje o načrtu vzdrževanja se šteje za posel rednega upravljanja. Tožeča stranka trdi, da je bil načrt vzdrževanja za leto 2019 do 2020 sprejet, za njegovo realizacijo pa je bil sprejet tudi sklep za povečanje vplačil v rezervni sklad.

7. Trditev, da je bil načrt vzdrževanja za leto 2019 do 2020 sprejet, ne drži. Sodišče prve stopnje je o tem napravilo zaključek v skladu z zapisnikom z dne 11.12.2018. Iz navedenega zapisnika dejansko ne izhaja, da so etažni lastniki glasovali o načrtu vzdrževanja za leto 2019 do 2020, temveč le, da je bil sprejet sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini zapisnika (v 16. do 21. točki obrazložitve), na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, drugačen zaključek tudi ni mogoč.

8. Etažni lastniki lahko v načrtu vzdrževanja iz 26. člena SZ-1 določijo višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad, kot je določen s podzakonskim predpisom iz 119. člena Stvarnopravnega zakonika in sicer glede na ocenjeno vrednost vzdrževalnih del in glede na načrt vzdrževanja. Pritožba ne izpodbija stališča, da sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad ne more biti sprejet samostojno. Zato sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad, ki izhaja iz zapisnika z dne 11.12.2018, ni bil veljavno sprejet, ker ni bil sprejet tudi načrt vzdrževanja večstanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek za vplačilo povišanja zneska v rezervni sklad iz tega razloga utemeljeno zavrnilo. Pri upravljanju večstanovanjskih stavb je potreben red in dosledno spoštovanje predpisov, tudi kar se tiče vsebine in oblike zapisnikov s sklepi etažnih lastnikov. Za sporni zapisnik dejansko to ne velja, ker iz njega ni razvidno, da so etažni lastniki o načrtu vzdrževanja, ki se nanaša na obnovo fasade, glasovali, niti ni razvidno, kateri od prisotnih lastnikov so za predlagane sklepe glasovali in s kakšno večino naj bi bil sklep sprejet. Pritožbeno vztrajanje, da je upravnik pripravil načrt vzdrževanja za obdobje 2019-2020 in sicer sanacijo fasadnega ovoja, kar je potrdilo 68,93 % etažnih lastnikov, je neizkazano. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da so razlogi za odločitev sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi.

9. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo, ker temelji na sklepu etažnih lastnikov. V 9. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje res, v nasprotju z nadaljnjo obrazložitvijo v 17. do 20. točki obrazložitve, zapisalo: „Tožbeni zahtevek je utemeljen.“, pravilno pa bi se moral ta odstavek in stavek glasiti: „Tožbeni zahtevek ni utemeljen“. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišču prve stopnje, glede na siceršnjo vsebino razlogov izpodbijane sodbe, na tem mestu pripetila očitna pisna pomota, ki jo lahko sodišče prve stopnje v skladu z določbo 328. člena ZPP vsak čas popravi. Takšna očitna pisna pomota tako ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nikakor pa ne drži, da je sodišče štelo, da je zahtevek utemeljen, ker temelji na sklepu etažnih lastnikov (in je pravna podlaga za vplačilo v rezervni sklad zato podana). Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da sklep etažnih lastnikov ni bil veljavno sprejet (ker ni bil sprejet tudi načrt vzdrževanja). In to je razlog za zavrnitev predmetnega zahtevka. Izrek izpodbijane sodbe je povsem razumljiv, pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravna podlaga za vplačilo v rezervni sklad podana na podlagi sklepa etažnih lastnikov z dne 11. 12. 2018, pa neutemeljena.

10. Glede na navedeno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, svojo odločitev pa (upoštevaje pisno pomoto v 9. točki obrazložitve) jasno in skrbno obrazložilo.

11. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo po sodnici posameznici (peti odstavek 458. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, kar je vsebovano v zavrnilnem delu izreka.