Jedro

Prosilec si ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo.

Ovira za predajo prosilca po Uredbi Dublin III je posebej resno bolezensko stanje, oziroma morajo biti podane tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in bi s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Podana mora namreč biti situacija, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", posebna resnost zdravstvenega stanja pa je ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje. Tožnik kaj takega torej ni niti trdil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2. izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 27. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 9. 10. 2025 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne pridobila podatek, da je bil 28. 9. 2025 že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je 16. 10. 2025 pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Dne 27. 10. 2025 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Ima težave s srcem in visok krvni pritisk. Njegova ciljna država ni bila Hrvaška, temveč Slovenija, saj ima tu brata. Po tem, ko so ga hrvaški policisti ujeli, so ga odpeljali na policijsko postajo, kjer je povedal, da ima težave s srcem in visok krvni tlak. Čeprav je izjavil, da noče dati prstnih odtisov in da hoče v Slovenijo, so ga prisilili, da je dal prstne odtise in ga nato odpeljali v azilni dom v Zagrebu. Na Hrvaškem je bival dva, tri dni. Na poziv uradne osebe, da naj razloži, zakaj je potem iz uradnih evidenc razvidno, da je bil tam okrog 30 ur, je razložil, da je štel tudi čas, prebit na policijski postaji. Ob nastanitvi v azilnem domu so ga zdravniško pregledali. Zdravniku je povedal, da potrebuje zdravila, vendar jih ni dobil. V azilnem domu je enkrat prespal in nato zvečer odšel. Na Hrvaško je pripotoval z avtobusom iz Italijanske republike do Zagreba, od tam pa z vlakom v Ljubljano. Tako je imel organizirano pot. Zdravila, ki jih je imel iz Gane, je porabil še preden je odšel iz Italije. V sobi na Hrvaškem je bil nastanjen s Pakistanci in Maročani. Govorili so arabsko, česar ne razume. Bil je edini črnec v sobi. Dejal jim je, da naj gredo kaditi ven. Srce mu je močno bilo in pričel je krvaveti iz nosu. Brez razloga so ga pričeli udarjati in klofutati. Vsi so spali, zato je po pomoč odšel do varnostnika. Ta ga je napotil, da naj se zjutraj obrne na socialnega delavca, ki mu je dejal, da bo dobil drugo sobo. Ker je zaradi svojega zdravstvenega stanja trpel in ker zdravila ni bilo, čeprav so govorili, da je na poti, se je odločil da odide. V Sloveniji gre vsak dan po zdravila. Ne strinja se s tem, da se v primeru morebitne vrnitve, podatke o njegovem zdravstvenem stanju posreduje hrvaškim pristojnim organom. Toženki je posredoval še dva posnetka, ki prikazujeta, kako krvavi iz nosu. Nastala sta v Ljubljani, iz datotek je mogoče razbrati, da 14. 10. 2025.

4.Glede zadržkov tožnika za vrnitev v Republiko Hrvaško toženka izpostavi, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

5.Povzame, da tožnik nasprotuje vrnitvi na Hrvaško, ker je bil prisiljen dati prstne odtise, čeprav tam ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, ker je bil nastanjen s prosilci, ki so se do njega vedli neprimerno in ker mu ni bila zagotovljena zdravstvena oskrba, kakršno meni, da potrebuje.

6.Glede prvega (da ga je policija prisilila k oddaji prstnih odtisov) toženka pojasnjuje, da Uredba (EU) št. 603/2013 države članice v 9. in 14. členu zavezuje, da v sistem EURODAC v najkrajšem možnem času in najkasneje v 72 urah vnesejo prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, oziroma prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali, ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj. Zajem prstnih odtisov je tako obveza držav članic, neodvisna od soglasja prosilca ali tujca.

7.Dalje toženka ugotavlja, da se tožnik v času, ko je imel na Hrvaškem status prosilca, očitno ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju. Na voljo je imel nastanitev in ko se je izkazalo, da je bil nastanjen v neprimerno okolje, ga je varnostnik zaščitil, socialni delavec pa mu je zjutraj ponudili nastanitev v drugi sobi. Prav tako je imel na voljo zdravstveno oskrbo. Ob nastanitvi je bil zdravstveno pregledan. Opozoril je na svoje zdravstveno stanje in zagotovili so mu, da bo dobil potrebna zdravila, ki so bila naročena in po njegovih navedbah na poti, vendar se je kljub temu sam odločil, da jih ne bo počakal. Ob tem toženka poudarja, da iz pričevanja tožnika ni razvidno, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje posebej zaskrbljujoče. Ne le, da v Italijanski republiki, kjer naj bi mu že zmanjkalo potrebnih zdravil, ni iskal mednarodne zaščite in ustrezne zdravstvene oskrbe, temveč se je odločil, da bo nadaljeval pot na Hrvaško, kjer ni počakal, da bi prejel potrebna zdravila in od tam odšel v Slovenijo. Do dne izdaje izpodbijanega sklepa toženki tudi ni posredoval nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi potrjevala navedbe o njegovem zdravstvenem stanju ali potrebni zdravstveni oskrbi, ki jo je deležen v Sloveniji. Predložena posnetka po mnenju toženke v ničemer ne potrjujeta, da je prikazano krvavenje iz nosu posledica povišanega krvnega tlaka, ali da morebitno zdravstveno stanje tožnika lahko dosega posebno stopnjo resnosti, ki bi lahko zanj predstavljala ogrožajočo osebno okoliščino. Iz izjav tožnika je razvidno, da na Hrvaškem sploh ni imel namena ostati. Njegovi osebni interesi so bili drugačni in se je tam zadržal le dan in pol.

8.Kot navaja toženka, je bistveno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali v postopku sprejema v Republiki Hrvaški. Podatki o tem lahko, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in ESČP dokumentov, v katerih bi bil sistem odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako niso znani niti Vrhovnemu sodišču. Ponovno je to stališče Vrhovno sodišče potrdilo v sodbi I Up 236/2023 s 13. 10. 2023.

9.Toženka se dodatno sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) z 19. 12. 2024 v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24. Sodišče je v tej zadevi navedlo, da morajo sistemske pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

10.Toženka sklene, da tožnik ni izkazal sistemskih pomanjkljivostih v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Prav tako ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev.

Tožba

11.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12.Uvodoma kratko povzame, kar je izpovedal na osebnem razgovoru. Z odločitvijo toženke se ne strinja. Trdi, da v azilnem domu na Hrvaškem ni dobil zahtevane medicinske oskrbe. Kot je navedel, trpi za visokim pritiskom in težavami s srcem. Splošno je znano, da zdravil proti visokemu pritisku ni težava dobiti. Zato je povsem nerazumno, da mu hrvaški organi niso takoj dostavili potrebnih zdravil. Poudarja, da dostop do zdravnika dejansko še ne pomeni dostopa do zdravljenja. Zato ni pomembno, da ga je zdravnik pregledal in ugotovil, da ima visok pritisk, pomembno je, da mu ni bilo omogočeno zdravljenje, pa čeprav je to izjemno preprosto (gre za enostavno jemanje ustreznih tablet). Tožnik meni, da gre v tem primeru za kršenje temeljnih človekovih pravic. Vse navedeno daje tudi razlog za sklep, da hrvaški organi ne ravnajo s prosilci za mednarodno zaščito na human način. Zato tudi ne gre verjeti, da bo v primeru, da ga izročijo Hrvaški, kako drugače in da ga bodo hrvaški organi obravnavali v skladu s sprejetimi normami Evropske unije. Po stališču tožnika že samo to predstavlja razlog, da se o prošnji za mednarodno zaščito odloča v Sloveniji. V Sloveniji je namreč redno obravnavan pri zdravniku v ambulanti azilnega doma in dnevno jemlje zdravilo Tonocardin.

13.Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, iz katerega razloga se ga vrača na Hrvaško. Sklep sicer navaja, da temelji na 4. alineji 51. člena ZMZ-1, vendar še vedno ni jasno, točno na kateri podlagi Uredbe Dublin III, je toženka sprejela odločitev. Pri tem poudarja, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito. Oddal je sicer prstne odtise, vendar so ga v to prisilili. Tako ne moremo govoriti o tem, da naj bi zaprosil za mednarodno zaščito, saj bi moral biti takšen akt prostovoljen. Tako je logičen sklep, da je izpodbijani sklep, če gre za vrnitev iz petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, nezakonit.

14.Glede na dopis MNZ Hrvaške z dne 27. 10. 2025, v katerem hrvaški organi praktično že napoveduje, da bo v skladu z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta štel prošnjo tožnika, ki naj bi jo ta podal na Hrvaškem, za umaknjeno, gre sklepati, da hrvaški organi menijo, da naj bi tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem. To pa ne more držati iz razlogov, ki so že navedeni. Tako se o izpodbijanem sklepu niti ne more izreči, saj ne ve, na kateri pravni podlagi toženka temelji svojo odločitev. Zato je očitno treba najprej ugotoviti, ali je in pod kakšnimi pogoji, zahteval mednarodno zaščito na Hrvaškem. To seveda v primeru, da je vložitev predhodne vloge razlog za sprejetje izpodbijanega sklepa, kar pa iz sklepa ni razvidno. Tožnik tako predlaga, da naslovno sodišče od hrvaških organov samo pridobi dokumentacijo, ki se tiče postopka mednarodne zaščite, bodisi, da razveljavi izpodbijani sklep in to naloži toženki. Od navedene dokumentacije je predvsem pomembna Prošnja za mednarodno zaščito ali podoben dokument. Šele po vpogledu tega dokumenta se bo lahko ustrezno opredelil do razloga izročitve Hrvaški in do zavrženja njegove prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji.

15.Pooblaščenec tožnika še opozarja, da je celoten postopek v Sloveniji tekel v angleškem jeziku, za katerega je tožnik sicer navedel, da ga malo razume. Pooblaščenec je ugotovil, da je raven angleškega jezika tožnika tako slaba, da se z njim praktično ni mogel sporazumeti. Zato meni, da bi moral teči postopek v jeziku twi, ki je njegov materni jezik in ga razume. Tako je popolnoma mogoče, da tožnik ni povsem razumel dogajanja, pojasnil in vprašanj v postopku, kot tudi pri osebnem razgovoru. Postopek tako ni bil ustrezno voden in je izpodbijani sklep nezakonit že iz tega razloga.

Odgovor na tožbo

16.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

17.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3593/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo priloge tožnika A 1 do A 3 in toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

18.Zavrnilo je dokazni predlog tožnika za zaslišanje njegovega osebnega zdravnika, kar je pooblaščenec tožnika dodatno predlagal po zaslišanju tožnika. Od hrvaških organov pa tudi ni pridobivalo dokumentacije, ki se tiče postopka glede mednarodne zaščite tožnika na Hrvaškem. Razloge bo pojasnilo v nadaljevanju. Prav tako razloge, da je tožnika zaslišalo preko tolmača za angleški jezik.

19.Tožba ni utemeljena.

K sodbi

20.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

21.Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

22.Glede oddaje prstnih odtisov tožnika in pravne podlage za njegovo predajo Republiki Hrvaški, sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem EURODAC po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "EURODAC" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema EURODAC, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). Zadetek v sistemu EURODAC tako ne potrjuje le izražene želje osebe po mednarodni zaščiti (ki že s tem postane prosilec po določbah Procesne direktive II1 ), ampak tudi, da je bila prošnja vložena na način, določen v členu 20(2) Uredbe Dublin III. Za namen uporabe Uredbe Dublin III tako ni treba, da je prosilec sam vložil prošnjo kot vlogo v smislu člena 6(2) Procesne direktive II, ki v ta namen državam članicam nalaga, da zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času.2 Če tožnik torej sam ni podal izrecne vloge za mednarodno zaščito, to, glede na odvzete prstne odtise, ne pomeni, da ni pridobil statusa prosilca.

23.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema EURODAC razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), kar toženka v izpodbijanem sklepu pravilno navaja in čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega med strankama ni sporno, da je bil tožnik nastanjen v hrvaškem azilnem domu. Če namere za mednarodno zaščito ne bi izrazil, bi bilo tako postopanje nelogično, in bi ga policija v policijskem postopku še naprej obravnavala kot tujca. Zato ni izpodbita ugotovitev toženke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito.

24.Pa tudi sicer je za pristojnost obravnave tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško. Namreč, tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III3 ). Ker je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III4 , v katerem je Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (ni dvoma, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena5 dolžna tudi obravnavati.6

25.Ob povedanem je sklep toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje in da bo na podlagi meril, ki jih določa Uredba Dublin III predan Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, pravilen. Srž tožnikovega ugovora, kot ga razume sodišče, je pravzaprav v tem, da želi doseči obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. A toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložila, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo. Sodišče zato od hrvaških organov ni pridobivalo dokumentacije, ki se tiče postopka mednarodne zaščite za tožnika v Republiki Hrvaški. Pristojnost Republike Hrvaške za obravnavo njegove prošnje izhaja že iz gornjih razlogov.

26.Po oceni sodišča tožbena trditev, da tožnik v azilnem domu na Hrvaškem ni dobil zahtevane medicinske oskrbe, in da naj bi to kazalo na sistemske pomanjkljivosti v postopku sprejema prosilcev po dublinski uredbi, ne more biti utemeljena. Toženka je že v izpodbijanem sklepu po oceni sodišča logično pojasnila, da tožnikov stanje ne izkazuje posebne stopnje resnosti, glede na to, da tožnik kljub zatrjevanim težavam očitno lahko funkcionira celo brez zdravil. Tožniku je evidentno verjela, da mu je zmanjkalo zdravil že pred vstopom v Republiko Italijo, pa je nato potoval še na Hrvaško in niti tam na zdravila ni čakal po lastni odločitvi.

27.Tožnik je s tožbo predložil zdravniško spričevalo, ki potrjuje, da dnevno jemlje zdravilo Tonocardin, ne pa tudi, da bi imel težave s srcem (težave ima ob uriniranju, vendar test urina ni pokazal nobenih večjih odstopanj). Kaj več iz zdravniškega poročila ne izhaja. Zaslišan pred sodiščem je izpovedal, da ima (tudi) težave s srcem in sicer mu srce razbija, ko se pojavi visok pritisk, zaradi tega včasih tudi "pade dol", kot se je izrazil. Trikrat naj bi ga zaradi tega že odpeljali v bolnišnico. Prav tako je izpovedal, da občasno krvavi iz nosu. Pojasnil je, da ima njegova celotna družina težave z visokim krvnim pritiskom in tako stanje je pri njem prisotno že od leta 2008. Glede slednjega sodišče ni imelo razloga, da mu ne bi verjelo.

28.Tožnik z visokim pritiskom tako živi že zadnjih sedemnajst let. Sodišče mu tudi verjame, že glede na splošno znana dejstva, da so s tem povezane nevšečnosti občasnega krvavenja iz nosu in razbijanje srca. A tožnik zaslišan ni izpovedal, da bi se mu stanje (v zadnjem času) slabšalo, dokumentacije o tem, da naj bi bil napoten v bolnišnico pa tudi ni predložil. Sodišče mu tako glede tega, da bi izgubil zavest in bil odpeljan v bolnišnico, ni moglo verjeti, tudi zato ne, ker o tem na osebnem razgovoru ni nič izpovedal in kaj takega ni trdil niti v tožbi. Ocenjuje, da je skušal pred sodiščem stanje prikazati resnejše, kot je. Ko je o težavah krvavenja iz nosu in srca izpovedoval na osebnem razgovoru pred toženko, ga je uradna oseba toženke tudi izrecno opozorila, da mora o tem predložiti zdravniške izvide. Vendar je v sodnem postopku predložil le zgoraj navedeno ambulantno zdravniško poročilo. Če bi bilo njegovo stanje hudo oz. resno, bi po oceni sodišča to zaznal tudi zdravnik in na to v izvidu opozoril. Poleg tega tožnik prejema redno terapijo v obliki tablet.

29.Sodišče zato ni ugodilo predlogu tožnika, da bi o tem, ali je njegovo zdravstveno stanje ogrožajoče, zasliševalo še njegovega osebnega zdravnika (in ugotavljalo, kot gre smiselno razumeti ta dokazni predlog, ali je tožnikovo zdravstveno stanje ovira za njegovo predajo Republiki Hrvaški). S svojim zaslišanjem in že s predloženim ambulantnim izvidom ni uspel izkazati, da bi njegovo zdravstveno stanje dosegalo poseben prag resnosti. Kot sta izrekli SEU v zadevi C-578/16 PPU in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Paposhvili, je ovira za predajo prosilca po Uredbi Dublin III posebej resno bolezensko stanje, oziroma morajo biti podane tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in bi s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Podana mora namreč biti situacija, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", posebna resnost zdravstvenega stanja pa je ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje. Tožnik kaj takega torej ni niti trdil (le, da na Hrvaškem ni prejel ustrezne zdravstvene oskrbe, kar pa, kot bo sodišče še pojasnilo, ne drži).

30.Ni torej izkazano, da je oz. je bilo tožnikov zdravstveno stanje posebej resno. Tudi ne drži, da naj zdravljenja na Hrvaškem ne bi bil deležen. Če bi moral na zdravilo za visok pritisk počakati, pri čemer ne pove, koliko časa, to ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti v postopku z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Zdravilo je bilo na poti in mu ga hrvaški zdravnik ni odrekel. Stališče tožnika, da naj zdravil proti visokemu pritisku ni težava dobiti, namreč ne pomeni, da jih ima zdravstvena ambulanta v azilnem domu neomejeno na zalogi. Da je včasih treba počakati na dostavo zdravil celo v lekarni, ni nič neobičajnega. Očitek tožnika, da je povsem nerazumno, da mu hrvaški organi niso takoj dostavili potrebnih zdravil, je tako po oceni sodišča povsem neživljenjski (zlasti ob tem, da je do vstopa v Republiko Slovenijo potoval brez zdravil). Kako bi sicer na to vplivalo dejstvo, da je jemanje ustreznih tablet enostavno, pa tožnik tudi ne pove.

31.Tudi sicer je toženka na naroku pravilno pojasnila, da bo Republika Hrvaška o njegovem zdravstvenem stanju obveščena. Po določbi 2. (a) točke 31. člena Uredbe Dublin III mora namreč država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici sporoči vse informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ v skladu z nacionalnim pravom in so bistvene za zaščito pravic in takojšnjih posebnih potreb osebe, ki se jo preda, zlasti pa vse takojšnje ukrepe, ki jih mora sprejeti odgovorna država članica, da bi zagotovila ustrezno obravnavo posebnih potreb osebe, ki bo predana, vključno z vso takojšnjo zdravstveno oskrbo, ki je morda potrebna.

32.Končno tudi ni utemeljen ugovor, da bi tožnik slabo razumel angleški jezik in ne s tem povezan predlog, da naj ga sodišče zasliši s tolmačem, ki govori njegov materni jezik kwi. Glede tega je sodišče po podatkih upravnega spisa ugotovilo, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil v angleškem jeziku in na obrazcu z dne 9. 10. 2025 potrdil, da razume angleški jezik. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 11. 2025 dalje izhaja, da je pritrdilno odgovoril na vprašanje uradne osebe, ali dobro razume tolmača. Iz zapisnika ni razbrati, da bi bilo treba tožniku določena vprašanja ponavljati ali dodatno razlagati, razgovor s tožnikom pa je trajal od 9.00 do 10.15 ure. Po oceni sodišča bi se v tem času zagotovo izkazalo, če tožnik angleškega jezika ne bi dobro razumel, tožnik pa je na vprašanja odgovarjal jasno in s podrobnostmi in očitno ga je tudi tolmač razumel (tako je npr. obširno razložil razloge, zaradi katerih se ne želi vrniti nazaj na Hrvaško - str. 3 zapisnika). Ob zaključku zapisnika je na izrecno vprašanja uradne osebe, ali je razumel vsa postavljena vprašanja, prav tako odgovoril pritrdilno.

33.Sodišče je na glavni obravnavi z zaslišanjem tožnika preko tolmača za angleški jezik, najprej preverilo, ali tega jezika res ne razume dobro. Vendar ni bilo dvoma, da je tolmača dobro razumel. Sodišču je pojasnil, da angleški jezik dobro razume, slabše pa govori. Kot je ugotovilo tudi sodišče, drži, da ima tožnik nekoliko slabšo artikulacijo oz. izgovorjavo (in to zavedlo tudi v zapisnik, na katerega ni bilo pripomb). A zato ni bilo razloga, da bi postavljalo tolmača za kwi jezik. S tem se neutemeljen izkaže tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker naj bi bil postopek voden v jeziku, ki ga tožnik ne razume dobro.

34.Ob povedanem sodišče lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

2

Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 31/2024 z dne 28. 2. 2024 (11. točka obrazložitve).

3

Ta določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

4

Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

5

Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

6

Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.