Jedro

Nobena od strank spora, ne končni uporabnik, ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovega izvajanja ali zaračunavanja, niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije, št. 38292-200/2009-7 z dne 18. 1. 2010 odpravi ter zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ugodi predlogu za rešitev spora A.A. (stranke z interesom) z A. d.d., tako, da ni dolžan poravnati zneskov po postavkah Sorazmerni delež – TV komunikator Sagem in Sorazmerni delež – Prenosni računalnik DELL 500, zaračunanih na računu št. 0751554510 z dne 11. 9. 2009. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka dne 5. 11. 2009 prejela predlog za rešitev spora stranke z interesom A.A. z operaterjem, tožečo stranko. Kot izhaja iz pisanj stranke z interesom, se slednji ne strinja z računom št. 0751554510 v delu zaračunanih postavk, ki se nanašajo na TV komunikator Sagem in prenosni računalnik DELL 500, ki so bile zaračunane zaradi predčasnega odstopa od pogodbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da med stranko z interesom in tožečo stranko ni sporno, da je s strani tožeče stranke do enostranskih sprememb pogodbenih pogojev prišlo in da je stranka z interesom zaradi nestrinjanja z njimi upravičena od pogodbe odstopiti. Jedro spora med strankama pa predstavlja vprašanje, ali plačilo sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa opreme, ki je bilo stranki z interesom zaračunano na računu št. 0751554510, predstavlja sankcijo v smislu 85. člena ZEKom. Tožeča stranka je stranki z interesom zaračunala sorazmerni delež zneska subvencije nakupa opreme z utemeljitvijo, da gre za poplačilo razlike do polne vrednosti, kar naj bi bilo dogovorjeno s pogodbo za primer predčasnega odstopa od pogodbe. Tožena stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da v primeru enostranskih sprememb pogodbenih pogojev s strani operaterjev zakon daje naročnikom možnost odstopa od pogodbe v določenem roku (o katerem sicer v predmetnem primeru stranka z interesom ni bila poučena), zato odstopa od pogodbe pred potekom obdobja, za katerega se je posamezen naročnik s pogodbo zavezal ostati v naročniškem razmerju (v nadaljevanju: vezava), ni mogoče šteti kot kršitve ali neizpolnitve pogodbe, posledično pa tudi naročnik ne sme iz naslova kršitve takega določila utrpeti negativnih posledic (na primer pogodbeno kazen), tako kot tudi ne zaradi določila 3. odstavka 85. člena o odstopu od pogodbe brez sankcij. Tožena stranka pojasnjuje, da je ratio legis določila 3. odstavka 85. člena ZEKom ta, da naročniku ni potrebno vztrajati v naročniškem razmerju z drugačnimi pogodbenimi pogoji, kot tistimi, ki so bili dogovorjeni ob sklenitvi pogodbe, če se z njimi ne strinja, ti novi pogodbeni pogoji imajo namreč lahko zanj negativne posledice. Ravno zato ZEKom olajša naročniku odstop od takega razmerja tako, da zaradi odstopa ne trpi sankcije, to je vsakršne negativne posledice (kar pa zaračunavanje razlike med subvencionirano vrednostjo opreme in njeno polno vrednostjo, za zavezanca za to plačilo nedvomno je, saj pomeni zmanjšanje premoženja oziroma odvzeto ugodnost – kupnine po subvencionirani ceni). Pri tem je še potrebno dodati, da je v primerih naročniških razmerij z vezavo toliko bolj potrebno varstvo v tovrstnih primerih, saj se naročniki takih razmerij zavežejo dlje časa ostati v razmerju z operaterjem ter se tako prepreči, da bi bili dlje časa dolžni trpeti neugoden položaj, na katerega sami niso imeli vpliva oziroma se z njim ne strinjajo. Tožeča stranka stranki z interesom ni dala možnosti vztrajati v naročniškem razmerju za obdobje vezave pod pogoji, ob katerih se je odločila za vezavo ter tako izpolniti svojo obveznost po pogodbi, temveč je dopuščala možnost, da stranka z interesom izpolni svojo obveznost ter ostane naročnik za obdobje vezave (ter obdrži ugodnost nakupa po subvencionirani ceni) le pod drugačnimi (slabšimi) pogoji, kot so bili dogovorjeni s pogodbo. Stranka z interesom je imela tudi možnost odstopiti od pogodbe, kar je tudi storila, tožeča stranka pa ji je zaračunala sorazmerni delež zneska subvencije nakupa opreme. V vsakem primeru je imela enostranska sprememba za stranko z interesom negativne posledice, zato tožena stranka upoštevajoč zgoraj navedeno ter namen 3. odstavka 85. člena ZEKom zaključuje, da je v predmetnem primeru sorazmerni delež zneska subvencije nakupa opreme, ki ga je tožeča stranka zaračunala stranki z interesom zaradi odstopa od pogodbe pred potekom vezave, sankcija iz 3. odstavka 85. člena ZEKom. Upoštevajoč 3. odstavek 85. člena ZEKom, ki daje naročniku v primeru enostranskih sprememb pogodbenih pogojev upravičenje, da odstopi od pogodbe brez sankcije, ter v skladu z ugotovitvijo, da na računu, št. 0751554510 zaračunani postavki Sorazmerni delež TV komunikator Sagem in Sorazmerni delež – prenosni računalnik DELL 500 predstavljata sankcijo, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka te odločbe. Odločitev tožene stranke, da stranki z interesom ni potrebno poravnati sankcije – sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa komunikatorja in prenosnega računalnika, nikakor ne pomeni, da je stranka z interesom v vsakem primeru upravičena navedeno opremo obdržati. Z odstopom od pogodbe je namreč pravni temelj, na podlagi katerega bi prejeto opremo obdržala, odpadel, zaradi česar nastopijo obligacijsko pravna pravila vračanja, na podlagi katerih je tožeča stranka upravičena terjati opremo nazaj, stranka z interesom pa je v tem primeru upravičena do vračila že dane kupnine.

Tožeča stranka v tožbi med drugim navaja, da je naročniška pogodba po 85. členu ZEKom pogodba med operaterjem, ki zagotavlja priključitev oziroma dostop do javnega telefonskega omrežja, in končnim uporabnikom za uporabo storitev, ki jih nudi operater. V delu, kjer gre za nakup opreme, gre za kupoprodajno pogodbo. Skladno z določbo 92. člena ZEKom imajo končni uporabniki pravico do ugovora in sprožitve spora pred toženo stranko zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem. Dogovor o načinu plačila kupnine za strojno komunikacijsko opremo (TV komunikator) in prenosni računalnik, kamor sodi tudi dogovor o subvencioniranju nakupa opreme v primeru trajanja naročniškega razmerja vsaj 24 mesecev, ni odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem v smislu 92. člena ZEKom, temveč gre za dogovor o načinu plačila kupnine v okviru prodajne pogodbe, ki sodi v pristojnost civilnega sodišča, ne pa tožene stranke. Izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je tožena stranka odločila, da naročnik ni dolžan plačati zneskov po postavkah Sorazmerni delež – TV komunikator Sagem in Sorazmerni delež – prenosni računalnik DELL 500, zaračunanih na računu, št. 0751554510 z dne 11. 9. 2009 je zaradi kršitve procesnih pravil o pristojnosti nezakonita in nična. Da gre za pristojnost civilnega sodišča, izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, ker tožena stranka pogodbeni stranki v primeru, da ne bosta dosegli sporazuma glede izročitve opreme oziroma vrnitve že dane kupnine, napotuje pred sodišče splošne pristojnosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenim ugovorom stvarne nepristojnosti navaja, da ni v ničemer odločala glede vprašanj iz pristojnosti civilnega sodišča. Odločala je le, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo sorazmernega deleža subvencije tudi v primeru, ko stranka z interesom odpove pogodbo zaradi razlogov, ki so na strani tožeče stranke oziroma ali gre za sankcijo, ki je v skladu z določbo 3. odstavka 85. člena ZEKom v primerih odstopa od naročniške pogodbe zaradi spremembe pogojev, določenih v njej, izrecno prepovedana. Tožena stranka poudarja, da nakupa aparatov in opreme ni mogoče obravnavati ločeno in neodvisno od naročniške pogodbe. Tožeča stranka je opremo stranki z interesom pod posebno ugodnimi pogoji prodala izključno zaradi sklenitve naročniške pogodbe, ne pa neodvisno od nje. Zaradi tega razloga pogodbenih razmerij med stranko z interesom in tožečo stranko ne moremo obravnavati ločeno. V zvezi s tem velja izpostaviti, da stranka z interesom nedvomno ne bi kupila vsaj TV komunikatorja, saj slednji služi izključno za uporabo telekomunikacijskih storitev, ne pa tudi v druge namene, ki ne bi bili povezani s pretvorbo signala. Stranka z interesom torej dejansko ni imela razloga samo za nakup opreme, ne da bi hkrati naročila tudi storitve tožeče stranke. Enako velja tudi za nakup prenosnega računalnika, saj bi sicer stranka z interesom predmetno opreme nedvomno raje kupila v za to specializiranih trgovinah, ki zagotavljajo tudi servisne in druge storitve in ne pri operaterju elektronskih komunikacij. Tožena stranka je torej odločala le, ali predstavlja zaračunavanje sorazmernega deleža subvencije sankcijo iz 3. odstavka 85. člena ZEKom. Kot izhaja iz naročniške pogodbe, je bilo naročniško razmerje med tožečo stranko in stranko z interesom sklenjeno v času naročniške akcije, ki je trajala od 25. 8. 2008 do 15. 10. 2008. Naročniške akcije so z zanimivimi in cenovno ugodnimi ponudbami namenjene pridobivanju novih naročnikov, ki so v razmerju do operaterja šibkejša stranka. V okviru akcije je tako tožeča stranka v zameno za vezavo za vsaj 24 mesecev ponujala nakup komunikacijske opreme po subvencionirani ceni, ki ne predstavlja nič drugega, kot ceno s popustom ali znižano ceno. Kot izhaja iz pogodbe med tožečo stranko in stranko z interesom, je naročnikova obveznost plačila nakupa opreme po subvencionirani ceni enkratna. Tožena stranka je zato mnenja, da je bila pogodbena obveznost stranke z interesom glede na plačilo kupnine za opremo v celoti izpolnjena z enkratnim plačilom subvencionirane oziroma znižane cene opreme, določene v pogodbi. Poleg tega bi, v kolikor bi dogovor o sorazmernem plačilu subvencije šteli za dogovor o plačilu kupnine, to moralo jasno izhajati iz pogodbe, vendar nasprotno iz nje izhaja le dogovor o obveznosti plačila sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa opreme v primeru predčasne prekinitve pogodbe, ki pa po svoji naravi šteje za pogodbeno kazen. Dogovor o subvencioniranju torej ni predstavljal jedra spora, temveč je v izpodbijani odločbi odločala le, ali predstavljata sporno zaračunani postavki na računu, št. 0751554510 sankcijo iz 3. odstavka 85. člena ZEKom. Prav zaradi napotitve tožene stranke na reševanje morebitnega nesporazuma glede vračila kupnine in opreme na civilno sodišče pa izhaja, da tožena stranka ni odločala o civilno pravnih vprašanjih. Predlaga zavrnitev tožbe in zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov.

Sodišče je tožbo kot stranki z interesom posredovalo v odgovor tudi A.A., ki pa nanjo ni odgovoril. Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi tožeča stranka (operater) izpodbija odločbo, ki jo je tožena stranka izdala na materialnopravni podlagi 3. odstavka 85. člena ZEKom ter ob sklicevanju na določbe 92. in 129. člena ZEKom, in s katero je odločila, da končni uporabnik A.A. (stranka z interesom) ni dolžan poravnati zneskov po postavkah Sorazmerni delež- TV komunikator Sagem in Sorazmerni delež- Prenosni računalnik Del 500, zaračunanih na računu št. 0751554510 z dne 11.9.2009 zaradi predčasnega odstopa od pogodbe za uporabo storitev SiOL za paket Trio osnovni št. A 09020038/1138, ki jo je sklenil s tožečo stranko dne 23.9.2008. Po 92. členu ZEKom (Uradni list RS, št. 13/2007, ZEKom-UPB1, 110/09) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (1. odstavek). Če operater v 15 dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi oziroma o njem ne odloči, lahko končni uporabnik v 15 dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora oziroma po preteku 30 dnevnega roka od njegove vložitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo, ki ga obravnava po postopku iz 129. člena tega zakona (7. in 8. odstavek). Po 129. členu agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve (medoperaterski spori), ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki (uporabniški spori), če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (1. odstavek). Iz navedenih določb ZEKom po mnenju sodišča izhaja, da je z določbo 1. odstavka 92. členu ZEKom stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem (iz obrazložitve k Predlogu sprememb in dopolnitev ZEKom, Poročevalec DZ št. 133/2009, izhaja, da je dopolnitev dotedanjega besedila navedene zakonske določbe z izrecno vključitvijo sporov v zvezi zaračunavanjem storitev potrebna, ker se ob strogo gramatikalni razlagi v praksi določbe ni vedno razlagalo v takem pomenu; ta dopolnitev zakona je uveljavljena z ZEKom-B, Uradni list RS, št. 110/2009). Izvensodno reševanje uporabniških sporov je v ZEKom sicer bilo urejeno na podlagi Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 7. marca 2002, po kateri države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, kar pa ne posega v postopke nacionalnih sodišč (člen 34). Po določbi 5. odstavka 129. ZEKom se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred agencijo ustavi. To pa pomeni, da je v ZEKom urejeni izvensodni postopek alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen ZPP).

V obravnavani zadevi gre za spor med končnim uporabnikom (stranko z interesom) in operaterjem glede vprašanja, ali je bilo končnemu uporabniku ob spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, s katerimi se ni strinjal, omogočeno odstopiti od pogodbe tako, kot določa ZEKom v 3. odstavku 85. člena; končni uporabnik meni, da ne, ker ga je s tem, ko mu je tožeča stranka zaračunala sorazmerni delež vrednosti TV komunikatorja Sagem in sorazmerni delež vrednosti prenosnega računalnika Del 500 doletela sankcija, tožeča stranka pa zatrjuje, da gre za uveljavitev izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti za primer predčasne prekinitve naročniškega razmerja in ne za sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Nobena od strank spora, ne končni uporabnik, ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovega izvajanja ali zaračunavanja, niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa opreme nedovoljeno sankcijo v smislu 3. odstavka 85. člena ZEKom), česar pa glede na navedeno ter njene dejanske ugotovitve in podatke spisne dokumentacije upravnih spisov tudi ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom; s takim ravnanjem je tako zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (1. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je njena odločba nezakonita.

Glede na to je sodišče moralo tožbi ugoditi ter je na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).