Jedro

Ker je revidentu kot denacionalizacijskemu upravičencu v denacionalizacijskem postopku zajamčena vrnitev celotnega podržavljenega premoženja (v eni izmed predpisanih oblik), mu škodljive posledice iz tega naslova niti ne morejo nastati. Zato niso izpolnjeni predpisani pogoji za odpravo soglasij za lastninsko preoblikovanje podjetja, izdanih po ZLPP, predpisani v 46. členu ZUstS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.5.2004, s katero je ta zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Agencija) z dne 30.6.2002. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil revidentov zahtevek za razveljavitev izdaje prvega in drugega soglasja podjetju ... in postopek ustavil. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, da odločba prvostopnega upravnega organa z dne 7.8.1995 (prvo soglasje) ni bila izdana na podlagi odpravljenega besedila Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (v nadaljevanju: Uredba). Glede na to, da je bil s tem soglasjem sprejet program lastninskega preoblikovanja, pri pripravi katerega je bila upoštevana nepravnomočna začasna odredba o zavarovanju, med revidentom in zavezanim podjetjem pa ni bil sklenjen sporazum o izločitvi sredstev oziroma o prenosu delnic, gre za takšno dejansko stanje, kot ga je predvidevalo odpravljeno besedilo Uredbe. Sodišče pa pritrjuje presoji tožene stranke, da odprava soglasij, tudi če bo ugotovljeno, da je revident utrpel relevantno škodo (kar bo mogoče ugotoviti šele po odločitvi o denacionalizacijskem zahtevku), ne bi omogočala odškodovanja. Zato revident po četrtem odstavku 46. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS ne more zahtevati odprave posamičnega akta, ampak odškodnino.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb upravnega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba ne upošteva odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bilo odpravljeno besedilo na koncu prve alineje 9. člena Uredbe. V obravnavanem primeru je Agencija izdala prvo in drugo soglasje k lastninjenju, čeprav podjetje ni predložilo dokazov po 15. členu ZLPP. S tem je Agencija kršila 9. točko prvega odstavka 249. člena ZUP, saj denacionalizacijskemu upravičencu ni bila dana možnost enakopravnega sodelovanja pri lastninskem preoblikovanju. To pa je razlog za obnovo postopka oziroma ničnost odločb. Agencija je pri izdaji soglasij že vedela, da izločena sredstva ne ustrezajo dejanski vrednosti deleža na podjetju in je zavestno kršila odločbo Ustavnega sodišča. Sodba Vrhovnega sodišča je razveljavila višino sredstev, ki jih je podjetje dalo v rezervacijo na podlagi začasne odredbe. Zato ne drži, da ni poznana škoda, ki je bila povzročena s prejudiciranjem sodbe Vrhovnega sodišča. Izdelana je bila tudi nova cenitev, po kateri je vrednost izločenih sredstev iz premoženja podjetja bistveno nižja od vrednosti, ki jo je izračunal izvedenec za zemljišče, ki je predmet denacionalizacije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V okviru presoje materialne pravne pravilnosti izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre pri revidentovi zahtevi po razveljavitvi izdaje soglasij za zahtevo na podlagi prvega odstavka 46. člena ZUstS. Po citirani določbi morata biti za odpravo ali spremembo posamičnega akta izpolnjena dva pogoja: da je bil akt izdan na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa in da so predlagatelju na podlagi posamičnega akta nastale škodljive posledice.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bilo prvo soglasje (odločba z dne 7.8.1995) izdano na podlagi odpravljenega besedila Uredbe. Glede na to, da je bilo to soglasje pogoj za izdajo soglasja k vpisu lastninjenega podjetja v sodni register (odločba z dne 16.1.1996), bi bilo po presoji Vrhovnega sodišča posledično mogoče odpraviti tudi drugo soglasje, če bi bili za to izpolnjeni tudi nadaljnji pogoji.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa ni izpolnjen drugi pogoj iz prvega odstavka 46. člena ZUstS, torej nastanek škodljivih posledic. Predmetni postopek je povezan s postopkom denacionalizacije, urejenim v Zakonu o denacionalizaciji – ZDen. Ta pa v 2. členu denacionalizacijskemu upravičencu jamči vračilo celotnega podržavljenega premoženja, primarno v naravi, če to ni možno, pa upravičencu pripada plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). Ker je torej revidentu kot denacionalizacijskemu upravičencu v denacionalizacijskem postopku zajamčena vrnitev celotnega podržavljenega premoženja (v eni izmed predpisanih oblik), mu škodljive posledice iz tega naslova niti ne morejo nastati. Zato niso izpolnjeni predpisani pogoji za odpravo soglasij za lastninsko preoblikovanje podjetja, izdanih po ZLPP, predpisani v 46. členu ZUstS. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe proti odločbi tožene stranke je zato pravilna.

11. Neupoštevni so revizijski ugovori, ki se nanašajo na kršitve postopka, ki naj bi jih storil upravni organ pred izdajo izpodbijanih odločb, saj te ne morejo biti predmet revizije (primerjaj 75. in 85. člen ZUS-1).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.