Jedro

Vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje kako mora ravnati sodišče takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma ponujanje lastnega videnja strokovnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja ne zadošča za postavitev novega izvedenca.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 55391/2021 z dne 28. 10. 2022 je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo kazen osemnajst let zapora, v katero je vštelo čas, ki ga je prebil v priporu. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in da se oškodovanko B. B. s premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 55391/2021 z dne 13. 4. 2023 pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v opisu kaznivega dejanja spremenilo tako, da je iz opisa izpustilo besedilo "in drugih nizkotnih nagibov" ter "ljubosumja in". Izrečeno zaporno kazen je obsojencu znižalo na sedemnajst let zapora. V preostalem je pritožbi obsojenčeve zagovornice in v celoti državne tožilke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obsojenčeve obrambe za pridobitev posnetkov varnostnih kamer, podatkov o telekomunikacijskem prometu in za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke ter da izpodbijana pravnomočna sodba nima ustreznih razlogov in tako ne dosega standardov obrazloženosti sodnih odločb, ki se zahtevajo v skladu z ustavnosodno prakso. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je sodišče prepričljivo obrazložilo zaključke o obsojenčevi zaljubljenosti v oškodovanko, da se je pritožbeno sodišče ustrezno opredelilo do očitka v zvezi z obsojenčevo jezo zaradi zavrnjene ljubezni in da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za pridobitev telekomunikacijskih podatkov operaterjev obsojenca in oškodovanke, za poizvedbo o obstoju kamer na zgradbi šole in za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5.V obravnavani zadevi je bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu, da je poskušal drugemu vzeti življenje iz brezobzirnega maščevanja in sicer iz jeze zaradi zavrnjene ljubezni s tem, da je oškodovanko zato, da bi ji povzročil nesorazmerno večje zlo od zla, ki naj bi mu ga ona povzročila s tem, ko ga je zavrnila in je tako ni mogel "imeti", oškodovanko z nožem porezal po telesu in najmanj dvanajstkrat zabodel v hrbet, nadlaht, desni rebrni lok, desno stran trebuha, desno stran obraza, vratu in desno stegno, s čimer ji je povzročil življenjsko ogrožujoče poškodbe desne prepone, desnega pljučnega krila, jeter in srca, saj je zaradi poškodb prišlo do obsežnih krvavitev in velike izgube krvi in posledično šokovnega stanja. Ker je oškodovanka klicala na pomoč in vzbudila pozornost drugih, se je s kraja odpeljal, oškodovanki pa je bila pravočasno nudena medicinska pomoč, zaradi česar kaznivega dejanja ni dokončal oziroma je to ostalo pri poskusu.

6.Srž vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče z zavrnitvijo treh dokaznih predlogov obsojenčeve obrambe obsojencu kršilo pravico do obrambe. Z dokaznima predlogoma za pridobitev telekomunikacijskih podatkov od operaterjev obdolženca in oškodovanke za čas storitve kaznivega dejanja in s poizvedbami, ali obstajajo kamere na območju storitve kaznivega dejanja (telovadnici bližnje šole) je obramba želela dokazati, da do dogodka ni prišlo na način, kot ga opisuje oškodovanka, temveč tako, kot ga je opisoval obdolženec; torej, da sta pred dogodkom z oškodovanko hodila naokrog in se pogovarjala, obsojenčevo ravnanje pa je bilo nenačrtovana reakcija na besede oškodovanke.

7.Kršitev v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke utemeljujejo z navedbami, da je mnenje izvedenca psihiatra Dragana Terzića dr. med., sestavljeno iz trditev, ki se jih ne da preizkusiti, saj so nepreverljive, neocenljive in kot takšne "nimajo mesta v izvedenskih mnenjih". Izvedenec ni pojasnil svojih metod dela, na vprašanja obrambe je odgovarjal v nasprotju s svojimi predhodnimi ugotovitvami, obsojenčevo prisebnost v času storitve kaznivega dejanja je pojasnjeval z njegovim obnašanjem po dogodku, pri svojem delu ni uporabljal psiholoških testov, mnenje, da obsojenec ni bil blodnjav, pa je podal le po pregledu spisa in kratkem obisku obsojenca v priporu.

8.Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za pridobitev podatkov telekomunikacijskega operaterja o baznih postajah in za poizvedbo o obstoju in pridobitvi morebitnih posnetkov varnostnih kamer na bližnji šoli. Pri tem je izhajalo iz okoliščine, da obsojenčeva obramba ni izkazala verjetnosti, da bi se lahko s podatki o baznih postajah ugotovil točen kraj, na katerem sta se pred storitvijo kaznivega dejanja nahajala obsojenec in oškodovanka oziroma da ni izkazala verjetnosti, da bi se na morebitnih posnetkih varnostnih kamer nahajala obsojenec in oškodovanka. Poleg tega je presodilo, da sta oba dokazna predloga materialnopravno nerelevantna. Zaključilo je, da se obsojenec in oškodovanka pred dejanjem nista sprehajala po Postojni in da tudi obsojenec v zagovoru ni navedel, da bi se pred dejanjem z oškodovanko gibal mimo šolske telovadnice. Od oškodovankinega prihoda v Postojno do storitve kaznivega dejanja namreč ni preteklo veliko časa. Zavrnitev navedenih dokaznih predlogov je treba povezati z drugimi izvedenimi dokazi iz katerih je razvidno, da je obsojenec storitev kaznivega dejanja načrtoval; pri sebi je imel nož, na kraju dejanja sta bili najdeni med seboj povezani vezici, na katerih so bile DNK sledi oškodovanke, pred storitvijo dejanja pa se je na spletu zanimal za nakup lisic. Upoštevaje navedeno je docela materialnopravno nerelevantno, ali se je obsojenec neposredno pred storitvijo kaznivega dejanja, ki so ga zaznale številne priče, z oškodovanko nekaj trenutkov sprehajal oziroma z njo izmenjal nekaj besed.

9.Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje kako mora ravnati sodišče takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma ponujanje lastnega videnja strokovnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja ne zadošča za postavitev novega izvedenca.

10.V obravnavanem primeru je sodišče argumentirano in nedvoumno zavrnilo kritike obsojenčeve obrambe glede izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Pri tem je presodilo, da je izvedenec Dragan Terzič dr. med. v svojem izvedenskem mnenju in zaslišan na glavni obravnavi podal odgovore na vsa bistvena vprašanja. Pojasnil je, da je bila obsojenčeva zmožnost razumeti lastna dejanja v kritičnem času ohranjena, njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila v manjši, nepomembni meri prizadeta, v bistveni pa ohranjena. Njegovo mnenje je skladno z mnenjem izvedenke psihologinje dr. Sane Čoderl Dobnik, ki je enako kot izvedenec psihiater pri obsojencu zaznala manipulativnost, psihopatologije pa na podlagi klinično psihološkega pregleda pri njem ni ugotovila. Izvedenec psihiater je zaslišan na glavni obravnavi tudi pojasnil, kako je prišel do ugotovitve, da pri obsojencu ni podana psihogena zamračenost. Pojasnil je, da njegovo mnenje v prvi vrsti temelji zlasti na pregledu obsojenca, njegovih dolgoletnih izkušnjah in pregledu podatkov sodnega spisa.

11.Glede na navedeno kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke ni podana. Zahteva namreč zgolj drugače kot sodišči prve in druge stopnje interpretirata izvedensko mnenje psihiatra Dragana Terziča dr. med. in pri tem s trditvami, da je izvedensko mnenje subjektivno, da se je izvedenec naslonil predvsem na izpovedbo oškodovanke, da ni uporabil niti enega psihološkega testa, čeprav je potrdil, da takšni testi obstajajo, da je njegovo mnenje neustrezno, ker ni pojasnil svojih metod dela in poti po kateri je prišel do ugotovitve o neobstoju blodenj pri obsojencu, ne uveljavlja procesnih kršitev, temveč izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izvedenca.

12.Neutemeljene in v nasprotju s tem, kar je navedeno v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe so tudi trditve zahteve, da sodišče ni napravilo dokazne ocene izpovedb prič, da sodba nima razlogov o obsojenčevi zaljubljenosti v oškodovanko in da je sodba pritožbenega sodišča v nasprotju s standardi obrazloženosti sodnih odločb, ker nima razlogov o tem, zakaj je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena.

13.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej podrobno povzelo izpovedbe v postopku zaslišanih prič in vsebino obeh izvedenskih mnenj, nato pa je napravilo obširno dokazno oceno, v kateri je pojasnilo, zakaj šteje za neprepričljivi izpovedbi prič C. C. in D. D. Podrobno je pojasnilo na podlagi katerih izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bil obsojenec zaljubljen v oškodovanko in da je prav njena zavrnitev botrovala obsojenčevemu ravnanju. Takšnim razlogom sodbe sodišča prve stopnje je pritrdilo pritožbeno sodišče, ki je presodilo, da je oškodovanka obsojenčevo dvorjenje oziroma ljubezen zavračala, kar je pri njem povzročilo jezo zaradi zavrnjene ljubezni.

14.Obsojenčevi zagovorniki s trditvami v zahtevi, s katerimi skušajo Vrhovno sodišče prepričati, da obsojenec oškodovanke ni zabodel iz jeze zaradi zavrnjene ljubezni (da obsojenec ni nagnjen k izbruhom jeze, da so priče izpovedale, da do oškodovanke ni kazal znakov zaljubljenosti oziroma ljubosumja, da se je do nje obnašal enako kot do ostalih sodelavk, da so očitki o obsojenčevi zaljubljenosti v oškodovanko "ostali popolnoma na ravni domišljije", da med njima ni bilo nobenega spora, da ljubosumje obsojenčeve žene ni dokaz zaljubljenosti obsojenca v oškodovanko in da obsojenec z oškodovanko izven službe ni nikoli uspel vzpostaviti stika), po vsebini ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč ponovno v nasprotju z zakonom nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

15.Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

16.Vrhovno sodišče je upoštevaje življenjske razmere obsojenca, ki prestaja dolgoletno zaporno kazen in po podatkih sodbe sodišča prve stopnje nima večjega premoženja, obsojenca na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

17.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)6. do 9. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

Op. št. (2)Sodišče je ugotovilo, da je oškodovanka z delom v službi v X. zaključila ob 6.00 uri, sodelavec jo je nato odpeljal v bližino njenega doma v Y., ob 6.35 uri pa je obsojenec že izvršil očitano kaznivo dejanje.

Op. št. (3)Primerjaj npr. sodbi v zadevah I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 in I Ips 44018/2021 z dne 6. 4. 2023.

Op. št. (4)Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 33823/2010 z dne 17. 3. 2016 in I Ips 21884/2019 z dne 21. 10. 2022.

Op. št. (5)32. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (6)35. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (7)17. do 23. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.