Jedro

Sodišče v prvi izvršilni zadevi je bilo pahnjeno v položaj, ko je imelo pred seboj dva pravnomočna sklepa. Prvega, po katerem se preostanek kupnine vrne dolžniku, in drugega (oziroma sklop drugih dveh), po katerih so ta sredstva zarubljena. Ker sodišče v prvi zadevi ni bilo dolžnikov dolžnik, marveč organ, ki opravlja izvršbo, je ravnalo pravilno, ko se je te svoje vloge (in pravilne pravne podlage za svoje ravnanje) dosledno držalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2007, 126,00 EUR z obrestmi od 13. 11. 2008 in 45,00 EUR z obrestmi od 6. 2. 2009 ter povrniti pravdne stroške. Pravdne stroške toženke v višini 747,50 EUR je naložilo v plačilo tožniku.

2. Tožnik po svojem pooblaščencu vlaga zoper navedeno sodbo pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je vložil tožbo zoper toženko iz razloga, ker mu ni izplačala zarubljene terjatve, ki jo je bila dolžna izplačati I. V.. Izvršba na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik proti svojemu dolžniku, se opravi z rubežem in prenosom terjatve na upnika. Izvršilno sodišče je v zadevi I 3623/2008 izdalo sklep o izvršbi z rubežem na denarno terjatev, ki jo ima tožnikov dolžnik I. V. do svojega dolžnika Okrožnega sodišča v Ljubljani, to je toženke. Izdalo je tudi sklep o prenosu v izterjavo, s katerim je tožnik pridobil pravico, da namesto V. izterja zarubljeno terjatev, s čimer je dobil procesno legitimacijo. Z vročitvijo sklepa o prenosu zarubljene terjatve je bil izvršilni postopek končan. S sklepom o rubežu terjatve je bilo dolžnikovemu dolžniku prepovedano poravnati zarubljeno terjatev dolžniku. Upnik z rubežem sicer ne pridobi nasproti dolžnikovega dolžnika izvršilnega naslova. Z vloženo tožbo pa je tožnik od toženke ravno želel izterjati zarubljeno terjatev, saj izvršilnega naslova za izterjavo zarubljene terjatve nima. Upnik z rubežem terjatve skladno s 107. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pridobi na njej zastavno pravico, s prenosom terjatve v izterjavo pa dobi skladno s 120. členom ZIZ pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska. Teh določb sodišče pri svoji odločitvi ni uporabilo. Pravno vprašanje pomembno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je, ali je obstajala zatrjevana terjatev toženke do dolžnika V. in ali je terjatev bila sklepom o rubežu in o prenosu v izterjavo zarubljena in prenesena tožniku v izterjavo. Sodišče ocenjuje, da toženka ni bila dolžnikov dolžnik. Ne pojasni, zakaj je tako ocenilo. Obrazložitev sodbe je tudi kontradiktorna. Sodišče namreč navaja, da je toženka kupnino dne 6. 11. 2009 izplačala V., pri čemer je bila podlaga izplačila odredba v povezavi s sklepom z dne 17. 6. 2008. Ugotovitev, da je toženka dolgovala V. preostanek kupnine, kaže ravno to, da je terjatev toženke do V. obstajala. Toženka je bila V. dolžnik, saj izplačila ni opravila brez pravne podlage. Nesporno je, da je bila navedena terjatev zarubljena s sklepom o izvršbi in prenesena v izterjavo. Toženka je nasprotovala le dejstvu, da ne obstaja terjatev dolžnika do toženke. Glede na navedeno so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar navaja sodišče o vsebini listin. Neodločilne so ugotovitve sodišča, da tožnik ne spada v krog upnikov v nepremičninski zadevi. Pomembno je dejstvo, da je tožnik dobil pravico namesto dolžnika V. izterjati zarubljeno terjatev od toženke, toženki pa je bilo prepovedano to zarubljeno terjatev izplačati dolžniku. Čeprav je za prepoved vedela, je terjatev izplačala dolžniku, morala pa bi jo tožniku. Četudi bi bilo zatrjevano, da je terjatev zaradi plačila V. prenehala, bi toženka za izvedeno plačilo zaradi prepovedi po 107. členu ZIZ odškodninsko odgovarjala. Ker je sodišče svojo odločitev oprlo le na svojo oceno brez tehtnih argumentov, je toženki onemogočena učinkovita pravica do pravnega sredstva. Zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane sodbe so kršene tudi tožnikove ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih iz izpodbijane sodbe niso med seboj v nasprotju, sodba pa tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ne drži, da je prvo sodišče podalo golo oceno brez vsebinskih argumentov. Razloge izpodbijane sodbe je treba gledati celovito. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj konkretno dokazno oceno, da jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako, ko sodišče napačno povzame v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo.

6. Tožnik graja ugotovljeno dejansko stanje oziroma napačno uporabo materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne (listinske) podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je tisto, kar tožnik graja kot nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (namreč: vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžnikov dolžnik), v resnici stvar pravne presoje. Ravno pravna presoja, ki sledi v nadaljevanju, pa je tisto, kar je tudi v pritožbenem postopku osrednjega pomena.

7. Obravnavana zadeva je odškodninska. Tožnik zahteva od države plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala, ker naj bi njen državni organ (sodišče) kot dolžnikov dolžnik kljub prepovedi poravnati dolžniku I. V. njegovo terjatev, le to storil. Glede na takšno trditveno podlago gre po vsebini za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave RS (URS), po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa ali nosilca javnih pooblastil s protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

8. Pravno relevantna dejstva niso sporna: - izvršilno sodišče je v nepremičninski izvršbi In 805/2004, h kateri so bile pristopljene zadeve In 2004/01042, In 2005/00541 in In 2006/00910, zoper dolžnika I. V. s sklepom z dne 17. 6. 2008 (A10), ki je postal pravnomočen 28. 10. 2008, odločilo o (končnem) poplačilu upnikov ter o tem, da se preostanek kupnine (ki je bil tudi določljiv) vrne dolžniku; - tožnik v navedeni nepremičninski izvršbi (niti do navedenega končnega sklepa o poplačilu, ki predstavlja končanje nepremičninske izvršbe) ni nikoli sodeloval; - izvršilno sodišče je v kasnejši izvršilni zadevi I 3623/2008 tožnika zoper dolžnika V. izdalo sklep o izvršbi z dne 19. 1. 2009 (pravnomočen 24. 2. 2009, priloga A3), s katerim je dovolilo izvršbo zaradi izterjave izvršljive terjatve zoper dolžnika, z rubežem denarne terjatve, ki naj bi jo imel dolžnik do svojega dolžnika Okrožnega sodišča v Ljubljani, s prepovedjo dolžnikovemu dolžniku poravnati dolžniku njegovo terjatev; - izvršilno sodišče je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ki je hkrati tudi sklep o rubežu, izdalo še sklep o prenosu terjatve v izterjavo z dne 3. 9. 2009 (ki je bil vročen dolžnikovemu dolžniku 14. 9. 2009, pravnomočen pa postal 16. 12 .2009, priloga A4), s katerim je dovolilo na tožnika prenos terjatve dolžnika, ki jo ima do svojega dolžnika Okrožnega sodišča v Ljubljani, v izterjavo; - izvršilno sodišče je 29. 10. 2009 izdalo odredbo, s katero je odredilo plačilo preostanka kupnine dolžniku, kakor je bilo odločeno že s sklepom istega sodišča s 17. 6. 2008, skladno s 4. odst. 208. člena ZIZ, dne - 6. 11. 2009 je Okrožno sodišče realiziralo to odločitev.

9. Sporni pravni vprašanji sta: - ali sta sodišči z dejanjema, ki sta opisani v zadnjih dveh alinejah prejšnje točke, ravnali protipravno; - ali je sodišče v postopku izvršbe v razmerju do dolžnika, ki je upravičen do prejetja preostanka kupnine, v položaju dolžnikovega dolžnika.

10. Razmerje med sodiščem, ki opravlja izvršbo, ter dolžnikom, ki je upravičen do prejetja preostanka kupnine, ni civilnopravno razmerje. Gre sicer za pravno razmerje, ki pa je izrazito formalizirano. Predmet tega razmerja ni terjatev, s katero bi bilo mogoče kakorkoli razpolagati, marveč gre od trenutka, ko je izdan sklep o poplačilu (to pa je bilo 17.6.2008), še izključno za tehnično izvršitev tega sklepa. Ob morebitni neizvršitvi tega sklepa zato dolžnik izvršilnega postopka tudi nima na voljo pravnih sredstev, kakršne imajo v pravnih razmerjih sicer na voljo upniki (npr. tožba v pravdnem postopku), marveč ima na voljo zgolj pravno sredstvo znotraj izvršilnega postopka za sanacijo svojega položaja (zahtevo za odpravo nepravilnosti v izvršilnem postopku po 52. členu ZIZ, s katerim naj se zagotovi pravilno končanje izvršilnega postopka). Sodišče torej sploh ni dolžnikov dolžnik, marveč je organ, ki opravlja izvršbo. Opravljati pa jo mora v skladu z zakonom in na podlagi odločb (sklepov in odredb), ki jih predvideva zakon.

11. To stališče je togo zgolj na videz, v resnici pa upniku ne jemlje možnosti poplačila. Naloga sodišča v tem pravnem razmerju namreč je, da preostanek kupnine vrne na dolžnikov tekoči račun. Drugačnega manevrskega prostora glede na pravnomočen sklep o poplačilu nima (1). Preostanek kupnine je sicer res premoženje. To premoženje je po svoji naravi takšno, da upnik nanj lahko seže. Vprašanje, na katerega je bilo treba odgovoriti, je le, v kateri fazi vračanja preostanka kupnine, je nanj mogoče seči. Odgovor pritožbenega sodišča je, da tedaj, ko pride na dolžnikov tekoči račun. Glede na okoliščine primera po presoji pritožbenega sodišča tožnik torej v izvršilnem postopku ni izbral pravega načina poplačila svoje terjatve do svojega dolžnika. Po končnem sklepu o poplačilu bi lahko poizvedel, na kateri račun bodo dolžniku vrnjena sredstva iz naslova preostanka kupnine, in predlagal izvršbo na ta (pričakovana) sredstva na računu. Njegova terjatev bi bila tako poplačana iz teh istih sredstev, dolžnikov dolžnik pa bi bila banka.

12. Iz vsega povedanega že izhaja, da se pritožbeno sodišče strinja z obširnimi razlogi sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi državni organ (sodišče v zadevi In 805/2004) ni ravnal protipravno. Sodišče, ki je ravnalo napačno, je bilo sodišče v drugi izvršilni zadevi, ki je tožnikovemu izvršilnemu predlogu (napačno) ugodilo. A ta napaka več ni predmet te pravde, saj tožnik nanjo ne opira odškodninskega zahtevka (pa tudi sicer ni videti vzročne zveze z nastalo škodo). Sodišče v prvi izvršilni zadevi pa je bilo pahnjeno v položaj, ko je imelo pred seboj dva pravnomočna sklepa. Prvega, po katerem se preostanek kupnine vrne dolžniku, in drugega (oziroma sklop drugih dveh), po katerih so ta sredstva zarubljena. Ker sodišče v prvi zadevi ni bilo dolžnikov dolžnik, marveč organ, ki opravlja izvršbo, je ravnalo pravilno, ko se je te svoje vloge (in pravilne pravne podlage za svoje ravnanje) dosledno držalo.

13. Pritožba ni utemeljena, ob tem pa niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

(1) Če bi bilo to tehnično mogoče, bi bilo najbolj idealno, da bi se preostanek kupnine v trenutku pravnomočnosti sklepa o vračilu preostanka kupnine avtomatično prenakazal na dolžnikov tekoči račun. V tem primeru bi pravni akt (sklep sodišča) in materialni akt (nakazilo denarnega zneska) ne bila več umetno razdružena.