Jedro

Z lažno obljubo vrnitve izposojenega zneska v razmeroma kratkem času, ki ji je oškodovanec po ugotovitvi sodišča verjel in obsojencu izročil denar, je očitek lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin kot znaka kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v izreku izpodbijane sodbe dovolj konkretiziran.

Izrek

Zahteva obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino 1000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni D.D. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojeni D.D., in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec H.J. meni, da ni utemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vsebinsko utemeljiti in jih ne le poimensko navesti.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo obsojenčev zagovor (2. stran sodbe), da očitanega kaznivega dejanja ni storil, da oškodovani S.A. denarja (10.600 DEM) ni posodil njemu, temveč D.I. in da je on le rekel oškodovancu, da mu bo sam vrnil denar, če tega ne bo storil D.I. Takšnega zagovora sodišče po izvedenem dokaznem postopku obrazloženo ni sprejelo, temveč se je v dokaznih zaključkih, ki jim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, oprlo zlasti na izpovedbo oškodovanca in priče N.G. ter opravljene poizvedbe pri NLB d.d. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da sodišče ni niti poskušalo ugotavljati dejstva, da oškodovanec denarja ni izročil njemu in da naj bi bil posojeni znesek nižji oziroma da sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame oškodovancu in ne obsojencu. Trditve, ki jih je mogoče razumeti kot očitek kršitve sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, po katerem sodišče med drugim določno navede, katera dejstva šteje za (ne)dokazana in zlasti kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, zato ni utemeljena. Kolikor pa obsojeni s ponavljanjem zagovora namerava izpodbiti dokazne zaključke izpodbijane sodbe, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Enako velja glede obsojenčevih navedb v zvezi z okoliščinami vračila posameznih zneskov posojene vsote s strani njegove hčerke.

6. Obsojeni v zahtevi neutemeljeno navaja, da v izreku izpodbijane sodbe ni dovolj natančno in konkretno opisano, kako je oškodovanca spravil v zmoto in katere lažne dejanske okoliščine je zatrjeval. Očitek preslepitve je v sodbi sodišča prve stopnje opisan s tem, da je obsojeni D.D. oškodovancu S.A. lažno obljubljal, da mu bo v primeru, da mu A. izroči 10.600 DEM, ta denar vrnil v osmih dneh oziroma najpozneje do 28.7.2000 in ga tako zapeljal, da je verjel, da bo denar dobil vrnjen. Z lažno obljubo vrnitve izposojenega zneska v razmeroma kratkem času, ki ji je oškodovanec po ugotovitvi sodišča verjel in obsojencu izročil denar, je očitek lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin v izreku izpodbijane sodbe dovolj konkretiziran. Navedeno velja tudi glede namena takšnega obsojenčevega ravnanja, saj iz izreka sodbe izhaja, da obsojeni namena vrnitve denarja ni imel, temveč je vedel, da ga bo zadržal zase in potrošil, kar je v prvostopenjski sodbi tudi obrazloženo (3. stran in 4. stran zgoraj). Opis dejanja torej vsebuje vsa odločilna dejstva, ki pomenijo konkretizacijo abstraktnih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, zato po vsebini uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

7. Obsojeni v zahtevi poleg tega navaja, da sodišče prve stopnje ni razjasnilo vseh odločilnih dejstev; da bi mu moralo z gotovostjo dokazati, da že v času dogovorov z oškodovancem ni imel namena vrniti denarja in da je zasledoval namen trajne pridobitve protipravne premoženjske koristi; da je vsota denarja izmišljena; da je priča, ki ni ničesar videla, irelevantna in da gre zato le za civilnopravni odnos med njim in oškodovancem. Te trditve, ki so v zahtevi na več mestih ponovljene, predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi s tem je nenazadnje že obsojeni v zahtevi (3. odstavek na 2. strani) zapisal, da vprašanje, ali obdolženec stori kaznivo dejanje oziroma ali ravna z goljufivim namenom ali ne, ni pravno ampak dejansko vprašanje. Enako velja tudi glede trditve, da teh dejstev ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na izpoved oškodovanca, ker naj bi bila za obstoj goljufivega namena nezadostna.

8. Obsojeni v uvodu zahteve navaja, da "izrecno uveljavlja" bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 7. in 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ter (na več mestih) povzema besedilo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa ti očitki v zahtevi vsebinsko niso obrazloženi, zato jih ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je zato obsojeni D.D. dolžan plačati stroške postopka, to je na 1000 EUR odmerjeno povprečnino. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo obseg in zamotanost zadeve ter ugotovitve sodišča prve stopnje o premoženjskih razmerah obsojenca, to je da opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik, da pridobiva dohodke in da sta njegovi hčeri že polnoletni.