Jedro

Formalni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, da je bila obdolženka na glavno obravnavo v redu povabljena, je bil izpolnjen s pravilno vročitvijo vabila in okoliščino, da obdolženka izostanka ni ustno opravičila.

Pogoj, da je bila obdolženka že zaslišana, je izpolnjen tudi, če je bila zaslišana na glavni obravnavi pred razveljavitvijo prejšnje sodbe.

Materialni pogoj, da njena navzočnosti ni nujna, je izpostavljen tudi, če je prišlo do dveh sprememb obtožnega predloga, vendar v odolženkino korist z redukcijo obtožbenih očitkov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženka je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženo A. A. spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v okviru katere ji je za dejanje pod točko I/1 izreka določilo kazen štiri mesece zapora, za dejanje pod točko I/2 pa kazen pet mesecev zapora, nakar ji je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in s posebnim pogojem, da v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovanki B. B. povrne znesek 2.000,00 EUR, oškodovanki C. C. pa znesek 5.000,00 EUR. V teh zneskih je ugodilo premoženjskopravnim zahtevkom obeh oškodovank, medtem ko je oškodovanko B. B. s preostalim delom zahtevka napotilo na pravdo. Odločilo je o plačilu stroškov kazenskega postopka.

2.Zoper navedeno sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP pritožili zagovorniki obdolženke. Predlagali so, da se izpodbijana sodba razveljavi in (zadeva) vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa, da se obdolženko oprosti očitka storitve "kaznivega dejanja".

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter v tej posledici ustrezno apliciralo tudi materialno pravo. Za svojo odločitev je navedlo vse potrebne in sprejemljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka tokrat ni zagrešilo.

Glede sojenja v nenavzočnosti

5.Višje sodišče se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe (točki 2 in 3 obrazložitve) o zakoniti izvedbi naroka za glavno obravnavo dne 12. 12. 2024 v obdolženkini nenavzočnosti. ZKP v prvem odstavku 442. člena določa, da se glavna obravnava sme opraviti v nenavzočnosti obdolženca, ki ni prišel na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, ki je bil pred tem že zaslišan (formalna pogoja), pri čemer njegova navzočnost ni nujna (materialni pogoj). Kot je pojasnilo prvo sodišče in kot izhaja tudi iz podatkov spisa, je bilo obdolženki vabilo na glavno obravnavo 12. 12. 2024 vročeno dne 26. 11. 2024 (podpisana vročilnica, pripeta k list. št. 197), v tem vabilu pa je bila (pritožbeno neproblematizirano) med drugim poučena o možnosti sojenja v njeni nenavzočnosti. Formalni pogoj, tj. da je bila obdolženka na glavno obravnavo v redu povabljena, ne bi bil podan, če bi slednja svoj izostanek ustrezno opravičila (v skladu z določili petega in šestega odstavka 193. člena ZKP). Edini relevanten opravičljiv razlog za obdolženkin izostanek z glavne obravnave v smislu petega odstavka 193. člena ZKP bi bila neodložljiva obveznost, katere neizpolnitev ima za posledico nastanek pomembne škode. Nič od navedenega pa obramba ni izkazala, saj iz poziva na konferenco "Svet u 2025" (priloge B24 - B27) izhaja le, da je dotična konferenca v Beogradu potekala dne 9. 12. 2024 (torej ne 12. 12. 2024, ko je bila opravljena glavna obravnava), zlasti pa iz poziva ni razvidno, da bi imela obdolženka na tej konferenci sploh kakšno pomembno ali neodložljivo vlogo, še manj pa, da bi ji neudeležba na konferenci (ki je, kot rečeno, potekala tri dni pred razpisano glavno obravnavo) povzročila kakršno koli pomembno škodo. Posledično je sodišče prve stopnje scela pravilno izostanek obdolženke z glavne obravnave štelo za neopravičen. Tako kot prvi pa je bil izpolnjen tudi drugi formalni pogoj, tj. da je bila obdolženka pred tem že zaslišana, in sicer tako v fazi posameznih preiskovalnih dejanj dne 15. 4. 2022 kot v fazi glavne obravnave v prvotnem postopku dne 8. 12. 2023. Temu pogoju je zadoščeno tudi v primeru, ko je bila obdolženka zaslišana na glavni obravnavi v prvotnem postopku, torej ne nujno v postopku po razveljavitvi prvotne sodbe,

in celo v primeru, ko je bila obdolžena zaslišana v fazi posameznih preiskovalnih dejanj. Obdolžena A. A. je bila, kot omenjeno, zaslišana dvakrat, v obeh procesnih fazah. Pritožbena razlaga določbe prvega odstavka 442. člena ZKP, da bi za izpolnitev tega formalnega pogoja za sojenje v nenavzočnosti obdolženka po razveljavitvi prvotne sodbe morala biti zaslišana ponovno in še enkrat, je zmotna.

6.Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo še, da je bil za sojenje v odsotnosti obdolženke izpolnjen tudi materialni pogoj, da njena navzočnost ni bila nujna. V prvotnem postopku je bila obdolženka navzoča pri zaslišanju vseh obremenilnih prič ter je imela in izkoristila pravico postavljati jim vprašanja in dajati pripombe glede njihovih izpovedb. V ponovljenem postopku se na glavni obravnavi dne 12. 12. 2024 ni izvedel noben nov dokaz, le vse priče so bile ponovno zaslišane, pri zaslišanjih pa je navsezadnje sodeloval tudi obdolženkin zagovornik. Nadalje je v ponovljenem postopku resda prišlo do dveh sprememb obtožnega predloga (list. št. 206 in 211), vendar izključno v obdolženkino korist ter z redukcijo obtožbenih očitkov. Že ob predstavitvi obtožnega predloga je državna tožilka izpustila očitek izvršitve kaznivega dejanja na škodo D. D. (kar sicer ne bi bilo potrebno, saj je bil s točko I sodbe Višjega sodišča v Celju II Kp 64515/2021-87 z dne 10. 9. 2024 postopek v tem delu pravnomočno zaključen), prav tako pa je iz opisa dejanja na škodo E. E. izpustila očitek glede izposoje denarja za plačilo kosila in nakup slike ter znesek oškodovanja teh oškodovancev z 2.500,00 EUR znižala na 2.000,00 EUR. Modifikacija obtožnega predloga je potemtakem sledila naziranjem pritožbenega sodišča v odločbi z dne 10. 9. 2024, ne pa izsledkom izvedenih dokazov v ponovljenem postopku. Kot se je pravilno opredelilo že prvo sodišče, se bistvo obtožbenih očitkov zoper obdolženo (kolikor ni prišlo celo do redukcije v njeno korist), sedaj povzetih v krivdorek izpodbijane sodbe, ni v ničemer spremenilo, glede teh očitkov pa je bila obdolženka zaslišana in je v prvotnem postopku sodelovala tudi pri zaslišanju zanja obremenilnih prič, z izpovedbami katerih se je nedvomno seznanila ter se o njih tudi (lahko) izjavila. Zato njena navzočnost na glavni obravnavi 12. 12. 2024 ni bila nujna, prav tako pa obdolženi ni bilo nujno omogočiti pravice do izjave glede reduciranih očitkov. Ne drži namreč pritožbeno kategorično stališče, da je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna ob prav vsakem primeru spreminjanja obtožnega akta.

7.Na načelni ravni sicer drži, da je v esenci pravice do obrambe iz 29. člena Ustave tudi možnost, da se obdolženec seznani z obremenilnimi dokazi in da zaslišuje avtorje obremenilnih izjav. Sojenje v nenavzočnosti ne bi bilo dopustno, kadar bi bila s tem prekršena pravica obdolženke do zaslišanja obremenilnih prič oziroma pravica do soočenja z obremenilnimi dokazi, zagotovljena že v d. točki tretjega odstavka 6. člena EKČP. Vendar za takšen procesni položaj v konkretni situaciji ne gre. Iz ustaljene sodne prakse izhaja zahteva,

8.da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku realno možnost, da preverja resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb obremenilnih prič, ter da je najmanj enkrat navzoč pri izvedbi takšnih dokazov. Ne le, da je obdolženka to pravico izkoristila, saj je bila prisotna pri zaslišanjih prav vseh prič v prvotnem postopku; z vročitvijo vabila na glavno obravnavo dne 12. 12. 2024 ji je bila zagotovljena tudi možnost, da se s pričami sooči še v ponovljenem postopku, vendar se je dani pravici odrekla sama, ko na glavno obravnavo ni pristopila, svojega izostanka pa, kot pojasnjeno zgoraj, ni ustrezno opravičila. S tem se je navsezadnje odrekla tudi možnosti, da bi znova podala oziroma dopolnila svoj zagovor oziroma se "izjasnila o obtožbi" (kar je v dotedanjem teku postopka že naredila), v skupnem součinkovanju pa obdolženki nista bili prekršeni pravica do izjave in pravica do obrambe, še manj pa pravica do izvajanja dokazov v njeno korist, pri čemer zagovornik v pritožbi niti ne trdi, da ter kateri razbremenilni dokazi v dokaznem postopku naj ne bi bili izvedeni. Pritožbeni sklici na odločbi Višjega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča so v kontekstu tu obrazloženega deplasirani, saj citirani odločbi naslavljata procesni situaciji, ko obdolžencu niti enkrat v postopku ni bila zagotovljena pravica soočiti se z obremenilnimi pričami, pričam postavljati vprašanja in komentirati njihove izjave. Ker pa temu v predmetni zadevi ni bilo tako, je irelevantno tudi nadaljnje pritožbeno povzemanje kriterijev judikature, s pomočjo katerih se ocenjuje, ali je bil postopek zoper obdolženca, ki ni mogel neposredno zasliševati obremenilnih prič, kot celota pošten ali ne. Obdolženka je to možnost oziroma pravico v prvem postopku udejanjila, v ponovljenem pa se ji je z izostankom z naroka odpovedala.

Glede dejanja pod točko I/1

9.Kolikor zagovornik v pritožbi zatrjuje, da opisano dejanje nima vseh potrebnih zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, je sodišče druge stopnje odgovor podalo že v točki 7 odločbe II Kp 64515/2021-87 z dne 10. 9. 2024. Obrazložilo je, da opis dejanja vsebuje substanciranje zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Iz konkretnega dela opisa je namreč razvidno, da je obdolženka oškodovanima lažno prikazovala, da bo njuna finančna sredstva vložila v aplikacijo Crystal Heart, kar je podkrepila še s prezentacijo pogodbe o prenosu materialnih avtorskih pravic in jima pri tem obljubljala delež od trženja oziroma vrnitev denarja. Obdolženkin preslepitveni namen, ko ji je že od vsega začetka šlo le za to, da od B. pridobi denar, je konkretiziran z navedbami, da prejetega denarja ni namenila za zagon in trženje aplikacije, ter še dodatno podkrepljen s prezentiranjem listine Anex z dne 15. 6. 2015, nadalje s kasnejšo nedosegljivostjo obdolženke in z (delno) nevrnitvijo sredstev kljub sporazumu o prenehanju pogodbe z F. F. Enako izhaja tudi iz relevantne prakse Vrhovnega sodišča.

V točki 11 že omenjene odločbe II Kp 64515/2021-87 pa je pritožbeno sodišče, čeprav pritožba tega izrecno ne problematizira, pojasnilo še, da opis dejanja pod točko I/2 prav tako vsebuje zadostno substanciranje nujnih zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije.

10.Neoporečni so razlogi sodišča prve stopnje (točke 10 - 21 izpodbijane sodbe), da je obdolženki tudi v dejanskem smislu dokazano, da je izvršila kaznivo dejanje na škodo zakoncev B. B. E. E. in da je pri tem ravnala z direktnim naklepom oziroma s preslepitvenim namenom. Pritožbeno sodišče se z razlogi prvega sodišča v celoti strinja in jih ne ponavlja. Razlogi sodbe so utemeljeni v izvedenih dokazih in tudi prepričljivi, nasprotno pritožbeno naziranje pa ne bo moglo obveljati.

10.Sodišče prve stopnje je na podlagi verodostojne izpovedbe F. F., v zvezi s čimer pritožnik ne ponudi nikakršnega substanciranega temelja za izpodbijanje F. F.resnicoljubnosti, utemeljeno razlogovalo, da obdolženka že v trenutku sprejema denarja od oškodovancev ni imela namena finančnih sredstev vložiti v trženje aplikacije Crystal Heart, saj tega nikoli ni storila niti za trženje aplikacije ni imela nobenih realnih izgledov. F. F. je izpovedal, da obdolženka v enem letu ni pripeljala nikogar, nobenega kontakta investitorja in se ni zgodilo nič v smislu realizacije pogodbe o prenosu materialnih avtorskih pravic z dne 24. 2. 2015. Kot je pojasnil F. F., je bila edina izjema videokonferenca z "gospo G. G.", kar pa za zagon in trženje aplikacije ni bila primerna platforma. Kot bistveno je F. F. izpovedal, da obdolžena glede aplikacije ni imela nobene dokumentacije, nobenih tehničnih dostopov in ga (z izjemo že omenjene, a osamljene videokonference) ni obvestila o kakršni koli aktivnosti glede trženja. Zato so brez uspeha pritožbeni poudarki, da je obdolžena uredila videokonferenco. Informacije, ki jih obdolžena ni imela, bi morebitni investitor, ki bi želel vložiti denar v aplikacijo, potreboval. Obenem je bila obdolžena seznanjena s tem, da je potrebno aplikacijo posodobiti in nadgraditi. Posledično je prvo sodišče obdolženkin zagovor, da je v zagon in trženje aplikacije dejansko vložila velike napore, razumno ovrglo kot neresničen, saj ni imela niti zahtevala nobenih dokumentov in tehničnih dostopov, ki bi jih za razvoj aplikacije nujno potrebovala. Neresna so pritožbena izvajanja, da naj bi obdolženka za pogoje razvijanja aplikacije prvič slišala šele na glavni obravnavi (ob zaslišanju F. F.), saj je kot vešča pri iskanju investitorjev, kakršna se je bila prikazovala, vse to zagotovo vedela. Lažn(iv)a zatrjevanja, da bo denar B. namenila za aplikacijo, je dodatno utrdila še s post festum predloženim Anexom z dne 15. 6. 2015 (list. št. 14), ki ga je sestavila sama in v njem očitno neresnično zapisala, češ da se aplikacija "že razvija, certificira, oglašuje in tržno že testira z namenom komercializacije po mednarodnih standardih", kar je bilo popolnoma izmišljeno ter je ob predočitvi v fazi posameznih preiskovalnih dejanj od F. F. izvabilo le pomenljiv vzklik "omg" in izrecno zanikanje navedenega. Pritožbeno razglabljanje, da je obdolženka sklenila pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic zato, ker je "verjela v aplikacijo", nima pomena, saj je odločilno, da se z zagonom in trženjem aplikacije, v kar naj bi bila vložena sredstva oškodovancev, ni in ni mogla ukvarjati, prav v tem pa se kaže preslepitveni namen. Zakaj naj bi bilo nelogično, da je F. F. ki mu je obdolženka obljubljala razcvet aplikacije, z njo sklenil pogodbo, pritožba ne utemelji ter je v luči B., ki ju je preslepila, brez teže teza, da je F. F. izkoristil njeno naivnost in neizkušenost. Če bi ravnala pošteno, bi oškodovancema vrnila denar takoj, kot jima je obljubila, tako pa ji je pogodba s F. F. služila zgolj kot dodatno sredstvo preslepitve, saj je z vidika oškodovanja popolnoma nepomembno, iz katerih razlogov ni prišlo do trženja aplikacije - ključno je, da je bilo B. B. E. E. prikazovano nasprotno. Navsezadnje je povsem tehtno tudi stališče sodišča prve stopnje, da obdolženka ni z ničemer izkazala svoje zagovorne trditve, da naj bi denar od oškodovancev "šel v podjetje, ki bi bilo upravičeno za izplačilo dobička aplikacije". Razumno je pričakovanje, da bi obdolženka v podkrepitev svojega zagovora predstavila tak razbremenilni dokaz, ki bi ga lahko priskrbela le ona, če bi res obstajal. Čeprav to ni pogodbena zaveza obdolženke, je njen zagovor o (le domnevnem) "podjetju" brez predložitve vsakih dokazov v tej smeri ostal brez vsakega temelja. Tako analitična in sintezna ocena obremenilnih dokazov, ki jo je razgrnilo že sodišče prve stopnje, utemelji krivdorek izpodbijane sodbe glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka. Hkrati obdolženka ni izkazala, da je račun odvetnika H. H. z dne 19. 2. 2015 (priloga B15) sploh povezan z aplikacijo Crystal Heart, še manj pa, da naj bi kazal na vlaganje obdolženkinih lastnih sredstev v aplikacijo. Iz računa je moč razbrati le, da je odvetnik obdolženki zaračunal 610,00 EUR za "pravno svetovanje" glede neznanega vprašanja, zagovora obdolženke pa sodišče argumentirano ni sprejelo. Dodatno je F. F. na glavni obravnavi izpovedal, da pri pogodbi o prenosu materialnih avtorskih pravic ni sodeloval noben odvetnik niti ni bil omenjen, kot taka pa zadeva tudi ni bila komplicirana. Posledično niti zagovornik v pritožbi ne more prepričati, da naj bi odvetnikov račun odražal vlaganje sredstev obdolženke v aplikacijo, vključno s sklicevanjem na "izgled pogodbe". Ni odločilno vprašanje, kdo je pogodbo napisal in zakaj je bila sklenjena. Za presojo v tej kazenski zadevi je bistveno, da se obdolženka po določilih pogodbe ni ravnala, pri čemer je , od katerih je s to pretvezo izvabila denar, lažnivo prikazovala, da sredstva vlagata v trženje aplikacije. F. F. je jasno izpovedal, da je razvezo pogodbe zahteval zato, ker se v zvezi z aplikacijo ni zgodilo nič, do česar gotovo ne bi prišlo, če bi obdolženka res tako verjela vanjo in bi si prizadevala v smeri njenega trženja, kot s ponavljanjem zagovora v pritožbi neuspešno trdi pritožnik. F. F. je izpovedal, da je zahteval razvezo pogodbe tudi, ker je opazil, da ljudje iščejo obdolženko, in mu je vse postalo sumljivo. Kljub razvezi pogodbe z dne 1. 11. 2015, pri čemer je bil sporazum o razvezi sklenjen 7. 7. 2016 (priloga C1), je obdolženka oškodovancema 4.000,00 EUR vrnila šele dne 26. 3. 2017, ostanka denarja pa nikoli. Prvo sodišče je upravičeno in obrazloženo sledilo izpovedbama obeh oškodovancev, da sta obdolženki izročila 6.000,00 EUR (česar navsezadnje niti pritožnik ne izpodbija), zato pač ne more držati pritožbena trditev, da naj bi obdolženka oškodovancema "vrnila to, kar sta ji izročila v zvezi z aplikacijo".

11.Kljub temu, da je v listini Anex z dne 15. 6. 2015 izrecno formalizirano, da naj bi obdolženka delež 3 % od njenega dobička "po doseženi komercializaciji aplikacije Crystal Heart" prenesla na E. E., 3 % pa na B. B., je obdolženka oškodovancema že pred izročitvijo 6.000,00 EUR dne 24. 2. 2015 (med drugim) prikazovala, da jima bo v primeru vloženega denarja prenesla vsakemu po 3 % materialnih pravic za trženje aplikacije. Tako B. B. kot E. E. sta že v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, ko sta bila zaslišana kot priči, oba izpovedala, da je bilo o 3 % od dobička z naslova avtorskih pravic, ki bi ga obdolženka prejela po pogodbi s F. F. govor že pred oziroma ob tem, ko sta ji izročila denarna sredstva, to pa je bilo po (neizpodbijanih) zaključkih sodišča prve stopnje gotovo 24. 2. 2015. Čeprav se prvo sodišče glede tega vprašanja res ni decidirano izreklo, se je v povsem zadostni meri opredelilo, da je sledilo skladnima in prepričljivima izpovedbama oškodovancev (torej tudi glede izpostavljenega vprašanja), ki sta v zmoti glede okoliščine, da namenjata denarna sredstva za razvoj aplikacije, ob uspehu katere bosta upravičena vsak do 3 % dobička, ki bi pripadal obdolženki, slednji izročila znesek 6.000,00 EUR. S tem je E. E. preslepila, da sta ravnala v škodo svojega premoženja, pri čemer je docela nerelevantno, če med udeleženci dogovora ni bilo definirano, koliko naj bi znašal 3 % delež od dobička. Ključno je, da obdolženka aplikacije ni tržila, zaradi česar o kakšnem "dobičku" ni moglo biti nobenega govora. Obdolženi pač ne gre v prid, če ostarela oškodovanca niti nista dobro vedela, v katero aplikacijo in za kakšne namene naj bi pravzaprav "vložila" svoj denar. Prav nasprotno - takšnemu ravnanju, katerega skupni imenovalec je zavajanje oškodovancev, nevednost in naivnost oškodovancev daje le še dodaten pridih zavržnosti. Nič oporečnega ni niti v tem, da se je prvo sodišče (očitno v tč. 19 izpodbijane sodbe) sklicevalo tudi na izpovedbo D. D., ki je med drugim omenil, da je obdolženka dajala vtis sposobne poslovne ženske. S tem so bile le podkrepljene smiselno enake navedbe B. B. , da se je obdolženka prezentirala kot oseba z veliko denarja, kar je oškodovancema vlilo še nadaljnjo stopnjo zaupanja, da sta ji izročila lastna finančna sredstva. Pri tem pa obdolžena nedvomno ni delovala transparentno, kot skuša prepričati pritožba, temveč preslepitveno, kar brez vsakršnega dvoma izhaja že iz izpodbijane sodbe.

12.Obdolženki se v tem kazenskem postopku ne očita, da naj bi oškodovancema z namenom, da bi si od njiju pridobila premoženjsko korist, prikazovala, da kupuje večjo nepremičnino. Takšnega očitka v krivdoreku sodbe ni najti in se z njim ne utemeljuje preslepitveni namen obdolženke v razmerju do oškodovancev B. B. To, da je E. E. peljala na ogled hiše, o čemer sta izpovedovala (točka 19 sodbe), je sodišče prve stopnje omenilo v kontekstu odnosa zaupanja, ki ga je vzpostavila z oškodovancema, težišče njenega preslepitvenega ravnanja pa je v okoliščinah, ki so bile naslovljene v točkah 10 in 11 te sodbe. Zato so za odločitev pritožbenega sodišča brezpredmetna obširna izvajanja na straneh 6 in 7 pritožbe glede nakupa nepremičnine v ... Deplasirane pa so pritožbene trditve v smeri "očitka izročitve denarja za nakup slike in plačilo kosila", ki predstavljajo prepis (copy - paste) navcdb iz pritožbe z dne 26. 6. 2024, vložene zoper prvotno sodbo. Kot je bilo povedano že v točki 6 te sodbe, je očitek preslepitve v zvezi z nakupom slike in plačilom kosila z modifikacijo obtožnega predloga po razveljavitvi prve sodbe izpadel iz opisa kaznivega dejanja. Naposled pritožnik sodišču prve stopnje očita še, da je bila sodba "napisana na hitro", pri čemer se sklicuje na pisno pomoto v točki 17 obrazložitve prvotne (ne izpodbijane) sodbe, kjer se je sodišču namesto "goljufije" zapisala "grožnja". Znova gre za copy - paste prve pritožbe, kar kaže kvečjemu na to, da je bila "na hitro" spisana obravnavana pritožba, ne pa sodba.

Glede dejanja pod točko I/2

13.Prepričljivi so razlogi sodišča prve stopnje (točke 23 - 39 izpodbijane sodbe), da je obdolženki dokazano tudi, da je izvršila kaznivo dejanje na škodo C. C. in da je tudi pri tem ravnala z direktnim naklepom (preslepitvenim namenom). Pritožbeno sodišče se z razlogi prvega sodišča prav tako strinja in jih ne ponavlja.

14.V ponovljenem postopku je prvo sodišče do popolnosti in pravilnosti razjasnilo relevantno dejansko stanje glede vprašanja, koga je v zvezi z izročitvijo denarnih sredstev v skupnem znesku 5.000,00 EUR šteti za oškodovanca. Glede tega je sodišče prve stopnje podalo obširne in razumne razloge. C. C. je že v fazi posameznih preiskovalnih dejanj izpovedala, da je obdolženki (z le prikazovanim namenom investiranja v izraelske sklade) septembra 2015 izročila 700,00 EUR kot prvi obrok, kak mesec kasneje 300,00 EUR, dne 15. 11. 2015 pa še 4.000,00 EUR. Takrat sta C. C. in obdolženka podpisali potrdilo o prevzemu finančnih sredstev v skupni višini 5.000,00 EUR (list. št. 9), češ da nižji vložek v "izraelske sklade" ni mogoč. Zaslišana na glavni obravnavi v vnovičnem postopku je C. . zanesljivo in nedvoumno izpovedala, da je šlo pri izročitvi 5.000,00 EUR obdolženki za "njeno investicijo". Res si je 4.000,00 EUR, ki jih je izročila 15. 11. 2015, izposodila od sina (D. D.), pri čemer je slednji vedel, za kaj si mama denar izposoja, a mu je koncem leta 2015 celoten znesek vrnila. Izpovedbo oškodovanke je D. D. v celoti potrdil in izpovedal, da je mami posodil 4.000,00 EUR v gotovini, kar je mama dala naprej obdolženi, njemu pa je denar vrnila decembra (2015). Mama mu je rekla, da je A. A. njena prijateljica in ji bo pomagala tako, da bo "obrnila" denar. Decidirano je zatrdil, da sam ni nikoli vlagal v izraelske sklade prek obdolženke. Priča se je opredelil tudi glede vsebine elektronske korespondence med njim in obdolženko (priloge C3 - C22), zlasti do navedbe v sporočilu z dne 14. 11. 2015 "znesek zame 4000 EUR in za mami tisto razliko do 1000". Dovolj razumno in življenjsko je pojasnil, da je šlo pri (domnevnih) vlaganjih le za mamino stvar, je pa takšno dikcijo uporabil le zato, da je dal obdolženki vedeti, da je bil denar v znesku 4.000,00 EUR mami posojen z njegove strani. Tudi v zvezi z zapisom o "vložkih" se je enako izrekel, da je bil vključen v zadevo, ki je predmet kaznivega dejanja pod točko I/2 krivdoreka izpodbijane sodbe, zgolj v toliko, da je mami posodil denar. To, da si je C. C. 4.000,00 EUR izposodila od sina, nakar je slednjemu denar vrnila, sta potrdili tudi priči I. I. in J. J., medtem ko je I. I. že na glavni obravnavi v prvotnem sojenju enako kot D. D. zanikala, da bi slednji vložil kaj sredstev v izraelske sklade. Zakaj naj bi I. I. izpovedala "naučeno", zagovornik z ničemer ne utemelji. Resda je o oškodovankini izposoji 4.000,00 EUR I. I. povedala šele v ponovljenem postopku, vendar je hkrati razumno pojasnila, da je zaslišanje na prejšnji glavni obravnavi pri njej sprožilo razmišljanje o teh okoliščinah, ki v prvotnem postopku navsezadnje niti niso bile predmet dokazovanja. V konsekvenci vsega navedenega je sodišče prve stopnje (točki 29 in 30 obrazložitve) utemeljeno dognalo, da v razmerju do obdolženke v statusu oškodovanke nastopa zgolj C. C. Na ta odnos, ki je relevanten za presojo te kazenske zadeve, pa interno (posojilno) razmerje med oškodovanko in njenim sinom ne vpliva, pri čemer je oškodovanka D. D. znesek 4.000,00 EUR vrnila ter slednji na tej osnovi ni premoženjsko prikrajšan. Nasprotno velja za C. C., ki ji obdolženka ni nikdar vrnila ne 4.000,00 EUR niti 1.000,00 EUR, izročenih že pred tem v dveh obrokih po 700,00 EUR in 300,00 EUR. Da je bila kronologija izročanja denarja prav takšna, ne dvomi niti višje sodišče. Zato je prvo sodišče pravilno prepoznalo (in ne spregledalo), da je oškodovanka pri predmetnem kaznivem dejanju C. C., v korist slednje pa je bil zakonito ter utemeljeno prisojen tudi premoženjskopravni zahtevek.

15.Upoštevaje prepričljiva in sprejemljiva pojasnila tako D. D.kot C.C., ki ju potrjujeta tudi I. I. in J. J., pritožnik ne bo dosegel uspeha s filigranskim seciranjem nekaterih izsekov iz elektronske korespondence med Krančanom in obdolženko v prilogah C3 - C22. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je D. D. pisal o "vložkih" in "investicijah", povsem nepomembno pa je ugotavljanje, čemu je Krančan obdolženki poslal fotografijo svojega potnega lista. Ko je bil o tem vprašan na glavni obravnavi v ponovljenem postopku, se je opredelil, da lahko namen, zakaj ji je bil moral poslati potni list, pojasni le obdolženka. Ne gre torej za okoliščino, ki bi imela kakršen koli vpliv na ugotovitev odločilnih dejstev v tej kazenski zadevi, zato tudi ni prišlo do nobene postopkovne kršitve, če se glede vprašanja potnega lista obdolžena ni opredelila. Problematike potnega lista izpodbijana sodba sploh ne omenja, zato nikakor ne more držati pritožbena teza, da naj bi to "bistveno vplivalo" na dejansko stanje. Obdolženkino "začudenje" v zvezi z D. D. posojanjem denarja mami nima v tej zadevi glede na izrazito neverodostojnost njenega zagovora nobene relevantne teže. Nič neživljenjskega pa ni v tem, da se je D. D. pri obdolženki zanimal o stanju oškodovankinih sredstev (tj. kot njen sin). Pritožbenih očitkov o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju tudi v tem delu pritožbeno sodišče ne sprejema.

16.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razumno in tehtno razlogovalo, da je obdolženka oškodovanki lažnivo prikazovala, da bo znesek 5.000,00 EUR vložila v izraelske sklade, ki da imajo "visoke donose", da jo bo vsak mesec obveščala o višini dobička in da bo donose sproti izplačevala. Potrdilo o prevzemu finančnih sredstev z dne 15. 11. 2015, ki ga je poleg oškodovanke podpisala tudi obdolženka, vsebuje zapis, da je slednja prevzela denar za "nadaljnja mednarodna vlaganja", ter zavezo, da bo oškodovanko pisno sproti obveščala o spremembah in stanju vloženih sredstev. C. C. je, zaslišana kot priča, izpovedala o zatrjevanih "visokih donosih" in trditvah obdolžene, da "ni govora", da bi lahko teh 5.000,00 EUR izgubila. Obdolženka je izkoristila trenutek, ko je bila oškodovanka v "slabi koži", pri čemer ji je zaupala tudi svoje osebne stiske in jo je štela za prijateljico, ki želi pomagati. Šlo je za izkoriščanje stiske zasebne (oškodovanka je povedala o problematiki v odnosu s partnerjem) narave, pri čemer je obdolženka z C. C. vzpostavila razmerje zaupanja, ne pa za stisko finančne narave, kot brez podlage trdi pritožba. Da je bila obdolženka seznanjena s tem, da je oškodovanka v osebni (ne finančni) stiski, izhaja iz smiselno povezanega branja tč. 31 in 39 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne more držati pritožbena kritika, da sodba o tem nima nobenih razlogov. Obdolžena je prikazala, da gre za nerizične kratkoročne zadeve s hitrimi dobički. Nadalje je obljubljala, da bo sproti javljala, kakšen je dobiček, vendar oškodovanke, sledeč njeni odločni izpovedbi, ni obveščala o ničemer. Bilo ni nobenega maila, po sprejemu denarja pa se obdolženka sploh ni več javljala na telefon. D. D. je povedal, da mu je obdolženka na spraševanje, kako je z maminimi skladi, po elektronski pošti poslala le neko tabelo, vendar mu je bilo jasno, da gre za "nateg", saj teh tabel ni bilo nikjer na spletu. D. D. je potrdil izpoved C. C., da je obdolženka govorila o visokih donosih. Dokazne ocene sodbe o izpovedbah zaslišanih prič kot verodostojnih ne bo moč omajati z nepodprto pritožbeno insinuacijo, da naj bi bil D. D. "seveda motiviran za uspeh njegove matere in lasten uspeh v tem postopku". I. I. je izpovedala, da je obdolženka pošiljala zgolj kratke maile, češ "v skladu imate toliko in toliko denarja", tj. brez tabel, izračunov ali kakšne druge dokumentacije, a še to na podlagi pozivov, ne samoiniciativno, k čemur se je obdolžena zavezala. Obdolženka oškodovanki ni izplačala ničesar - ne glavnice, toliko manj obresti, izmikala se je še vrnitvi vsaj glavnice po obrokih, kot je predlagala oškodovanka in se je obdolženka s tem strinjala. Oškodovanka je decidirano zanikala, da bi obdolženki kadar koli rekla, naj denarja ne vrne, temveč da naj vlaganje v sklade podaljša - nasprotno je izpovedala, da je od obdolženke večkrat zahtevala vrnitev izročenega ji zneska in da ni bilo govora o nobenih "vezavah" sredstev, pri čemer je tudi D. D. potrdil, da je bilo zagotovljeno, da je izstop iz skladov možen kadar koli. S ponavljanjem zagovora, ki nasprotuje izpovedbam prič, ne bo pritožbenega uspeha. Iz izpovedb oškodovanke in D. D. prav tako izhaja, da obdolženka nikoli ni posredovala potrdila, da bi denar dejansko vložila v kakšne sklade. Nepomembno je, ali je bilo takšno potrdilo zahtevano ali ne, saj je za presojo preslepitvenega namena obdolženke odločilen zaključek, da denarja v sklade ni vložila, hkrati pa je oškodovanki lažn(iv)o prikazovala, da si lahko obeta visoke donose. Glede na vse ovrednotene okoliščine ni dvomov, da denar ni bil nikamor vložen. Na poziv, naj sodišču predloži dokazilo, da je bil denar vložen v sklade, je obdolženka na glavni obravnavi v prvem sojenju navedla, da dokazilo sicer ima, vendar pa ga ne more predložiti zaradi "zaveze k poslovni in finančni mednarodni tajnosti", kar tudi višje sodišče vrednoti kot evidentno ter pavšalno sprenevedanje. Sorodno velja za nesprejemljiva zagovorna pojasnila, da denarja oškodovanki ni vrnila zaradi njenega "nesramnega obnašanja" - pozivi k vrnitvi izročenih sredstev so odražali le pričakovano in legitimno pravico oškodovanke, v napovedi prijave policiji ter sodnega postopka pa tudi ni nobene protipravnosti. Nobena od zaslišanih prič, čigar izpovedbe je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ocenilo kot v bistvenem skladne in verodostojne, ni vedela ničesar o platformi "I know first" kot predmetu domnevnega vlaganja, s čimer se je tudi ta del obdolženkinega zagovora izkazal kot scela neresnicoljuben ter z golim reproduciranjem zagovora v pritožbenem postopku ne bo moč uspeti. Kakor je v točkah 38 in 39 izpodbijane sodbe koncizno argumentiralo že sodišče prve stopnje, v predmetni zadevi nimamo pred sabo zgolj (civilnopravne) terjatve oškodovanke do obdolženke, temveč goljufivo ravnanje obdolženke z direktnim naklepom oziroma s preslepitvenim namenom, s čimer je izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je tehtno obrazložilo, da so bila obdolženkina prikazovanja investiranja denarja v visoko donosne izraelske sklade, o čemer naj bi sprotno obveščala oškodovanko in ji donose promptno izplačevala, neresnična, prav z lažni(vi)m prikazovanjem dejanskih okoliščin pa je C. C. spravila v zmoto, v posledici katere je slednja ravnala v škodo lastnega premoženja. Neutemeljeni so pritožbeni zaključki, da obdolženka oškodovanki ni ničesar lažnivo prikazovala.

Glede odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnih zahtevkih

17.Preizkus sankcijskega dela izpodbijane sodbe na pritožbeni ravni je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženi utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave, tj. pogojno obsodbo, v njej pa ji je določilo primerni in pravični kazni zapora ter primerno in pravično enotno kazen, obenem pa je odmerilo ustrezno preizkusno dobo ter zakonito izreklo posebni pogoj. Z odločbo o kazenski sankciji pritožbeno sodišče soglaša, omilitve sankcije na pritožbeni stopnji pa ne bo mogoče doseči. Da obdolženka ni predkaznovana, je v zadostni meri upoštevalo že prvo sodišče. Sodišče v točki 40 obrazložitve sicer ni izrecno zapisalo, da bi v olajševalni smeri upoštevalo potek časa od obravnavanih kaznivih dejanj, vendar niti ta okoliščina ne utemeljuje izreka milejše kazenske sankcije. Pritožbena zagotovila, da naj bi bila obdolženka oškodovancem pripravljena povrniti denar, nimajo nobene teže. V sklopu kaznivega dejanja pod točko I/1 ni niti priznala, da bi bila B. B. še vedno dolžna znesek 2.000,00 EUR, v sklopu kaznivega dejanja pod točko I/2 pa C. C. denarja ni vrnila v skoraj 10-letnem obdobju, kar bi gotovo storila, če bi takšen namen zares imela. Zakaj oškodovanci zoper obdolženko niso vložili tožb v civilnem postopku, je za presojo odločbe o kazenski sankciji irelevantno, vložitev kazenskih ovadb zoper obdolženo pa je legalno in legitimno upravičenje.

18.Odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih (točka 42 sodbe) pritožba ne napada s specifičnimi razlogi, temveč le v posledici nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, glede česar se je višje sodišče v tej sodbi že opredelilo in vsa relevantna pritožbena izvajanja kot neutemeljena zavrnilo. V tej posledici ne more držati, da terjatvi obeh oškodovank do obdolženke nista izkazani ter da višina prikrajšanja ni bila dognana s stopnjo gotovosti.

19.Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

20.Ker zagovornik z neutemeljeno pritožbo ni uspel, je obdolženka kot strošek tega pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP). Višino sodne takse bo odmerilo prvo sodišče.

-------------------------------

1Npr. sodba VS RS I Ips 8338/2009-103 z dne 31. 5. 2012 (tč. 8 obrazložitve).

2Npr. sodba VS RS I Ips 11063/2016 z dne 20. 3. 2023 (tč. 82 obrazložitve).

3Sodba VS RS I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 (tč. 9 obrazložitve).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211, 211/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 193, 193/5, 193b, 442, 442/1