Jedro

Pravnim osebam vroča sodišče pisanje po čl. 133/1 ZPP, ne pa po 137. členu ZPP.

Oseba iz 1. odst. 133. člena ZPP je oseba na določenem delovnem mestu, zadolžena za sprejemanje sodnih pisanj, ne pa član uprave (direktor) oz. likvidacijski upravitelj, na katerega so z začetkom postopka likvidacije prešle upravičenja, ki jih ima uprava.

Ravnanje gospodarske družbe, ki ne ukrene vse potrebno za sprejemanje sodnih pisanj na naslovu, ki je v sodnem registru naveden kot njen sedež, je odklonitev sprejema.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Potem, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo zaradi izostanka, s katero je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 49.105.256,89 SIT s pripadki, je tožena stranka predlagala obnovo postopka iz obnovitvenih razlogov po 2. in 3. točki 394. člena ZPP, podrejeno pa vložila pritožbo zoper sodbo. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo, podrejeno vloženo pritožbo pa zavrglo kot prepozno.

Pritožbi tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka je pritožbeno sodišče ugodilo, sklep spremenilo in dovolilo obnovo postopka, sodbo zaradi izostanka pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menilo je, da je podan obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje vročiti drugopis tožbe in vabilo na prvi narok za glavno obravnavo likvidacijski upraviteljici tožene stranke na njen naslov, ne pa toženi stranki na naslov iz sodnega registra. Tožena stranka namreč na omenjenem naslovu zaradi likvidacije ni več imela poslovnih prostorov niti zaposlenih delavcev.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava - drugega odstavka 375. člena in 381. člena Zakona gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD) in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - prvega odstavka 138. člena, prvega odstavka 134. člena, tretjega odstavka 142. člena ter 144. člena ZPP (1977) ter prvega odstavka 133. člena, prvega odstavka 137. člena, petega odstavka 142. člena ter 144. člena ZPP (1999). Po mnenju vrhovne državne tožilke so uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ker je pritožbeno sodišče zaradi njih nepravilno uporabilo 2. točko prvega odstavka 394. člena ZPP (1999) ter 332. člen ZPP (1977) v zvezi z drugim odstavkom 499. člena ZPP (1999), kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Temu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obema strankama spora, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Z začetkom likvidacijskega postopka družba, ki sama izvede postopek svoje likvidacije po določbah ZGD, ne preneha biti pravna oseba. Če ZGD v členih 371 do 398 ne določa drugače, veljajo zanjo še naprej vse določbe ZGD, nanašajoče se na določeno organizacijsko obliko družbe (drugi odstavek 375. člena ZGD). Ena od določb, ki določajo drugače, je 381. člen ZGD. Ta določa v prvi alinei, da likvidacijski upravitelj zastopa in predstavlja družbo. Ker je tožena stranka delniška družba, to pomeni, da je z začetkom postopka za likvidacijo tožene stranke prešlo na njeno likvidacijsko upraviteljico upravičenje uprave iz prvega odstavka 248. člena ZGD, to je upravičenje zastopati in predstavljati družbo. Oseba, ki je upravičena zastopati in predstavljati družbo, to je član uprave (direktor - drugi odstavek 246. člena ZGD), v primeru likvidacije pa likvidacijski upravitelj, pa ni oseba iz prvega odstavka 134. člena ZPP (1977), oziroma iz prvega odstavka 133. člena ZPP (1999), pooblaščena za sprejem. Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, da je to oseba na določenem delovnem mestu, ki je zadolžena za sprejemanje pisanj. Na to kaže tudi nadaljevanje besedil v obeh navedenih zakonskih določbah: "...ali delavcu, ki se najde (je) v pisarni oziroma v poslovnem prostoru (ali na sedežu)". Zato stališče pritožbenega sodišča, da je pooblaščena oseba iz omenjenih določb ZPP (1977) in ZPP (1999) likvidacijska upraviteljica, ni pravilno.

Stališča, da bi moralo sodišče vročati pisanja likvidacijski upraviteljici, tudi ni mogoče opreti na 138. člen ZPP (1977) oziroma 137. člen ZPP (1999). Z zakonitim zastopnikom iz omenjenih dveh zakonskih določb je mišljen zakoniti zastopnik fizične osebe, likvidacijski upravitelj pa je zakoniti zastopnik (ne: pooblaščenec) pravne osebe. Pravnim osebam pa vročajo sodišča pisanja po posebnih določbah, ki urejajo vročanje pravnim osebam, to je po prvem odstavku 134. člena ZPP (1977) in po prvem odstavku 133. člena ZPP (1999).

Ker je tožena stranka tudi po začetku likvidacijskega postopka še pravna oseba, ji je moralo sodišče prve stopnje vročati sodna pisanja po določbah, ki urejajo vročanje pravnim osebam. Na uporabo določb ZPP, kako je treba vročati sodna pisanja pravnim osebam, ne vpliva okoliščina, da je registrsko sodišče na predlog likvidacijske upraviteljice toženo stranko že izbrisalo iz sodnega registra, registrsko stanje, kakršno je bilo pred izbrisom, pa je bilo ponovno vzpostavljeno šele potem, ko je pritožbeno sodišče sklep registrskega sodišča spremenilo in predlog za izbris tožene stranke iz sodnega registra zavrnilo.

V sedaj izpodbijanem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tako tožbo kot tudi vabilo na prvi narok za glavno obravnavo vročiti likvidacijski upraviteljici zato, ker tožena stranka zaradi okoliščine, navedene v prejšnjem odstavku, na naslovu iz sodnega registra, ni imela več poslovnih prostorov, niti zaposlenih delavcev. Takšno stališče pa je pravno zmotno. Dokler tožena stranka kot pravna oseba ne preneha obstojati, ji sodišče vroča pisanja, kot jih je treba vročati pravnim osebam, in sicer na naslov, naveden v sodnem registru. Zato bi tožena stranka morala ukreniti vse potrebno za to, da bi ji bilo mogoče vročiti pisanja na naslovu, ki je naveden kot njen sedež v sodnem registru. Ker tega očitno ni storila, pomeni takšno njeno ravnanje odklonitev sprejema tako tožbe kot tudi vabila na prvi narok za glavno obravnavo. V takšnem primeru pa mora vročevalec ravnati po določbah ZPP, ki urejajo vročanje v primeru odklanjanja sprejema.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi neuporabe oziroma zmotne uporabe zgoraj navedenih določb ZGD in nepravilne uporabe oziroma neuporabe v zahtevi za varstvo zakonitosti navedenih določb ZPP prišlo do nepravilnega zaključka, da je podan obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP, ker toženi stranki zaradi opustitve vročitve tožbe in vabila na prvi narok za glavno obravnavo likvidacijski upraviteljici tožene stranke, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker pa takšno stališče pritožbenega sodišča nima podlage v določbah ZPP, je to sodišče izpodbijani sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, obrazloženih zgoraj, na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

V novem odločanju bo pritožbeno sodišče upoštevalo, da sodišče s tem, da je tožbo in vabilo na prvi narok za glavno obravnavo vročilo toženi stranki na naslov iz sodnega registra, ne pa njeni likvidacijski upraviteljici, toženi stranki ni odvzelo možnosti obravnavanja. Bo pa v okviru pritožbenih navedb preizkusilo, ali je bilo vročanje v situaciji, ki jo je treba opredeliti kot odklanjanje sprejema, pravilno, in še ali ni morda podan tudi uveljavljani obnovitveni razlog iz 3. točke 394. člena ZPP. Če bo ugotovilo, da ni podan noben uveljavljani obnovitveni razlog pa bo moralo odločiti še o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe zoper sodbo zaradi izostanka.